Komentar Primoža Kališnika: Mušice v deželi medu

Med je ena lepših snovi v naravi. Sladek, gost, skoraj zlat. V sebi nosi poletje, cvetove in potrpežljivost.

Ko poslušam leve razprave o delu, izkoriščanju in razdelitvi dobrin, se pogosto spomnim čebel. Kako preprosto bi bilo njihovo skupnost razložiti skozi ideološki slovar: delavke garajo, matica uživa sadove njihovega truda.

Če bi Marx na novo izumljal biologijo, bi čebele zlahka razglasil za idealni proletariat. Na prvi pogled skoraj šolski primer razredne delitve. Po potrebah.

Pa ni tako.

V panju ni lastništva v našem pomenu besede. Med ni luksuz in ni akumulacija kapitala. Je hrana. Je zaloga za zimo. Je pogoj, da življenje obstane, ko zunaj ni več cvetja.

Matica ni vladarica v človeškem smislu. Ne kopiči presežkov, ne upravlja sistema. Njena naloga je nadaljevati rod. Delavke ne delajo zanjo, temveč za skupnost. In ona obstaja zaradi iste skupnosti.

Če bi iskali izkoriščevalca, bi ga težko našli. Panj deluje brez moralnih parol. Vsaka čebela opravlja svojo vlogo, ker drugače sistem razpade. Ne zaradi ideologije, ampak zaradi življenja samega.

In potem je tu še trot.

Samec čebele. Njegova naloga je ena sama: oploditi matico. Torej, njemu se dobesedno samo jebe. Ne nabira medu, ne gradi satja, ne skrbi za red. Poleti živi brez posebne odgovornosti, delavke ga hranijo, on pa čaka na svoj trenutek, da privije matico. Ima ogromne oči, da vedno ve, kje je matica in jo lahko servisira brez prisotnosti in gledanja drugih trotov. Čebelnjak ni Fotopub.

Jeseni, ko potrebe po oploditvi ni več, ga preprosto vržejo iz panja. Ker si sam ne zna poiskati hrane, pogine.

Narava si ne more privoščiti odvečnih bremen. Ali: brez dela ni jela.

Pri nas je drugače. Tudi v našem panju so troti. Pogosto sedijo v parlamentu. Redko jih izločimo, tudi ko je njihova vloga že zdavnaj odigrana. Včasih jim celo uspe prepričati druge, da so nepogrešljivi. Tudi po izteku mandata.

Morda zato, ker imajo velike oči.

Pri čebelah so velike oči prilagoditev: širše vidno polje, boljše zaznavanje, večja možnost, da zadeneš cilj v kratkem trenutku, ki odloča o prihodnosti rodu.

Pri ljudeh velike oči pomenijo nekaj drugega. Željo po več. Po presežku, ki presega potrebo. Po medu, ki ni več hrana, temveč zaloga za vsak primer.

Pregovor pravi, da ima pohlep velike oči in majhen želodec.

Pri nas bi lahko dodali še: in velik žep.

Čebele vzamejo toliko, kolikor potrebujejo za zimo. Ne kopičijo za stoletja. Njihova ekonomija je ekonomija zadostnosti.

Mi pa živimo v deželi medu, kjer sladkost pogosto zamenjamo za smisel.

Zakaj naslov Mušice v deželi medu?

Ker smo navadni državljani mušice, čeprav opravljamo delo čebeljih delavk. In če se skušamo približati medu, da bi se nahranili, nas zatrejo kot mrčes.

Šef deratizacije je pa seveda kakšen trot.

Tole sem pa pozabil ... Trot ima ogromne oči zato, da v zraku najde eno samo matico. Ne zanima ga publika, ne zanima ga moralna komisija, ne zanima ga kontekst. Zanima ga cilj.

Zategne in to je to, za nadaljevanje vrste. Ni to Fotopub.

Tisto je bil prostor, kjer so bile oči povsod. Kamere, pogledi, objektivi. Ne za oploditev rodu, ampak za zbiranje materiala. Ne za biologijo, ampak za arhiv.

Trotove oči so evolucijska specializacija za en sam trenutek reprodukcije.

Fotopubove oči so bile specializacija za trajno reprodukcijo posnetkov.

Trot vidi, da doseže matico.

Tam se je gledalo, da se nekaj zadrži na skritem mestu. In zasluži.

O obeh primerih, če objaviš, in pa še več, če ne.

Ali, z drugimi besedami: veliko poslikanih, malo objavljenih.