Komentar Primoža Kališnika: Naj ostane, kot je

Pesem Start Me Up skupine The Rolling Stones (1981) na prvo uho zveni kot energična rock skladba o poželenju, o novem zagonu in neustavljivi energiji, ki kliče k akciji – naj bo to v ljubezni, življenju ali širše.

Refren Start me up, I'll never stop – Zaženi me, nikoli se ne bom ustavil – govori o moči začetka, ki, ko se enkrat sproži, ne pozna zavor.

Danes so The Rolling Stones gerontološki pevski zbor, upokojensko društvo, ki kljub vsem letom še vedno žari z neizmerno energijo. So kot start up podjetje, ki se bo razširilo v vesolju, če ga le zaženeš.

Če me zaženeš, ne bom nikoli nehal.

Če me zaženeš,

Če me zaženeš, ne bom nikoli nehal.

Start up na tem svetu ni le mlado podjetje z inovativno idejo ali storitvijo, ki si želi rasti in prodreti na trg. To je gibanje, ki deluje v negotovem okolju, išče investicije in prilagaja poslovni model. Ključni so pogum, agilnost in želja, da spremeniš ustaljene tržne zakonitosti.

Slovenija ni najslabša država v Evropi glede števila ali uspešnosti start upov, a je daleč od vrha – menda zaradi slabe investicijske klime, majhnega trga in zapletene birokracije.

Ali je mogoče, da start upi ne zaživijo, ker majhen del ekonomske elite, še vedno prepletene s starimi vezmi iz preteklosti, ne želi sprememb? Ker dobro živijo prav zaradi obstoječega sistema? Odgovor je: da, mogoče je, in prav ta dejavnik verjetno prispeva k stagnaciji.

Slovenija je kot majhna soba, kjer kroži isti zrak kot pred tridesetimi leti. Vsi se poznajo, vezi so trdno prepletene, inovacije pa v tem prostoru pogosto delujejo kot tujek, ki ga sistem ne zna sprejeti ali prebaviti.

Start up podjetja so bitja prihodnosti: hitro rastoča, neodvisna, optimistična. V Sloveniji pa so kot rastline, posajene v lonec brez zemlje. Ne zato, ker jim manjka idej ali poguma, ampak zato, ker sistem noče sprememb.

Obstaja tiho soglasje med starimi elitami, ki so pogosto povezane z nekdanjimi partijskimi strukturami, državnim gospodarstvom, bančnimi tokovi in političnim zakulisjem.

Ta mreža ni zarota, temveč trdna mreža navad in koristi. Tisti, ki imajo dostop do kapitala in vpliva, so v obstoječem sistemu našli stabilnost, celo razkošje.

Zakaj bi torej želeli spremembe? Zakaj bi tvegali prihod mladega podjetnika, ki govori drugačen jezik, razume drugačno ekonomijo in ne pozna »pravih ljudi«?

Zakaj bi ostal brez desetine, ravbarskega odstotka, kot ga določa zgodovina?

V tem kontekstu start up ni dobrodošla novost, ampak tiha grožnja. Pomeni, da bi lahko bilo tudi drugače – brez poznanstev, brez zvez, samo z idejo, trgom in delom. In prav zato je nezaželen.

Mladi podjetniki v Sloveniji pogosto naletijo na steklene stene. Razumejo igro, a je ne želijo igrati. Ker nimajo dostopa do omrežij moči, ostajajo na robu.

Utrujeni od birokracije, od razpisov, ki jih vedno dobijo isti, od investitorjev, ki raje vlagajo v nepremičnine kot v ideje – mnogi obupajo ali odidejo v Berlin, Talin, Boston.

Odnesejo s seboj ne samo svojo prihodnost, ampak tudi del naše.

Ostane le vedno nova brošura o podpori podjetništvu, nova obljuba reforme, nova strategija – vse lepo na papirju. V praksi pa okolje ostaja neprožno, zaprto in nezaupljivo.

Start upi potrebujejo zrak – ta zrak lahko ustvarimo le, če razrahljamo mrežo starih vezi in priznamo, da prihodnost ne more čakati na soglasje preteklosti.

Da ni treba vsake inovacije najprej preverjati s »kdo stoji za tabo«, ampak »kaj znaš in kam greš«.

Da Slovenija postane prostor priložnosti, in ne le navad, bo treba umakniti nekaj starih, zabetoniranih stolov. Do takrat pa bo vsaka ideja najprej morala odgovoriti na tiho vprašanje sistema: »Kdo te je poslal?«

Morda naše elite porečejo, da refren Start me up, I'll never stop pomeni le neustavljivo energijo v seksu. Da gre le za f… Morda. Morda res – a pri nas je start up svet prava jeba, sindikat vseh f…, ki ne želijo sprememb.

Rolling Stones bodo prej praznovali 150 let, kot pa se bo naša elita, zdaj že v agregatnem stanju tretje ali četrte generacije, nehala med sabo onegaviti v topli gredi, ki podpira stabilnost in znane mreže – in pravi, da je prav to prava tekmovalnost in novo znanje.

Lastništvo ključnih gospodarskih sistemov je kot tiha sreča in ostaja v rokah istih ljudi že več kot trideset let. Mnoga podjetja so tesno povezana z državnimi bankami, zavarovalnicami in holdingi, politično-gospodarske elite pa rotirajo med funkcijami.

Zato pri nas ni govora o besedilu Start Me Up – o novem zagonu in spremembah. Obstaja le pesem Dobri Bog, samo sprememb nikar oziroma Naj ostane, kot je.

Če bi Rolling Stones napisali nasprotje pesmi Start Me Up – himno slovenske elite, ki si želi ohraniti status quo in spremembe zgolj, če so koristne zanje – bi to zvenelo nekako takole.

Naj ostane, kot je

Dobri Bog, samo sprememb nikar,

če pa že, naj bodo take, da služijo nam.

Naj teče čas, a vse ostane enako,

mi držimo vajeti, ti pa poslušaj nas.

Ne rabiš zagona, nič ne rabi rasti,

naj ostane tako, da nič ne zmoti nas.

Spremembe? Ja, ampak samo tiste,

ki koristijo tistim, ki sedijo visoko.

Nikoli ne vžigaj ognja, naj plameni ugasnejo,

ostani tam, kjer si, ne premikaj meja.

Mi držimo kolo, mi vozimo igro,

ti pa bodi tiho, to je naš svet.

Aja, kaj storiti? Začnimo pri otrocih. Dajmo jih v šport, da se igrajo, da skozi igro spoznajo, kaj je prav in kaj narobe.

Da razumejo, kaj pomeni biti del moštva in zakaj posameznik brez skupine ne more uspeti. Da začutijo, zakaj obstajajo pravila in zakaj jih je treba spoštovati – kaj je fer plej, kaj je pošteno.

Da je poštenost še več kot le fer plej — je življenjska drža, ki presega pravila igre.

In ko ti otroci odrastejo, bodo lahko levi, desni, srednji, beli ali mavrični, pa bodo vseeno vedeli, kaj je prav. Kajti prihodnost, ki si jo želimo, nastaja prav tam – v malih korakih, v velikih srcih.

Kaj ti bo moč, če nimaš srca?

Zaženi me, nikoli se ne bom ustavil.