Leta 1888 je nekdo v Londonu na zverinski način umoril pet žensk. Nikoli ga niso odkrili, zaradi grozovitosti njegovih zločinov se ga je oprijel vzdevek Jack Razparač. Nekoliko starejše generacije prebivalcev slovenske prestolnice pa se zagotovo spominjajo, da je imela tudi Ljubljana svojega Jacka Razparača – pred 40 leti so ga aretirali po brutalnih umorih dveh meščank. Zaradi 38-letnega ključavničarja Andreja Kušarja si ženske tri mesece niso upale na ulico, celo poštarji in inkasanti so nemalokrat zaman zvonili na njihovih vratih.

Žrtve iskali v osmrtnicah

Vsesplošna panika se je začela, potem ko je 14. novembra 1984 zvečer pred vhodom v stanovanjski blok na Postojnski ulici nekdo z nožem razmesaril 52-letno natakarico Ano Cernjak. Za množični izbruh histerije je poskrbel še en dogodek, ki se je nedaleč stran zgodil le nekaj minut pozneje; nekdo je z nožem napadel in ranil 27-letno učiteljico. V bližini je nekdo posilil in davil 22-letno dekle, prostost so odvzeli nekemu mladeniču, za katerega pa se je izkazalo, da z umorom Cernjakove nima ničesar.

In rodila se je legenda o ljubljanskem Jacku Razparaču. Ljubljančanke so zganjale vik in krik. Nobena si zvečer in ponoči ni upala sama hoditi po ulicah. Pa ne le ženske, bali so se tudi moški, še posebno potem ko so se po mestu razširile govorice, da je Razparač brutalno ubil tudi 56-letnega delavca Antona Zupančiča. Nihče ni poslušal policistov, da je bila za moškega usodna kap.

Neznanec je začel burkati najbolj temačne odtenke domišljije. Nekaj dni po umoru Cerjakove, 22. novembra, so na valovih Radia Ljubljana odmevale pomirjujoče besede kriminalistov: »Nobenega povoda za paniko ni. Napadov na ženske ni več kakor običajno. Nepojasnjenih umorov žensk, razen enega, ni. Lahko zatrdimo, da v Ljubljani ni nikakršnega Jacka Razparača.«

Ljubljanski Jack Razparač

Olajšanje je bilo nepopisno, ženske so si oddahnile in tisti večer jih je bilo na javnih krajih znova videti več. Pogovarjale so se in se prepričevale, da je nevidni in neulovljivi Jack Razparač obstajal le v njihovi domišljiji. Toda zatišje je trajalo en sam dan. Že naslednjega so namreč v stanovanjski hiši na Erjavčevi ulici našli razmesarjeno še eno žensko; šlo je za 56-letno upokojenko Pavlo Drobnič, na telesu katere so med obdukcijo našteli kar 23 vbodnih ran in ureznin.

In kajpak je znova zavladala nepopisna panika. Ženske si niso upale z domov. Strah, da Razparač zares obstaja, je spet dobil velike oči in postal vsakodnevni spremljevalec Ljubljančank. Govorice so bile vse glasnejše, ljudje pa so si izmišljali nova in nova grozodejstva, ki naj bi se dogajala zvečer ali pa celo sredi belega dne. Razparač naj bi denimo kar med vožnjo z mopedom ženskam rezal vratove, eno pa zadavil sredi Čopove ulice v središču mesta.

Krožilo je vse več zgodb o vedno novih morilčevih pokolih, imena domnevnih žrtev pa je ljudski glas pobiral tudi iz osmrtnic, ki so bile tisti dan objavljene v časopisu, pa čeprav so ljudje umrli zaradi drugih vzrokov. Preplah je naraščal, nato pa je nekega dne usekalo: Razparač je znani kirurg, ki je sorodstveno povezan z družino umorjene Drobničeve. Seveda to ni bilo res, kot so bile neresnične tudi številne druge »preverjene« informacije.

Zgodba o zlobni gosi

Množična psihoza je trajala tri mesece, dokler policisti 6. februarja 1985 niso pozvonili na vrata ene od hiš v Rožni dolini, v kateri je Andrej Kušar živel s 73-letno materjo. Osumili so ga umorov Cernjakove in Drobničeve ter vtaknili za zapahe. Mati je kak dan pozneje prejela sinovo pismo: »Oglašam se ti iz zapora Povšetove v preiskovalnem oddelku. Mene tukaj so obdolžili, da sem naredil umor na Rjavčevi cesti,« je v sinovem pismu mrgolelo napak. »Mama, jaz trpim v zaporu, ti pa si doma. Ne vem, zakaj sem tukaj?« Obiskala ga je in vprašala, ali se je po Rožni dolini res razkazoval ženskam. Odgovoril ji je: »Nisem, nisem, res pa sem od časa do časa kakšno potrepljal po zadnjici.«

V preiskavi je očitke priznal. Konec julija so mu začeli soditi na tedanjem temeljnem sodišču. Na procesu se je izrekel za nedolžnega, češ da so policisti na zaslišanjih tako hudo pritiskali nanj, da je lažno priznal. »Za umor na Erjavčevi sem izvedel iz časopisa in radia. Nikoli nisem bil v tisti hiši, ne vem niti tega, kje je vhod. V preiskavi sem si le zamislil, kako bi bilo, če bi jaz v resnici kaj takega storil.«

Originalni Jack Razparač in londonski umori so spodbudili več kot 100 knjižnih objav in številne umetniške upodobitve.

Sprva je torej priznal tudi umor Cerjakove. Kot je opisal, je zasledoval neko žensko, ta pa ga je, potem ko jo je poskušal zgrabiti, ozmerjala in udarila. Udaril jo je nazaj, jo brcnil, izvlekel žepni nož in jo zabodel v vrat. Nato je odšel domov in v kleti z noža zbrisal kri. Na sojenju je tudi to zanikal.

Tri dni pred razglasitvijo sodbe je imel končni govor. Mirno je vstal, si popravil lase na čelu in začel: »Ko sem bil čisto majhen, smo živeli v neki hiši, kjer so imeli zelo zlobno gos. Zaletavala se je v vsakogar in enkrat se je tudi vame. Močno sem se prestrašil in dobil sem epileptični napad,« so njegove besede povzemali kronisti. Sodnik ga je opozoril, naj se osredotoči na očitke iz obtožbe, a je mirno opisal še en domnevni dogodek iz otroštva: »Pri sedmih letih sem bil na obisku pri stricu. Šel sem v hlev, kjer je imel majhnega telička. Hotel sem ga pobožati in stopil sem k njemu. Žival je hodila okrog mene in mi zlomila nogo. Še huje sem zbolel za epilepsijo.«

Sodnik ga je grobo prekinil in Kušar se je vendarle dotaknil umorov, ki mu jih je očitalo tožilstvo: »Jaz tega nisem storil, nikoli, nikoli ne bi bil sposoben storiti česa takega.«

Sodba dan pred dnevom žena

A niso mu verjeli, da si je vse skupaj izmislil na podlagi fotografij, ki so mu jih pokazali preiskovalci, saj je bila njegova pripoved preveč natančna. Povedal je takšne podrobnosti, ki jih je lahko vedel le morilec.

Sedmega marca 1986, dan pred mednarodnim praznikom žensk, je zanj napočil sodni dan. Če bi mu sodili danes, mu 30 let kehe skoraj zagotovo ne bi ušlo. Tedanja odločitev temeljnega sodišča pa v luči današnje kazenske zakonodaje deluje šokantno. Zaradi dveh umorov v bistveno zmanjšani prištevnosti ga je obsodilo na milih devet let zapora in na obvezno zdravljenje v psihiatrični bolnišnici.

Ena največjih sodnih dvoran v ljubljanski sodni palači je bila 7. marca 1986 pretesna za vse, ki so želeli prisluhniti sodbi. FOTO: Voranc Vogel

Po pritožbi tožilstva mu je višje sodišče kazen zvišalo na 14 let ječe in potrdilo varnostni ukrep obveznega zdravljenja. Višji sodniki so nižjestopenjske okrcali, da so preveč upoštevali olajševalne okoliščine, premalo pa oteževalne – da sta se umora zgodila iz spolnih pobud, da sta bili žrtvi nemočni ženski, ki morilca nista izzvali, druga žrtev pa je imela več obrambnih ran, kar pomeni, da se je pred napadalcem kar nekaj časa branila.

Letos so od aretacije Andreja Kušarja minila štiri desetletja, govorice o ljubljanskem Jacku Razparaču pa niso potihnile še vrsto let, postal je prava legenda.

Posebna številka Radarja o ljubljanskem Jacku Razparaču