Kar se je zgodilo v tistih vročih julijskih dneh leta 2022, tega ne moremo in ne smemo pozabiti. Takrat je na Krasu izbruhnil največji požar v samostojni Sloveniji. Gozdni požar, ki je uničeval vse pred seboj, je v 17 dneh zajel in uničil kar 2900 hektarjev gozdnih površin, kar je enako 2900 nogometnim igriščem oziroma skoraj toliko, kot če bi povsem uničil celoten ljubljanski Vič, Trnovo, Bežigrad, Center in še Moste.
V iskanju najprimernejše površine se je sadilo na razdalji dveh korakov. FOTO: Dejan Javornik
Kmalu so prešteli, da bo sanacija gozdov stala več kot 24 milijonov evrov, vsi predvideni sanacijski ukrepi, ki so jih pripravili v Zavodu za gozdove RS, pa naj bi bili izvedeni do konca leta 2028. Da bi si narava čim prej opomogla, so takoj začeli delo. Najprej so bili na vrsti tisti najbolj poškodovani deli borovih gozdov. Poleg sečnje in čiščenja poškodovanih gozdov so izvedli številna pogozdovanja, in sicer tam, kjer je pogorela celotna lesna biomasa in kjer ni bilo več prav nobenih listavcev za semensko banko za kakršen koli naravni gozd.
Pol stoletja miru
Na enem izmed takšnih območij, v osrčju enega najbolj biotsko pestrih območij v Evropi, smo bili tudi mi. Imenuje se Fajti hrib. Tam smo bili priča izjemnemu razgledu, žal, tudi na območje popolnega opustošenja.
150.000 so posadili v štirih letih.
Območje, ki smo ga opazovali, je obenem lovišče LD Fajti hrib Renče. Približno 50 članov deluje v revirju, ki obsega 2700 hektarjev. Skoraj polovica ga je povsem pogorela. Zgorela sta tako travnata ruša kot tudi ves humus. Našli so mnogo poginule divjadi. Skrbnik tamkajšnjega lovskega doma je Darko Špacapan: »Spominjam se, da sem pred 55 leti še kot učenec v sklopu šolskega programa pogozdoval to območje. Pol stoletja sem opazoval, kako raste vse, kar smo takrat posadili, kako se vse zarašča, potem pa je bilo v samo nekaj dneh vse uničeno. Zato še toliko bolj upam, da nam bo tudi to pot uspelo obnoviti območje ter da bomo nekoč imeli naravo spet takšno, kot je že bila.«
Vseslovenska akcija sajenja dreves na Krasu je bila ena tistih akcij, ki je združila Slovence. FOTO: Dejan Javornik
Novo nahajališče tartufov
Še višje od lovskega doma ob ovinkasti cesti, ki pelje strmo proti Temnici, smo z vodjo sežanske enote Zavoda za gozdove Boštjanom Košičkom spremljali pogozdovanje. Dotlej je bilo v 35 akcijah obnovljenih že 432 ha površin, od tega so bile na 87 ha posejane nove sadike, na 293 ha dodana semena, na 52 ha pa želodi. Košiček je bdel nad akcijo, v kateri se je na petih hektarih posadilo novih 4000 sadik. Izkopati je bilo treba 20 centimetrov globoko luknjo, dovolj globoko, da je šla korenina ravno prav pod zemljo. Okoli sadike je bilo treba nujno še dobro pohoditi, da se je lahko zemlja potem lepo sprijela z okolico. »Več ko je zemlje, večja bo možnost, da rastlina preživi!« je dodal eden od njegovih sodelavcev. V nenehnem iskanju najprimernejše površine so sadili na razdalji dveh korakov.
Izkopati je bilo treba 20 centimetrov globoko luknjo, da je šla korenina ravno prav pod zemljo. FOTO: Dejan Javornik
Gozdarji so spremljali polaganje sadik večinoma puhastega hrasta, nekaj je bilo tudi cera in lipovca. Na eni izmed šestih ploskev so poskušali tudi s sadikami, ki so jih predhodno mikorizirali s tartufi. Šlo je za povezovanje glive s korenino rastline, in sicer z namenom, da se bo gliva, v tem primeru tartuf, lepo razraščala okoli korenin ter tvorila dodatno površino za črpanje vode in hranilnih snovi. Takšno vzajemno partnerstvo, ki je razvito pri 90 odstotkih rastlin, že več kot 400 milijonov let omogoča rastlinam boljše rastne razmere. In kar je najpomembneje: rastline z vzpostavljeno mikorizo neprimerno bolje prenašajo tudi pomanjkanje vode …
»Zapomniti si velja zatorej to lokacijo ...« si je marsikdo mislil. Naslednja tri leta, kot smo izvedeli, bodo pristojni spremljali, koliko rastlin, ki so bile tedaj na novo posajene, bo preživelo, koliko se jih bo prijelo. In če bo vse, kot mora biti, tedaj bo na tem delu Fajtega hriba mrgolelo tartufov …
Gola puščava
Boštjan Košiček se še dobro spominja največjega požara v zgodovini Slovenije. Bil je v štabu, kjer so bdeli nad opustošenjem ter samo upali, da vse skupaj čim prej mine. »Sicer pa je ta zgodovina Krasa res zanimiva ...« je v tistem podčrtal. Izvedeli smo, da je človek prišel na to območje 5000 let pred našim štetjem in počel pravzaprav podobne stvari, ki so bile značilne tudi za druga sredozemska območja. »To pomeni, da je že kmalu tudi to območje, ki ga je prej poraščala bukev, dodobra ogolil,« je nadaljeval Košiček. »Skupek vsega, od stalne prisotnosti človeka, paše ovc in koz kot tudi požarov, je povzročil, da je naposled odneslo vso zemljo. Ker so k temu močno pripomogli še erozijski procesi, se je tudi Fajti hrib dokončno razgolil ter postal ena sama kamnita puščava. Naši arheologi so ugotovili, da drevesnih vrst tukaj ni bilo več že vsaj od leta 500. Vse odtlej govorimo o goli puščavi, o kateri je pisal tudi Valvasor.«
V zadnji akciji so posadili novih 4000 sadik. FOTO: Dejan Javornik
Šele okoli leta 1850 so se začele ustanavljati prve družbe za pogozdovanje, toda prvi poskusi z različnimi vrstami listavcev niso obrodili sadov. Naj omenimo, da je prve načrte pogozdovanja naredil Josef Ressel, znani gozdar ter izumitelj ladijskega vijaka.
Na ta izčrpana kraška tla se je gozd začel vračati pravzaprav šele s sajenjem črnega bora, sploh pa po drugi svetovni vojni, saj so, kot se je spominjal že lovec Špacapan, tudi s pomočjo šolskih akcij pogozdili kar okoli 4000 hektarjev kraških površin.
V zgodovini Krasa se je njegovo površje že večkrat zaraslo, a tudi že večkrat razgolilo. FOTO: Dejan Javornik
Potem pa se je na tem območju že leta 1994 zgodil prvi požar večjega obsega. »Rekli smo mu požar nad Renčami …« se spominja Košiček. »Medtem ko je tistega zanetila strela, uradna poročila pravijo, da katastrofalni požar iz leta 2022, ko je resnično vse zgorelo, prav tako ni bil namerno povzročen. Pa čeprav se je tedaj združilo kar pet različnih požarov. To je sicer moje mnenje, toda dvomim, da bi se lahko samo od sebe kar petkrat vžgalo ...«
Odtlej poskušajo značilne borove sestave nadomestiti še z nemara bolj prilagojenimi puhastimi hrasti in črniko, koprivovcem, gradnom, javorjem, lipovcem, cerom. Gozdarji držijo pesti, da bodo uspešno kljubovali vse bolj sušnim poletjem in naposled ustvarili gozd za prihodnost.
Vidite tisto? To smo posadili pred dvema letoma: in znaki življenja so že vidni.
V štirih letih, smo izvedeli, so posadili 150.000 sadik. Zadnjo besedo bo imela seveda narava. »Moram reči, da se jih je okoli Cerja prijelo kakšnih 10 odstotkov, na nekaterih drugih lokacijah tudi po 30,« je z izkupičkom vidno zadovoljen Košiček in nam pokazal s prstom: »Vidite tisto? To smo posadili pred dvema letoma: in znaki življenja so že vidni.«
Palm si ne želijo
Še posebno velik izziv so tujerodne rastline, ki si jih na Krasu res ne želijo. Na popolnoma pogorelih in praznih prostorih so ravno tujerodne rastline še kako agresivne. Tudi zato so na Zavodu za gozdove med načrtovane ukrepe uvrstili nego obnovljenih površin z odstranjevanjem in zadrževanjem razmnoževanja invazivnih rastlin. Ne nazadnje se tudi na Krasu že kažejo spremembe podnebnih razmer: prihajajo vrste, ki jih včasih ni bilo. »To so predvsem južne vrste, iz južnih predelov, ki se dvigujejo vse bolj proti severu in se bodo verjetno tudi tu znašle v prihodnje. In če kaj, si palm tukaj vsekakor ne želimo! Naredili bomo vse, da jih tudi v prihodnje ne bo,« je dejala vodja Krajevne enote Sežana Zavoda za gozdove Slovenije Branka Gasparič.
