Mirko Malle: V tem absurdu je nekaj čudovito lepega

Ko svet drvi v vse večjo izgubo vrednot, Festival Ljubljana vztraja pri svojem poslanstvu – ustvarjati prostor za umetnost, ki bogati duha. Že osemindvajsetič je odprl vrata Mednarodne likovne kolonije, ki povezuje glasbo in vizualno umetnost. Sodelovanje osmih umetnikov, štirih slovenskih in štirih tujih, odpira prostor za sinergije, povezovanje in preseganje meja. Eden od letošnjih udeležencev slikarske kolonije je bil tudi Mirko Malle, slikar, ilustrator, karikaturist in raziskovalec likovnih izrazov. Je eden tistih redkih umetnikov, ki jim umetnost pomeni predvsem stik – z ljudmi, materiali, življenjem samim.

Ko sem ga obiskala v Križankah med ustvarjanjem, me je pričakal človek, ki je iskren tako v svojem delu kot v besedah. V Celovcu je maturiral na Slovenski gimnaziji, umetniško pot začel na Pedagoški fakulteti v Mariboru, nadaljeval pa na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je diplomiral z raziskavo o vizualizaciji glasbe. Umetniški jezik je pozneje nadgradil še na portugalski Faculdade de Belas Artes v Portu prek izmenjave Erasmus, zdaj pa ustvarja med Koroško in Ljubljano.

»Na eni strani ego uživa, na drugi strani pa mi je nelagodno, ker se me izpostavlja. Hvali se likovno delo in posledično umetnika samega. To je zelo nenavaden občutek. Kar naenkrat toliko pozornosti, ko si pa navajen delati v samoti in miru,« pove iskreno o občutkih na likovni koloniji.

Gostili so jih kot kralje

Vsako poletje Ljubljana Festival postane prostor, kjer se prepletajo različne umetniške zvrsti in ustvarjalci z vsega sveta. V okviru Mednarodne likovne kolonije umetniki svoje ustvarjanje prepletejo z glasbenimi impulzi festivalskih večerov – kontrast, ki ga je Malle še posebno občutil.

»Gostili so nas kot kralje. Počutil sem se kot v nekem paralelnem svetu. Uživali smo sto na uro, za vse je bilo poskrbljeno. Delali smo, obdani z navdihujočo Plečnikovo arhitekturo, kulinarično so nas razvajali, pili smo šampanjec namesto vode. In povrhu vsega so nas peljali še na vrhunske kulturne prireditve, kjer smo bili častni gostje!« Toda kolonija mu ni prinesla le razkošnih večerov, temveč tudi nenavadno srečanje s kitajsko slikarko, katere služba v muzeju vključuje tudi redno slikanje. »Ne vem, ali kaj takega obstaja v Sloveniji ali Avstriji. Slikar raziskovalec z redno plačo. To priča o močno ukoreninjeni slikarski tradiciji na Kitajskem, kjer različni likovni pristopi segajo stoletja nazaj in kjer ima vse – pravila, estetika – svoj pomen. Znotraj takšnega 'kodiranja' gledalec lažje razume sliko. To je fascinantno. Seveda pa ti takšna tradicija lahko tudi vzame del slikarske svobode. In prav svoboda, ta občutek, da lahko delaš, kar hočeš, je nekaj, kar po mojem doživljamo v Sloveniji, Evropi in nasploh v zahodnem svetu. Če malo karikiram: kult slikarja kot genija, ki dela (delno) nerazumljive slike, pa ga kljub temu častimo.«

Malle s svojo ustvarjalno držo ostaja nekoliko na robu sodobnega umetniškega sveta, a prav zato s toliko večjo jasnostjo vidi lastno vlogo. »Da malo razvozlam svoje delo: vidim se kot slikarja. Ne toliko kot umetnika. Po mojem mnenju je umetnik danes predvsem intelektualec. V ospredju ni več toliko, kaj je naredil, ampak zakaj in kako je ustvaril umetniško delo, ki pogosto nima nobene zveze z estetiko klasičnih rokodelskih spretnosti slikarjev in kiparjev. Umetnik ima kot javna oseba možnost, da na umetniški način – skozi sliko, kip, video, performans, instalacijo itd. – kritično naslavlja različne družbene problematike. To je, po mojem, danes vloga sodobnega umetnika. Jaz to nisem!«

Kot pravi, se vidi nekje med obrtnikom in pesnikom. »Ustvarjam, tako upam, estetske podobe po načelih modernega slikarstva. Poskušam nadaljevati slikarsko tradicijo v času, ko je domnevno že vse videno. V času, ko ti umetna inteligenca v nekaj sekundah ustvari stotine variacij tvojega dela … Kakšen absurd! In še bolj absurdno: v tem uživam! V tem celo vidim poetiko.«

Slikarji vedo, česa ne smejo delati

Malletovo delo presega meje klasičnega slikarstva – v njem se prepletajo slikarstvo, glasba, animacija, poezija in eksperiment. To imenuje »barvno dirigiranje«, njegova ustvarjalna pot pa je prav tako raznolika kot tehnike, ki jih uporablja, prav posebno strast pa goji do portreta.

»Zanimajo me ljudje. Všeč mi je, kako se pri portretiranju izpostavi vez med portretirancem in portretistom. Gre za vzajemno opazovanje, ki bi v vsakdanjem življenju veljalo za neprimerno – saj ni prav, da človeka predolgo opazujemo. Pri portretiranju pa se prav to zgodi. Zato me vedno zmoti, ko me kdo vpraša, ali bi naredil portret po fotografiji. Sterilno je. Ne občutim človeka. Ne morem se pogovoriti z njim. Ne morem ga videti, kakršen zares je, saj mi fotografija onemogoča pogled z drugega zornega kota. In ko smo že pri fotografiji – odkar obstaja, vemo slikarji predvsem to, česa ne smemo delati.«

Poleg karikatur in ilustracij za tednik koroških Slovencev Novice, kjer že trinajst let ustvarja akvarele manjših formatov, je zasnoval serijo Iz dnevnika nekega miniaturista. »To so zelo majhne slikice, ki spominjajo na celice, bakterije, podmorska bitja in podobno. V isti sklop dnevnikov spadajo tudi skicirke iz časa služenja v avstrijski vojski ter umetniške knjige (artbooki), ki predstavljajo niz slik v obliki knjige kot zaključene celote.«

Njegov najambicioznejši projekt pa ostaja prav barvno dirigiranje na meji med sliko in animacijo. »Gre za portret glasbe, ki ima dodatno funkcijo animacije – sestavljanko svetlobnih škatel, pri katerih se v temi z glasbo vklapljajo in izklapljajo lučke, skrite v okvirju slike. O tem konceptu sem pisal tudi svojo diplomsko nalogo o vizualizaciji glasbe leta 2010 na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. K temu konceptu spada tudi metoda 'portretiranja' glasbe, ki temelji na die musikalische Graphik – pedagoški metodi likovnega izražanja, zasnovani na raziskavah Oskarja Rainerja na Dunaju v začetku 20. stoletja.«

Improvizacija je stalni spremljevalec

Tudi dela, ki jih je ustvaril v sklopu letošnje XXVIII. Mednarodne likovne kolonije pod vodstvom selektorja Toma Vrana, so nastajala v dialogu z glasbo in improvizacijo, razstava slik pa je na ogled v Viteški dvorani Križank. »Tokrat sem delal v tehniki akrila in barvic na papirju ter platnu. Vendar so v primerjavi s konceptom 'glasbene grafike' oziroma 'barvnega dirigiranja' to bolj proste kompozicije, ki se ne navezujejo na nobeno specifično skladbo. Po mojem občutku bolj spominjajo na vizualne podobe sodobnih jazzovskih skladb in improvizirane glasbe. Improvizacija je nasploh stalni spremljevalec mojega likovnega ustvarjanja. Kot likovnega umetnika me najbolj fascinira prav to, da lahko po letih in letih rednega ustvarjanja še vedno sam sebe presenetim – oziroma me slike lahko še vedno presenetijo. Če hodiš po ustaljenih poteh, se to zgodi redkeje. Če pa si odprt za improvizacijo, za napake in naključja, ki te prisilijo v nove poti, je to za razvoj osebnega slikarskega jezika zelo dragoceno. Prav tukaj, po mojem mnenju, leži tista bistvena razlika med popolnim strojem in človekom, polnim napak. Iz improvizacije se lahko rodi nekaj novega, in čeprav je morda le malenkost, ima lahko ogromen vpliv na nadaljnje delo ustvarjalca.«

Ob koncu pogovora ne moreva mimo njegovih korenin – in Malle o sodobnem položaju koroških Slovencev spregovori brez patetike in brez distance. »Nisem več neposredno vpet v vsakdanjik koroških Slovencev, saj sem več ali manj v Ljubljani. Ne hodim na kulturne dogodke, saj večino časa delam v ateljeju ali sem z družino. A na splošno imam občutek, da večina nemško govorečih Korošcev čedalje bolj sprejema zamejske Slovence. Spoznali so, da jim nočemo jemati ozemlja, ampak si želimo zgolj pravico do priznanja našega jezika in kulture. Da bi bil slovenski jezik enakovreden nemškemu, se ne bo nikoli zgodilo. Tega se dobro zavedamo. Tudi borbenost za obstoj jezika in kulture po mojem občutku peša v primerjavi s starejšo generacijo.«

Ko spregovori o družinski preteklosti, seže po zgodbi, ki simbolno osvetljuje duh časa – upa, da neponovljivega. »Pred kratkim sem v Novicah, za katere rišem, bral prispevek o tem, kako je policija v 70. letih na demonstracijah proti postavitvi nacističnega spomenika v Škocjanu aretirala mojega očeta in ga na policijski postaji pretepla, ker je nosil transparent z napisom 'Za prijateljstvo narodov'. Danes se take stvari, hvala bogu, ne dogajajo več.«

V Ljubljani, na katero ga veže tudi članstvo v Klubu koroških Slovencev, najde ustvarjalni mir. »Vesel sem, da mi omogočajo uporabo ateljeja, kadar sem tukaj. To mi pomeni veliko.« Mirko Malle ostaja umetnik, ki si ne lasti velikih besed in ne išče hrupa – in prav zato se njegove podobe, bodisi na papirju, platnu ali v animirani svetlobni igri, dotikajo tiste skrivnostne točke, kjer se človek sreča z neizrekljivim. V tem, kot pravi sam, »absurdu, ki je lahko čudovito lep«.