Martin Krampelj je mislil, da košarka ni zanj

Španska liga, tista ACB, močna kot sam hudič, je bila svojčas tekmovanje, na katerem so navduševali naši košarkarski asi. Barcelonini navijači niso pozabili Erazma Lorbka, Jake Lakoviča in Boštjana Nachbarja, v dresu Reala sta kraljevala Luka Dončić in Klemen Prepelič, v Španiji so ploskali Goranu Dragiću, Zoranu Dragiću, Edu Muriću in drugim. Danes je slovenska kolonija manjša: Jaka Lakovič je uspešen trener Gran Canarie, kjer igra Žiga Samar, v Baskonii se kali mladi biser Stefan Joksimović, v dresu ekipe Bilbao pa navdušuje danes 31-letni krilni center Martin Krampelj – po 8,6 točke in 3,7 skoka dosega na tekmo, igra dobrih 19 minut na srečanje. Poznavalci pravijo, Krampelj igra košarko svojega življenja.

»Po mojem je to kar poštena in točna ocena. Saj sem dobro igral tudi v drugih ligah. Ko sem bil v japonski ligi, sem imel zelo dobro povprečje, pa tudi tam ni lahko igrati. Ampak pri nas v Sloveniji nismo tako dobro seznanjeni z močjo te lige. Drži, v Španiji sem se dobro znašel,« pove Martin, ki prizna, da ni niti vedel, kaj lahko pričakuje od ekipe, h kateri se je preselil lansko poletje. Pred tem je obredel lep kos sveta. Začel je v Grosupljem pri bratih Teu in Petru Hojču, nadaljeval v Krki. Igral je v Sloveniji (Cedevita Olimpija), Španiji in Andori (Andorra), Urugvaju (Aguada), Kanadi (Hamilton Honey Badgers), na Poljskem (GTK Gliwice in MKS Dąbrowa Górnicza) in Japonskem (Iwate Big Bulls), v Turčiji (Yalovaspor), Libanonu (Sagesse Club), Kazahstanu (Astana) in Italiji (Scafato). Vmes se je preizkusil še v ameriški razvojni ligi, kjer je nosil dres zasedbe Sioux Falls Skyforce v Južni Dakoti. Danes je srečen v Bilbau, mestu na severu Španije, ki ima 350.000 prebivalcev.

Za vsakogar prava vloga

»Ko sem vse videl na lastne oči in slišal na lastna ušesa, sem bil pozitivno presenečen. Najprej nad tem, kako so me sprejeli, in drugič nad tem, kako profesionalni odnosi vladajo v ekipi. Trener nas spoštuje, ne dela razlik. Ne vem sicer, kako mu to uspeva, ampak minutažo res razdeli zelo enakomerno in vsak dobi priložnost. Vsak ima svojo vlogo, mislim, da vsi delamo tisto, kar nam najbolj ustreza. Zato se stvari za nas dobro poklopijo,« pove Martin, ki z ekipo zaseda 9. mesto v 18-članski španski ligi, odkrito ciljajo na končnico. »Na začetku sezone verjetno ni bilo pričakovano, da bomo tako visoko na lestvici, ampak to, da so zbrali tako dobre karakterje in igralce, ki se razumejo med sabo, je skoraj na meji čudeža. Vesel sem, da sem tukaj in da me imajo tudi oni radi. Vidijo, da igram s srcem in da hočem pomagati ekipi,« poudari Martin, ki se najbolje znajde na mestu krilnega centra, če je treba, pa pomaga tudi na poziciji klasičnega centra. Na to so ga opozorili že pred začetkom sezone.

V dresu Slovenije je zbral 11 tekem. Foto: Kristjan Jurkošek

»Moja naloga je, da se borim, da igram za ekipo, da razigram soigralce, in ko je treba, potegnem kakšno potezo ali postanem bolj agresiven. Ker sem med starejšimi v ekipi, me igralci drugače gledajo oziroma poslušajo. Imam mogoče več odgovornosti kot v prejšnjih letih,« še izvemo od Martina. »Ko so navijači prepoznali našo srčnost, so nas vzljubili. Mi jim energijo vračamo. Po zmagah gremo med njih, mahamo z zastavami, razbijamo po bobnih. Na tekmah je res odlično vzdušje. Zdaj je skoraj vsaka razprodana. Po eni od tekem, ko smo zmagali, sem jih celo prosil, naj ne nehajo navijati, čeprav je bila tekma že končana. Od takrat naprej se res pozna energija. Ko me predstavijo, zaploskajo še malce močneje,« opiše navijače, spoštovanje pa je obojestransko.

V španski ligi Krampelj občuduje Valencio, ki ji pripisuje možnosti, da postane tako prvak Evrolige kot Španije. Z enim očesom pogleduje v Vitorio, kjer igra mladi Stefan Joksimović. »Dvakrat sem ga obiskal, Vitoria je precej blizu. Šla sva na večerjo in se pogovarjala o tem, kako se razvija in kako ga klub uporabi. Mislim, da je v dobrem okolju. Proti koncu sezone ga bodo verjetno še bolj izkoristili. Velik talent je,« je jasen Krampelj, ki Stefanu napoveduje izjemno kariero.

Ni obupal

Krampelj si želi, da bi še naprej igral, najraje bi ostal kar v Bilbau, kjer sta z zaročenko in psičko Eli srečna, vsi trije uživajo v sprehodih ob Biskajskem zalivu. Da bo le zdravje, za drugo bo srčni in izkušeni Martin že poskrbel. To je v minulih letih dokazal. Bodimo iskreni, po treh hudih poškodbah je redkokdo verjel, da se bo vrnil na tak način, kot se je.

Martin je bil nadarjen košarkar; iz KK Grosuplje ga je pot vodila v Krko, od tam v ZDA na študij in igranje košarke v Ligo NCAA na univerzo Creighton. Med letoma 2013 in 2018 je utrpel tri težke poškodbe kolena, dvakrat na levem, enkrat na desnem, vsakič križna vez. Ampak se je vrnil. »Po poškodbah sem res razmišljal, da morda košarka ni zame. Ampak na univerzi Creighton so me zelo podpirali. Rekli so, naj se samo odločim, oni pa bodo stali za mano. Enako je bilo z družino. Mama in oče sta čakala, kako se bom odločil, in me podprla. Pa kar koli bi že storil,« ne skriva hvaležnosti vsem, ki so mu stali ob strani, danes je tu še njegova zaročenka Anja, s katero živita v Bilbau.

Lani je pomagal Sloveniji na evropsko prvenstvo, zdaj bi ji rad pomagal do uvrstitve na svetovno. Foto: Reuters

Ne le klubska scena, Martin je oblekel tudi dres reprezentance. Na lanskem evropskem prvenstvu je bil na zadnjih dveh tekmah v prvi peterki. Včasih je o reprezentanci le sanjal. Povsem drugače pa so menili njegovi bližnji, ki kar niso izgubljali vere vanj. »Vedno so navijali za reprezentanco in poleti smo skupaj gledali tekme. Govorili so, kako bom nekoč tudi jaz igral za Slovenijo, jaz pa sem jim govoril, da je ta vlak že skoraj odpeljal. Na koncu sem tudi jaz dobil priložnost in lahko oblekel slovenski dres. Zelo sem ponosen, da sem igral z igralci kalibra Luke Dončića,« Martin o tem, da nikoli ne gre obupati. Krampelj je tudi zdaj član izbrane vrste, ki je na zadnjih dveh tekmah ugnala Češko in naredila pomembna dva koraka na poti uvrstitve na svetovno prvenstvo.