Na stičišču treh občin obstaja in deluje še zadnja zračna gondola

Če reka seka dolgo dolino, a z enega na drugi breg več kilometrov ni mosta, čez pa je treba, se ljudje znajdejo po svoje. Tako so se že pred dolgimi desetletji znašli Zasavčani. V soteski Save od Hrastnika pa vse do Radeč namreč kljub nekaj manjšim naseljem 15 kilometrov ni nobenega mostu. Da se ni bilo treba voziti daleč naokrog, so krajani poiskali drugačno bližnjico. Ne vozi avion, ampak se z enega na drugi breg Save še danes lahko prepeljejo tudi po zraku.

Pri zadnjem ovinku ob železniški progi pred Zidanim Mostom namreč na stičišču občin Hrastnik, Laško in Radeče še vedno deluje zračna gondola. T. i. luft poni ministrstvo za kulturo opredeljuje kot kovinsko potniško kabino za dve osebi, obešeno na jeklenice, ki so speljane z enega na drugi breg reke Save. Potnika jo upravljata ročno z vrtljivim kolesom. Domačini in tudi uporabniki od drugod ji po domače rečejo cicka. Zasavska čez Savo je bila postavljena leta 1953, izdelal jo je samouki domačin iz Podkraja. Je edina še obstoječa in delujoča od nekdanjih treh na odseku Hrastnik–Zidani Most. Po nekaterih podatkih je ena izmed dveh ali treh še delujočih v Sloveniji, po drugih pa naj bi bila celo edina. Uporabljajo jo šolarji in nekaj krajanov, večinoma pa pohodniki.

Po vojni zavihali rokave

Danes je na obeh bregovih Save kljub soteski in strmim pobočjem speljana cesta in avtomobilov je neprimerno več kot nekoč. Nekdaj pa so bile na tem delu Zasavja cicke edino in najbolj praktično transportno sredstvo za ljudi in tovor čez Savo poleg čolnov. Krajani so jih začeli postavljati po drugi svetovni vojni. S pomočjo prostovoljnih prispevkov in z vlečenjem žice čez Savo so eno postavili pri osnovni šoli v Podkraju, drugo pri Hribarju, tretjo pa pri Rotarju. Danes edina še delujoča je Rotarjeva.

Cicke so bile kovinske, nikoli lesene, kar je zanimivo. Na obeh straneh Save so gozdovi, a lesa niso nikoli uporabili za izdelavo cick. Prve so bile odprte, kasneje so jih zaradi varnosti zaprli do višine pasu odraslega človeka. Cicko pri šoli so morali zamenjati za manjšo. Sprva je bila izdelana za štiri ljudi in zato pretežka ter nevarna. Kasneje so bile vse tri namenjene prevozu dveh oseb naenkrat.

Takšna je bila prva pri Hribarju. FOTO: arhiv ZMT

Material za izdelavo je bil z vseh vetrov. Prvo nosilno vrv pri Rotarju sta dala Rudnik in Cementarna Trbovlje, drugo je v Kresnicah kupila krajevna skupnost. Hribarjeva je imela vseskozi lesene nosilne stebre, drugi dve pa betonske. Nosilna kolesa so vlili v Dobovi, Rotarjeva se je obnavljala v Hrastniku, v kemični tovarni. Traverze na kranjski in štajerski strani pri šoli so leta 1976 pripeljali iz Šmartnega ob Paki. Vrtljiva kolesa žičnice pri Rotarju so izdelali v rudniških delavnicah v Trbovljah. Leta 1973 so pripeljali drugo vlečno žičnato vrv. Sedem krajanov je ponjo šlo v Kresnice, kjer so jo iz kamnoloma na hribu vlekli po tleh v dolino, zvili v kolut in jo prepeljali na železniško postajo, od tam pa v Hrastnik in naprej do Zidanega Mosta.

Eno podrli, drugo prodali

Kjer so danes Kajičevo poslopje in avtobusi, je eden predhodnih Kajičev zgradil cicko za svoje potrebe. Ko je zgradil hišo, je cicko podrl. Rotarjevo je lastnik leta 1969 prodal krajevni skupnosti za 70.000 takratnih dinarjev. Krajevna skupnost ni imela toliko denarja, zato so jo plačali v dveh obrokih. Od takrat je bila lastnica cick krajevna skupnost, ki je morala skrbeti tudi za vzdrževanje in obnavljanje. Leta 1973 so obnovili nosilno vrv. Edino še obstoječo cicko so pred nekaj leti pomagali obnoviti tudi trboveljski planinci. Montirano ima tudi držalo za kolesa iz jekla, saj se čez Savo z njo zapeljejo tudi kolesarji. Kako sicer cicka deluje? Z zunanjim vrtenjem prazno potniki pripeljejo na breg, nato pa Savo po zraku prečkajo z vrtenjem notranjega ročnega kolesa.

Čez Savo po zraku FOTO: Roman Turnšek

Iskala jo je policija

Cicka pri osnovni šoli je bila edina napeljana tudi s hriba, in sicer za transport drv čez Savo. Čeprav je obstajala velika nevarnost za kakšno nesrečo, so se krajani pogosto vozili v njej z drvmi.

Nekoč pa je povzročila nevšečnosti med sosednjima občinama. Zaradi katastrofalnih poplav v začetku devetdesetih let je bila poškodovana tudi cicka. Misleč, da je njihova, jo je Občina Laško odpeljala na popravilo. O tem niso obvestili nikogar, zato so krajani zagnali vik in krik, da je ukradena. Kot takšno jo je takrat iskala tudi policija.

Danes je Rotarjeva kot edina še obstoječa in v slovenski zakonodaji vpisana kot dediščina. A njena prihodnost je vprašljiva. Uporabljana je namreč redko, mladi pa se z njo ne ukvarjajo. Pred leti je bila v igri tudi ideja, da bi cicko odstranili. Krajani so to pogojevali z gradnjo mosta, a projekt ni bil nikoli uresničen. Še danes med Hrastnikom in Zidanim Mostom kljub razdalji 15 kilometrov krajani na savskih bregovih nimajo mosta.