Moje solze so moje pesmi

Po šestih desetletjih se od odrov poslavlja pevska ikona in velika dama Slovenske popevke Elda Viler, ki nam je v bogati karieri s svojim izjemnim glasom podarila nekaj naših najlepših skladb, med njimi so seveda Lastovke, Nora misel in Ti si moja ljubezen. Februarja se bo še zadnjič povzpela na veliki oder Cankarjevega doma in se poklonila svojemu zvestemu občinstvu. Temperamentna Primorka iz Koštabone ob slovesu ne bo le velika pevka, ampak predvsem izjemna ženska, ki s pesmijo izpoveduje vse svoje vzpone in padce, ljubezni in izgube ter vero in trmo. Njen glas namreč nikoli ni le pel melodije, ampak je bil zanjo izpoved, odrešitev in molitev, po moževi smrti pa tudi način, da mu je bila bliže. Na zadnjem koncertu bo z njo zapela tudi njena hči Ana Dežman, prišli pa bodo tudi drugi, od Šavrink in Modrijanov do Nuše Derenda in Alenke Godec.

Februarja boste še zadnjič nastopili v Cankarjevem domu in se poslovili od velikih odrov. Kakšni občutki vas spremljajo v teh dneh: vznemirjenost, ponos, trema, žalost?

Ne, nič nisem žalostna, pravzaprav sem vesela, da se mi je končno izpolnila želja o poslovilnem koncertu, ki sem si ga že zelo dolgo želela, a zelo potiho. Na srečo se je tega spomnil Mitja Pogorevc, ki je sicer tudi oblikoval mojo biografijo, in poskrbel za vse, za predstavitve in vso organizacijo. Nikoli si nisem mislila, da bom pri 81 letih še na odru. Zdaj grem res zadnjič. To bo moj finale! Moram se spočiti od vsega, moje življenje je postalo en velik križ. Edino, kar mi lahko prepreči ta koncert, je bolezen. Pred koncem leta sem zbolela za gripo in je bilo tako hudo, da sem mislila, da me bo pobralo. Ko si enkrat tako star, je gripa res huda reč, a sedaj sem zdrava in se s tem nočem obremenjevati.

Vas ni strah, da vas bodo ob vašem slovesu od odra premagala čustva, da vas bodo oblile solze? To je namreč kar močan čustveni dogodek.

Ne, ne, srečna sem, da sem končala, mislim, da ne bom jokala! Veliko sem prejokala v svojem življenju, a to na samem in potiho. Ta koncert bo zame mačji kašelj. Sedaj niti ne jočem več, moje solze so moje pesmi. Hvaležna sem, da me je življenje pripeljalo do sem, hvaležna za vse, kar sem premagala. Strah pa me ni bilo nikoli in ničesar! Kot mlado dekle sem si upala hoditi ponoči tam, kjer si ni nihče drug. Ko sem hodila v Šmarje k teti, ki me je učila šivati, sem nekoč zamudila avtobus in sem šla zvečer domov kar čez hrib, mimo spomenika padlim v vojni. Govorili so, da tam straši, in tudi sama sem takrat pomislila, kaj pa, če je to res. A potem sem si rekla, da mi mrtvi nič ne morejo in da se je bati le živih ljudi.

Če bi se morali opisati kot žensko in ne pevko, kakšen je vaš značaj? Ste umirjeni ali divji, preudarni ali sledite intuiciji?

Od nekdaj sem vročekrvna, temperamentna, živahna in razposajena ženska. Rada sem vesela, rada se smejim in v trenutku pozabim na žalostne trenutke, čeprav jih ni bilo malo. Zaradi mojega temperamenta me je marsikdo gledal postrani, vendar pa nikoli, ampak res nikoli nisem bila žleht. Nikoli nisem nikomur privoščila kaj slabega ali o kom grdo govorila. Vsem želim le dobro, tak značaj sem, strelec po horoskopu. Jaz streljam v daljavo in nimam dlake na jeziku. Seveda me je to večkrat tudi teplo. A ne morem si pomagati, takšna sem, in če me hočejo sprejeti takšno, je dobro, če ne, naj pač gredo svojo pot.

Zaznamovali ste res veliko generacij. Kateri del vaše kariere vam je najljubši?

Moje najlepše obdobje so bila najstniška leta. Vse življenje je bilo pred menoj in vse je bilo eno veliko pričakovanje. Bila sem doma, v Koštaboni, na varnem, med bratom in sestro, skrbela sem za živali, starši so hodili v službo, velikokrat sem skuhala kosilo. Ob nedeljah smo hodili k maši, popoldan pa sem komaj čakala, da nas spustijo ven in smo se družili z vrstniki. Ja, ta leta so mi ostala v najlepšem spominu. Žalostno je edino to, da so vsi moji takratni prijateljice in prijatelji šli v svet, jaz pa v Ljubljano, in se nikoli več nismo srečali. Se jih pa z veliko radostjo spominjam, Lucijane in Marije Viler, Marije Hrvatin, Danice Tuljak, Graciele Cergolj, Verginije Kuzmić, pa Marija Divića, Danila Baruce, Franka Baruce ter Vojka in Armanda Kotorne ...

Zaradi mojega temperamenta me je marsikdo gledal postrani, vendar pa nikoli, ampak res nikoli nisem bila žleht, je povedala. Foto: Dejan Javornik

Kako ste postali pevka? Kako ste s kmetije v Koštaboni prišli v veliki svet Slovenske popevke?

Te dni, ko poteka promocija in veliko govorim o tem, se spomnim tudi marsičesa, kar sem prej pozabila. Kot deklica sem ves čas pela in velikokrat so me prosili, naj kaj zapojem. Ko so me dali v vrtec, me je nekoč vzgojiteljica prosila, naj za nekaj časa pazim na otroke, ker je morala iz sobe. Bila sem največja v skupini. Takoj ko je šla iz sobe, so otroci začeli vpiti in se tepsti, eni so celo jokali in nekaj časa sem kričala na njih, pa ni nič pomagalo. Potem sem začela peti …

… in vsi so utihnili?

Ja, čisto zares, vsi so utihnili, se umirili in me poslušali, kot da bi bil čudež! Takrat sem se zavedela, da moje petje ni kar tako. Pela sem tudi v cerkvenem zboru, vendar so me takrat starejše od mene odrivale nazaj, verjetno so bile malo ljubosumne name, ker sem imela izrazit in močan glas. Ko sem to povedala zborovodju, me je začel učiti petja posebej, vsako nedeljo sem hodila k njemu. Spomnim se, da me je naučil Ave Marijo. Še danes jo pojem, na porokah in pogrebih, ob svečanih priložnostih, čeprav je vse težje, saj se mi je glas precej znižal in tudi ne upevam se toliko kot v mladih letih.

Sodelovali ste z največjimi imeni slovenske glasbe. Ko danes pomislite nanje, vam najprej pride na misel glasba ali človeški odnosi?

Absolutno človeški odnosi, ti so najbolj pomembni. Sama imam lepe odnose tudi z ljudmi, ki me užalijo. Poskušam jih osvojiti in prepričati, da ni tako, kot mislijo, ampak ne na silo, temveč s svojim obnašanjem. To je moj način. Na lep način poskušam najti pot. In vesela sem, ko ljudi pridobim na svojo stran.

Po osamosvojitvi Slovenije se vam je zgodila velika krivica. Kljub temu da ste bili ena največjih pevk Jugoslavije, vam je ministrstvo za kulturo nekaj let pred upokojitvijo ukinilo status svobodne umetnice. Kako močno vas je to prizadelo?

Zelo, zelo močno. Predvsem zato, ker sem imela družino. Prizadelo je tudi mojega zlatega moža. Ko sta se mi v sedmih letih rodila otroka, najprej sin in nato hči, nisem imela veliko nastopov, saj sem zelo uživala v materinstvu in sem dala prednost otrokoma pred kariero. A potem, ko sta zrasla, sem se želela vrniti na odre, pa so me odžagali. To je bilo leta 1991. Zelo sem bila ranjena. Takrat sem si rekla, da nikoli več ne grem na oder, petje se mi je uprlo. Še en koncert sem zapela z Ladom Leskovarjem, še zadnjič sem zapela Lastovke, aplavz je bil izjemen. Takrat sem bila res zelo, zelo, zelo deprimirana. Komaj sem zbrala moči za tisti zadnji nastop. Doma so me potem gledali na televiziji in me poklicali, da sem na televiziji, jaz pa sem šla stran in si dala blazine na ušesa, da ne bi slišala. Ja, hudo mi je bilo, zelo.

Zaradi tega gojite zamere do koga?

Ne več, nič več. Dolgo sem jih gojila, ampak sem ugotovila, da škodujejo samo meni, mojemu zdravju in moji družini. Tudi moj mož, ta moj biser, moj zlati Dežman, je želel, da pozabim na zamere, da grem čez to in da spet začnem peti. To sem mu morala obljubiti, ko je bil na smrtni postelji. Potem me je tudi hči začela prepričevati, naj spet začnem peti. Njej se je kot deklici moja glasba zdela nekoliko starinska, a ko je dozorela in tudi sama začela peti, je postala čudovita pevka, in na najinih skupnih koncertih pojeva v duetih, včasih tudi vsaka posebej. Zelo me veseli, da imam naslednico in da je to prav moja hči.

Zelo me veseli, da imam naslednico in da je to prav moja hči, je povedala v intervjuju za Nedeljske novice. Foto: Dejan Javornik

Ko skupaj pojeta, je to verjetno za vas vedno zelo lepo doživetje!

Ja, zelo lepo in zelo posebno. Ponosna sem nanjo. Osvobodila se je, našla svojo pot. Čeprav je pri nas zelo težko, če si zelo kvaliteten pevec. Tudi zame so vedno pisali najbolj zahtevne pesmi, manj lahkotne in zato so bile druge pevke bolj priljubljene med občinstvom kot jaz. Veste, Ana je izjemno nadarjena, njena profesorica iz Salzburga, kjer je bila nekaj časa, ji je rekla, da je izjemna, pravzaprav unikat, da je na vsem svetu le nekaj takih glasov, kot ga ima ona. Najbolj pomembno pri tem pa je, da pri petju uživa! Včasih se mi zdi, ko pridem jaz na oder in zapojem, da me je že stokrat presegla, včasih se mi zdi, da zraven nje nimam kaj več početi.

Med glasbeniki veljate za pevko, ki je pela najbolj zahtevne pesmi in je prekašala Marjano Deržaj in Majdo Sepe.

Ja, za vse druge so pisali lažje pesmi, zame pa vedno najbolj zahtevne. Tudi sama sem si želela, da bi kdaj dobila kakšno lažjo, bolj enostavno. To bi takrat pomenilo, da bi imela več nastopov, ker bi me bilo lažje spremljati.

Z veliko ljubeznijo govorite o vašem možu …

Ja, ker sem imela res neverjetno srečo, da sva se spoznala! Bilo je leta 1962, prišla sem na snemanje v Portorož, igral je klavir v orkestru. Zelo lep fant je bil in za njim so takrat letala vsa dekleta. A on je imel oči le za mene! Rekla sem mu, da če me hoče dobiti, bo moral k nam domov in obljubiti mojim staršem, da resno misli. In je res šel ter obljubil mojim staršem, da mi bo zvest, in ju prosil za mojo roko. Od njegove smrti je vsaka pesem, ki jo zapojem, povezana z njim. Veste, jaz ne jočem, jaz namesto tega pojem. Pesem je moja molitev, moja meditacija. Petje je moj jok, moje življenje, moj križ, moja molitev k bogu in k njemu, ki je zdaj tam gor in čaka, da bom prišla k njemu. Zato pogosto, ko pojem, roke držim navzgor, ker se obračam k njemu.

Vera vam veliko pomeni, a po drugi strani ste bili tudi zaradi tega večkrat v nemilosti.

Ja, res je, verna sem že od nekdaj in zdi se mi, da so me zaradi tega nekateri res obsojali, omalovaževali ali ignorirali. A nisem se jim pustila in sem šla po svoji poti. S tem sem ranila njihov ponos in spet so bili jezni name.

Pogosto, ko pojem, roke držim navzgor, ker se obračam k možu, je dejala. Foto: Dejan Javornik

Ko boste šli poslednjič z velikega odra v Cankarjevem domu, kaj boste potem počeli? Ste prepričani, da ne boste pogrešali petja?

Ne, zagotovo ne. Imam veliko dela v hiši, nikakor ne pridem na zeleno vejo. Ne maram, da bi mi kdo pospravljal v moji hiši. Takrat, ko so me odžagali, sem hodila pospravljat v Trst, da smo preživeli, a nočem dovoliti, da bi kdo pospravljal pri meni. Ne, ne bom pogrešala odra. Verjetno bom še kdaj zapela kakšno posamezno pesem na odru, če mi bo odgovarjalo in če bom zdrava, ne pa celega koncerta. In tega bo vedno manj. Ko enkrat odnehaš, je zelo težko spet začeti. To sem izkusila takrat, ko sedem let nisem pela. Preprosto ni šlo, nisem imela moči. Ko sem, na primer, zapela Vzemi me v roke, me je en mesec bolelo v grlu, glasilke so zelo občutljive, in če jih zanemariš, ne moreš več peti.

Če bi mladim pevcem ali pa vsem mladim danes lahko svetovali samo eno stvar, kaj bi jim rekli?

Če imajo res radi svojo pot, svoj poklic, naj se popolnoma predajo. Naj jim ne bo žal časa, naj žrtvujejo veliko časa in energije za to, kar radi počnejo. Kdor se bo z veseljem in z vso ljubeznijo, ki jo premore, vrgel v petje ali pa v kaj drugega, bo nekaj dosegel. Ampak uspeh se ne bo zgodil takoj, ta borba je dolga.