Mladost je velika prednost

Nekatere karierne poti so ravne, druge nastajajo na presečiščih. V pot Nejca Avblja so se skozi leta vpisali glasba, pravo, poslovne vede, kulturni menedžment in umetniška praksa, danes pa se vse te izkušnje združujejo na enem mestu – v pisarni direktorja Slovenske filharmonije. Pri 37 letih je prevzel odgovornost za eno najpomembnejših slovenskih kulturnih institucij, pri čemer je njegova posebna prednost morda prav v tem, da njenega delovanja ne pozna zgolj iz pisarne. Pozna ga z odra, iz vaje in perspektive glasbenika, ki ve, kaj vse se mora zgoditi, preden se v koncertni dvorani zasliši prvi ton.

Nastopal je s Philharmonie Salzburg, Slovensko filharmonijo, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija ter v SNG Opera in balet Ljubljana. Danes na orkester ne gleda zgolj kot na institucijo, ki jo je treba učinkovito upravljati, temveč kot na živ organizem, v katerem se prepletajo ljudje, talenti, odnosi, ambicije in vsakodnevno delo. Ob tem seveda ostajajo številke, organizacija in strategija, a nič od tega ne deluje brez ljudi. In prav zaupanje se v njegovem razmišljanju vedno znova pokaže kot ena od temeljnih vrednot.

Ko se dobiva pred Slovensko filharmonijo v Ljubljani, me popelje na svoje novo delovno mesto. Deluje izjemno zrelo in mirno, zato ga vprašam, ali bi svojo dosedanjo pot z eno samo besedo prej opisal kot radovednost, ambicioznost ali nemir. »Zagotovo element vsake od naštetih, najpomembnejša pa je vztrajnost.«

Odličnost je osrednja vrednota

Letos maja je prevzel vodenje Slovenske filharmonije in v njeno vodstvo prinesel nenavadno široko kombinacijo izkušenj, ki združuje umetnost, pravo in menedžment. »Vse tri plati so organski del mene in mojega načina razmišljanja, z vsemi tremi se soočam vsak dan. Največji naboj pa ima zagotovo glasba.« Kot violinist je nekoč sedel med glasbeniki Slovenske filharmonije, danes isti orkester posluša z mesta direktorja. »Če sem se kot glasbenik bolj fokusiral na vsak posamezni program, je danes zame ključen razvoj, ki se dogaja skozi več koncertov, iz sezone v sezono. Ob poslušanju sem veliko bolj pozoren na občutke glasbenikov, odnos z dirigentom ter zvočnost orkestra. Predvsem pa je vsak koncert zame tudi čas razmisleka o tem, kaj lahko jutri naredimo še boljše.«

Vsak koncert je tudi čas razmisleka o tem, kaj lahko jutri naredimo še boljše, je prepričan. FOTO: Dejan Javornik

Slovenska filharmonija ima več kot tristoletno tradicijo, zato je pred njenim novim direktorjem tudi vprašanje, kaj ohraniti in čemu dovoliti, da se spremeni. »Pri vodenju takšne institucije je izjemno pomemben spoštljiv odnos do zapuščine, ki nam jo nalaga zgodovina. Ta je namreč del naše identitete. Obenem je nujno tudi ambiciozno zreti v prihodnost, izpolnjevati naše poslanstvo v najbolj častni maniri in se zavedati, da zgodovina nastaja tukaj in zdaj, vsak dan.« O tem, kam želi institucijo peljati, govori jasno. »Slovenska filharmonija je simbol odličnosti na področju glasbene umetnosti. Odličnost je naša osrednja vrednota in velik del mojih aktivnosti je usmerjen prav v to, da bosta lahko Orkester in Zbor Slovenske filharmonije v prihodnjih letih umetniško rasla. Hkrati si želim Slovensko filharmonijo preoblikovati v bolj odprto in aktualno institucijo, predvsem za mlade.« Del njegovega novega položaja so tudi odločitve, s katerimi se kdo ne bo strinjal. »V takih trenutkih je bistveno, na kakšen način to storiš. Ne je lahko aroganten, lahko pa tudi spoštljiv in argumentiran. Sam sem pristaš drugega načina. Če ima človek jasno postavljene vrednote, potem tudi takšne odločitve niso neprijetne.«

Distanca od družbenih omrežij

Preden je postal direktor Slovenske filharmonije, je bil njen pomočnik direktorja za splošno-upravne, finančno-računovodske in kadrovske zadeve, vendar vodenja ne razume zgolj kot organizacijsko vprašanje. »Predvsem se mi zdi ključno, da se med glasbeniki in vodjo vzpostavi zaupanje. Če to obstaja, je možno premikati gore, če ga ni, postanejo tudi vsakdanja opravila težka in zahtevna. Zaupanje je mogoče graditi zgolj na iskrenosti in transparentnosti. Prav tako je za zaupanje potreben čas. V takšnih okoliščinah je vodenje, čeprav zahtevno, lahko prijetno in k temu stremim vsak dan.«

Tudi doma ima človeka, ki zelo dobro razume svet, v katerega je vpet, kajti njegova žena Eva Černe Avbelj je glasbenica. »Pogosto se razumeva brez besed. Predvsem pa veva, kaj nekdo v obdobju pred velikim projektom ali v času preobilice dela potrebuje. Zato se znava podpirati na pravi način ob pravem času.« Spoznala sta se skozi glasbo, njuna zveza pa je nastala v času skupnega dela pri operi Orfej. »Z Evo sva zadnjih 14 let zorela skupaj, šla skupaj skozi številne karierne vzpone in preizkušnje, zato je vsak uspeh najin skupni. Je pa res, da nisva osebi, ki bi uspehe blazno proslavljala. Vedno naju namreč hitro odnese proti novim podvigom …« Oba sta disciplinirana in ambiciozna, toda kdo je doma bolj zahteven do sebe? »Vsak na svoj način. Ko se lotim projekta, ne odneham, tudi če je treba delati noč in dan, Eva je večja perfekcionistka. Zagotovo pa je mene težje spraviti od doma ali iz pisarne.« Ta usmerjenost v delo se kaže tudi v njegovem odnosu do javne podobe, saj je Avbelj ukinil družbena omrežja. »Najpomembnejši del kariere so rezultati, osebna prepoznavnost je zgolj posledica. Od družbenih omrežij sem se distanciral, ker želim pozornost usmeriti tja, kjer najbolj šteje, v fokusirano delo, poglobljene odnose z ljudmi in kvalitetno preživeti prosti čas. Na tak način sem lahko prisoten tam, kjer je to zares ključno.«

Zvest samemu sebi

Pri 37 letih je Avbelj prevzel položaj, ki ga mnogi dosežejo precej pozneje, a sam svoje mladosti ne razume kot primanjkljaja izkušenj. »Na starost verjetno vsakdo gleda skozi svojo osebno prizmo. Sam menim, da je mladost velika prednost. To potrjuje tudi zanimivo dejstvo, da so Slovensko filharmonijo in njene predhodnice v ključnih zgodovinskih trenutkih vodili zelo mladi ljudje. Osrednja osebnost Academie Philharmonicorum, Janez Bertold pl. Höffer, je bil ob njeni formalizaciji leta 1701 star 34 let, pobudnika ustanovitve Filharmonične družbe, Karel Moos in Karl Bernard Kogl, ob njeni ustanovitvi leta 1794, 29 in 31 let, prvi direktor Slovenske filharmonije Marjan Kozina pa ob njenem nastanku konec leta 1947, 40 let.«

Nejc Avbelj in Danica Lovenjak FOTO: Dejan Javornik

A pod vsemi funkcijami, nazivi in dosežki ostaja človek, zato me zanima, kdo je Nejc Avbelj, ko se zvečer zaprejo vrata in ostane sam s sabo. »Takrat sem predvsem človek, ki mu je pomembno, da ostane zvest samemu sebi, svojim vrednotam. Funkcije, nazivi in dosežki so odgovornost, ne identiteta. V resnici me najbolj določajo odnosi, to, da spoštujem obljube, ki jih dam, in način, kako ravnam z ljudmi, ko od tega nimam nobene koristi. Ni mi treba biti v središču pozornosti, da bi vedel, kdo sem. Največ mi pomenijo mir, bližnji ljudje, dobro opravljeno delo in občutek, da sem dan preživel polno. Če zvečer lahko rečem, da sem bil učinkovit, korekten in zvest svojim vrednotam, je to zame dovolj.« Na koncu ga zato vprašam nekaj, kar presega njegov trenutni mandat: kaj bi si želel, da bi nekoč, ko ne bo več sedel v direktorskem kabinetu Slovenske filharmonije, o njem rekli glasbeniki – ne kot o direktorju, ampak kot o človeku? Njegov odgovor je kratek in brez velikih besed: »Predvsem si želim, da bi se me spominjali kot dobrega in pravičnega vodje, ki je znal prisluhniti in ob pravem času sprejeti odločne, tudi zahtevne odločitve.« Morda je prav to največ, kar lahko človek zapusti za seboj: ne vtisa o sebi, temveč občutek, da je bilo zaradi njega nekaj vrednega narejeno bolje.