Na slovenskem odru je malo umetnic, ki bi tako lahkotno prehajale med različnimi svetovi ustvarjanja, kot to počne Lucija Ćirović. Širša javnost jo je pred leti spoznala kot nepozabno Fato iz kultne televizijske serije, a njena umetniška pot se je od takrat razrasla v veliko bolj razvejan in samosvoj prostor. Igralka, stand-up komičarka, lutkarica, ventrilokvistka in pedagoginja že vrsto let raziskuje, kako lahko humor, pripoved in domišljija ustvarijo živ stik z občinstvom – naj bo to v gledališki dvorani, na komičnem odru ali med otroki, ki svet gledajo z nefiltrirano radovednostjo. Prav otrokom je namenjena njena predstava Zmešnjava iz kovčka, ki je nastala skoraj po naključju: iz povabila v vrtec, nekaj lutk, raztresenih po stanovanju, in igralske radovednosti, kaj se zgodi, ko domišljija dobesedno skoči iz kovčka. Predstava je nato začela živeti svoje življenje – iz vrtcev v šole, iz šol v gledališča – in se od ust do ust razširila po vsej Sloveniji. Stota ponovitev ni le jubilej, temveč tudi dokaz, da se lahko iz preprostega začetka rodi gledališče, ki diha z občinstvom in nadaljuje pot po vsej Sloveniji. Ob tej priložnosti Lucija Ćirović razmišlja o nepredvidljivosti otroške publike, o zahtevni umetnosti ventrilokvizma, humorju kot prostoru svobode in tišini, ki pride po aplavzu, ko se kovček zapre in luči počasi ugasnejo.
Ob jubilejni, stoti ponovitvi predstave Zmešnjava iz kovčka se zdi, kot da se krog na neki način zapira. Pa vendar se verjetno hkrati odpira nov. Kako doživljate ta trenutek med ponovitvijo in vedno znova rojevanjem nečesa živega?
Stota ponovitev zame ni zaključek, temveč spodbuda, da jih bo še več. Predstava Zmešnjava iz kovčka je nastala povsem spontano. Gledalec, ki je gledal moj nastop za odrasle, me je povabil, naj nastopim v vrtcu, kjer dela njegova žena, tudi za otroke. Privolila sem. Napisala sem besedilo, zbrala lutke in rekvizite, ki so se mi valjali po hiši, in vse skupaj zapakirala v otroško predstavo. V vrtcu sem jo izvedla dvakrat, prepričana, da bo pri tem ostalo. Potem so me povabili v Ajdovščino, zatem v SiTi Teater, nato še na šole v različnih krajih. Beseda je šla od ust do ust in zgodila se je verižna reakcija, ki me je – brez enega samega evra za promocijo – pripeljala do stote ponovitve. Pomislila sem: »Če že ni bilo uradne premiere, naj bo vsaj stota ponovitev slavnostna.« Zato jo na neki način doživljam kot novo rojstvo.
Nisem vedno duhovita, nisem vedno dobre volje, ne da se mi biti vedno interesantna. Včasih rada preprosto samo sem.
Ko govorite o tej predstavi, pogosto poudarjate nepredvidljivost otroške publike. Bi rekli, da so otroci vaši najzahtevnejši in hkrati najbolj iskreni gledališki kritiki?
Res je, otroci so najbolj iskreni in najzahtevnejši kritiki. Če otroku predstava ni všeč, če mu je dolgčas, se bo takoj začel obračati, lesti s stola ali klepetati. Dogajanje v dvorani ali okoli njega se mu bo zdelo bolj zanimivo kot dogajanje na odru. In kar je najhuje, drugi otroci ga pri tem ne bodo ustavili, kot bi to storili odrasli. Pridružili se mu bodo in si naredili svojo zabavo. Odrasli lahko potrpimo, otroci ne bodo. Zato vedno vložim veliko energije, da se to ne bi zgodilo.
V predstavi iz kovčka prihajajo nepovabljeni liki, skoraj kot bi imeli svojo voljo. Koliko prostora v ustvarjalnem procesu dejansko pustite naključju in spontanosti?
Sem tiste vrste oseba, ki je lahko en dan izjemno spontana in igriva, drugi dan pa popolnoma brez idej in kar malo okorela. Zato se na nastope vedno skrbno pripravim. Stand-up ima okvir, otroška predstava temelji na napisanem besedilu. Ko stopim pred publiko, pa pustim prostor trenutku. Če je dober dan, dodam kaj novega, če ne, sledim načrtu. Nepričakovane situacije rešujem sproti, in prav v teh trenutkih se pogosto rodijo najboljše ideje, ki jih kasneje vključim v predstavo.
Ventrilokvizem je veščina, ki zahteva tehnično natančnost, a pri vas deluje lahkotno in skoraj igrivo. Kje se v tej disciplini srečata stroga obrt in svoboda domišljije?
Za lahkotnostjo stoji veliko vaje: govor brez premikanja ustnic, pravilna animacija lutke, interakcija z lutko. Hkrati se gradi njen značaj z gibom, glasom in posebnostmi. Ko tehnične zakonitosti osvojiš, se odpre ustvarjalni del. Ne le kako lutka govori, ampak tudi kaj pove. Ta proces se nikoli ne konča, temveč se ponavlja, obnavlja in nadgrajuje. Domišljija in kreativnost sta lahko neomejeni.
Nekaj v meni uživa v tem, da zabava druge, pravi Lucija Ćirović. FOTO: Dejan Javornik
Kot magistrica te specifične umetnosti ste jo v slovenski prostor pravzaprav na novo umestili. Ste se kdaj počutili kot nekdo, ki mora najprej ustvariti teren, da sploh lahko stopi nanj?
Pogosto sem se in se še danes, po skoraj desetih letih nastopanja z ventrilokvističnimi točkami. Zato občinstvu vedno najprej razložim, kaj ventrilokvizem sploh je, in veščino sprva predstavim brez lutke. Govorim, ne da bi premikala ustnice. Odrasli včasih le osuplo gledajo in ne vedo, kako reagirati. Otroci pa preprosto vstopijo v zgodbo. Se pa kdaj najde kakšen mali skeptik, ki vpraša: »Kako je lutka lahko govorila sama?«
Če se za trenutek ustaviva pri vaši bogati karieri. Od gledališča do televizije in stand-upa. Kaj vas je skozi vsa ta obdobja najbolj notranje gnalo naprej?
Kredit. Ne, saj ne, hecam se. Saj niti ne vem, kaj me žene naprej. Nekaj v meni uživa v tem, da zabava druge. Pa tudi pozornost, ki jo s tem dobim, godi. Seveda so bila tudi obdobja, ko sem postala utrujena od nastopaštva, ko sem imela občutek, da nimam več kaj povedati. Ampak ta pridejo in grejo.
V tem čudnem, vse bolj neprijaznem svetu ni nič narobe, če je humor samo preprost sprostitveni element, brez pretežkih vpogledov v realno stanje sveta.
Mnogi vas še danes spontano povezujejo z likom Fate iz TV Dober dan. Kako danes gledate na to vlogo: je darilo, breme ali nekaj vmes?
Nekaj vmes bo kar dobra formulacija. Fata mi je dala ogromno: prepoznavnost, izkušnje, vpogled v zakulisje snemanj nadaljevank, predvsem pa samozavest, da sem se lotila igralskega poklica. Obenem se je tako močno prilimala name, da mi nikakor ni uspelo biti vidna brez nje. Ljudje so od mene pogosto pričakovali samo Fato, nič drugega jih ni zanimalo. Ampak zdaj sem že kar dolgo spravljena z njo. In ponosna sem, da smo pred 26 leti naredili serijo, ki se še vedno vrti na televizijskih programih in jo gledalci še vedno radi gledajo. Nekateri nostalgično, drugi s čisto novim zanimanjem.
Stand-up scena v Sloveniji je bila v času vaših začetkov precej drugačna kot danes. Kako ste kot ena prvih žensk v tem prostoru doživljali odzive in meje humorja?
Ker sem že bila znana po vlogi Fate, sem morala sestopiti iz nje in vložiti ogromno truda, da me je bilo občinstvo sploh pripravljeno sprejeti kot Lucijo. Poleg tega je res nekaj na tem, da občinstvo raje gleda moške komike. Ampak z vztrajnostjo je tudi Lucija pridobila svoje občinstvo. Prav občinstvo mi je začrtalo prve smeri razvoja mojega humorja. Meje, o čem govorim in kako, pa sem si vedno postavljala sama.
Nastopali ste tudi v tujini, v različnih jezikih in kulturnih kontekstih. Ali humor po vaših izkušnjah bolj povezuje ali razkriva razlike med ljudmi?
Mislim, da povezuje ravno s tem, da razkriva razlike in podobnosti med ljudmi. So teme, ki so univerzalne za večino ljudi na svetu.
Fata se je tako močno prilimala name, da mi nikakor ni uspelo biti vidna brez nje, je povedala. FOTO: Dejan Javornik
Vaši nastopi pogosto združujejo humor in subtilno družbeno opazovanje. Kje je za vas meja med zabavljaštvom in odgovornostjo družbenega komentatorja?
Taka in podobna vprašanja mi zadnje čase pogosto hodijo po glavi. Vsi, ki smo bolj vidni, bi morali opozarjati na krivice, kazati druge plati sveta in biti kritični do situacije okoli nas. In to hočeš nočeš tudi počnemo. Konec koncev izraz stand-up pomeni »vstati«, »se postaviti za nekaj«. Po drugi strani pa se mi zdi, da v tem čudnem, vse bolj neprijaznem svetu ni nič narobe, če je humor tudi samo preprost sprostitveni element, brez pretežkih vpogledov v realno stanje sveta. Da se vsaj za trenutek zgodi magija, ki te očara, nasmeji in da pozabiš na vsakdanje tegobe. Morda se potem s pozitivno energijo laže vrneš nazaj v boj z realnim življenjem.
Kot pedagoginja delate z mladimi in ranljivimi skupinami. Kaj vas ti procesi učijo o izražanju, ki ga morda odrasli sčasoma izgubimo?
Tako otroci kot invalidi, s katerimi sem ali pa še vedno delam, imajo v sebi svetlobo, igrivost, neverjetno kreativnost. Vsakič ko grem na vaje z njimi, kaj novega spoznam. Učim se biti hvaležna za to, kar imam. Predvsem pa se vedno znova zavem, kako nujno je ohranjati otroško radost, radovednost in tudi malce nagajivosti v sebi.
Mini šola nastopanja za invalide je izjemno dragocen projekt. Kaj ste se naučili od udeležencev, česar vas ni naučila nobena akademija?
Poleg omenjene nujnosti, da ohraniš otroka v sebi, tudi vztrajnost, vzdržljivost in to, da nikoli ne smeš obupati. Včasih se zbudim in vstanem na levo nogo. Potem pa se spomnim: »No, vsaj nogo imaš!«
Če se vrneva k lutkam ... Imate občutek, da včasih prav one povedo stvari, ki jih človek ne bi mogel ali upal izreči?
Lutke so lahko močno terapevtsko orodje. Zgodi se, da kdo na odru ne zmore povedati niti besede, potem pa dobi v roke lutko in prek nje z lahkoto spregovori. Kot da bi lutka prevzela odgovornost. Tudi pri mojih nastopih se zgodi, da lahko lutki dam večjo ostrino, kot pritiče meni. Ker si lutka lahko dovoli več. Lutka ni živa, zato je ne jemljemo povsem resno. In ji zato lažje oprostimo, če je preveč žleht ali se obnaša neprimerno.
Vaše delo nagovarja tako otroke kot odrasle. Se vam zdi, da danes bolj potrebujemo igrivost ali iskrenost?
Lahko izberem igrivo iskrenost? Iskrenost je pomembna, ampak če ni lahkotna, če je težka in agresivna, lahko naredi tudi škodo.
Lutka ni živa, zato je ne jemljemo povsem resno. In ji zato lažje oprostimo, če je preveč žleht ali se obnaša neprimerno.
Če pomislite na otroke, ki gledajo Zmešnjavo iz kovčka, kakšen svet si želite, da bi jih pričakal, ko odrastejo?
Želela bi si, da bi jih pričakal svet s čisto vodo, poln zelenja in prijaznih ter sočutnih ljudi. Svet, kjer bi se veliko smejali in prepevali. Kjer ne bi bilo vojn, kjer bi zemlja veliko obrodila in kjer bi se vsak počutil dobro v svoji koži. Utopično, vem.
Ventrilokvistka, igralka, komičarka, pedagoginja. Imate občutek, da nosite več glasov tudi v sebi, ne le na odru?
Gotovo obstaja več verzij mene. Te v privatnem življenju skačejo ven predvsem, ko se zgodi kakšen hormonski udar. Konec koncev sem že v letih, ko seka pred-mena, mena ali po-mena. Niti ni važno kaj – je pa naporno. Tako zame kot za okolico.
Kako se soočate z občutkom, da morate biti vedno zanimivi, duhoviti, prisotni? Obstaja prostor, kjer si dovolite tišino?
V mojem poklicu oziroma skupku poklicev, ki jih opravljam, je to najtežji del. Nisem vedno duhovita, nisem vedno dobre volje, ne da se mi biti vedno interesantna. Včasih rada preprosto samo sem. Obožujem in tudi nujno moram biti kdaj sama, s svojimi mislimi, v tišini. Takrat sem najraje tiho in ne počnem ničesar.
Nepričakovane situacije rešujem sproti, in prav v teh trenutkih se pogosto rodijo najboljše ideje, ki jih kasneje vključim v predstavo. FOTO: Dejan Javornik
Kaj vas kot ustvarjalko danes najbolj vznemirja v družbi?
Neverjetna brezmejna brezobraznost. To je sicer zastarel izraz, ki pomeni nesramnost, surovost, brezobzirnost. Zdi se mi tudi odličen fizičen opis vseh tistih anonimnih osebkov, ki skrivajo svoj obraz za vzdevki na internetu in zlivajo gnojnico na vse in vsakogar, ki jim pride na pot. Najhuje je, da je brezobraznost postala nekaj običajnega in splošno sprejeta norma.
V času, ko je veliko komunikacije površinske, se zdi vaša umetnost skoraj intimna. Kako pomemben je za vas stik z občinstvom v živo?
Zelo pomemben. Še vedno je živ spomin na čase pandemije, ko smo nastopali prek spletnih platform. Ko si v svoji sobi in prek kamere poskušaš nasmejati ljudi, ki jih ne vidiš in ne slišiš. In samo upaš, da oni vidijo in slišijo tebe. Grozno. Oh, kako lepo je bilo potem spet nastopati pred živo publiko!
Ste kdaj podvomili o svoji poti? In če ste, kaj vas je vedno znova vrnilo na oder?
Sem. In ne samo enkrat. Ko se mi to zgodi, nekaj spremenim. Začnem študirati. Naučim se govoriti iz trebuha. Začnem nastope izvajati drugače. In potem se spet vrne veselje do nastopanja.
Če bi morali svojo umetniško pot opisati kot dialog: kdo ali kaj je bil vaš najpomembnejši sogovornik?
Zanimivo vprašanje. Če razmislim na glas: kakšna je bila sploh moja umetniška pot? Začela sem v amaterski gledališki skupini v Ribnici. Ob koncih tedna sem obiskovala gledališko in lutkovno šolo GILŠ v Ljubljani (GILŠ–KODUM), ki mi je odprla vrata do prvih televizijskih vlog, tudi do Fate. Nadaljnjo pot od Fate večina ljudi že pozna. Če strnem: začelo se je z odhodom iz manjšega kraja, nadaljevalo z nekoliko naključnim uspehom in se razvilo v leta vztrajnega odrskega dela. Na tej poti je bila najmočnejši glas Vesna Horžen, mentorica iz mojih začetkov v ribniški gledališki skupini. Ona je bila moja prva podpornica. Brez nje ne bi bila tukaj, kjer sem.
Za konec: ko zaprete kovček po predstavi in luči ugasnejo, kaj ostane z vami v tišini, ki pride po aplavzu?
Včasih sreča, drugič olajšanje, spet tretjič tesnoba, pogosto zadovoljstvo in tudi ponos.
