Susak je raj s peščenimi plažami in veliko miru.
Plaža v zalivu Bok je ena najlepših na Jadranu.
Glavna ulica na Susku vodi iz pristanišča do Doma izseljencev.
Pogled z Zgornje vasi v Spodnjo z glavno mestno plažo FOTOGRAFIJE: Tina Horvat
Edino dovoljeno motorno sredstvo je traktor.
Vsaka hiša ima samokolnico ali dve.
Zaradi (pre)množičnega obiska najbolj razvpitih krajev na hrvaški obali, predvsem Istre, Hvara, Dubrovnika in Splita z okolico, so mnogi začeli iskati bolj samotne in pristne destinacije z več neokrnjene narave in miru. Vse to in še več lahko najdemo le slabo uro plovbe po morju – na otoku Susak v Kvarnerju, blizu Lošinja.
Edini peščeni otok Jadrana, za katerega se zdi, kot da je obstal v času, je drugačen od večine drugih hrvaških otokov. Ne diši ne po borovcih ne po kamnu, temveč po pesku, trstičju in posebnih zgodbah, polnih nostalgije in spominov na čase, ko so eni morali oditi z otoka, drugi so ostali. Tu se ne sliši le valovanja morja in škržatov, ampak tudi ameriška angleščina in posebna hrvaščina, ki je ne razume niti večina Hrvatov. Na Susku ni niti enega hotela in ne avtomobilov, glavno prevozno sredstvo so traktorji, nekaj koles in obvezne samokolnice, življenje kljub vsemu, kar se dogaja po svetu, teče v bolj počasnem ritmu.
Otok so še pred antičnimi Grki naselili Iliri, ki so na najvišji točki otoka, na Veli Straži (98 m), zgradili obrambno utrdbo, sledili so jim stari Rimljani. Kot lahko preberemo na eni od številnih informativnih tabel na otoku, so ga v srednjem veku pogosto napadali gusarji in Uskoki, zato so na vrhu zgradili močne utrdbe, ki so vidne še danes, istočasno se je v precej velikem naseljenskem valu priselilo veliko prebivalcev iz Sinja in okolice, zato je v jeziku še močno prisotno štokavsko narečje, ki ga sicer po otokih in v Dalmaciji ne govorijo.
Po razpadu Avstro-Ogrske je Susak prišel pod Italijo in v tem obdobju doživel največji razcvet: kar 97 odstotkov otoka so nasadili z vinsko trto, ustanovili so otoško vinsko klet ter zgradili tovarno za predelavo rib. Med drugo svetovno vojno so dosegli tudi demografski vrhunec, na otoku je živelo kar 1876 stalnih prebivalcev. Danes jih na Susku živi le še sto. Po kapitulaciji Italije in koncu vojne je postal del Jugoslavije, in takrat se je začel pravi eksodus v ZDA. Država je prebivalcem, ki so govorili predvsem italijansko, uvedla agrarno reformo in davek na vino ter jih razlastila, večina jih je ostala brez svoje lastnine in brez dela, otok je bil povsem gospodarsko izoliran. V zgodnjih 50. letih je iz političnih in ekonomskih razlogov emigriralo skoraj vse prebivalstvo, kar 1395 otočanov, največ se jih je ustalilo v mestu Hoboken v državi New Jersey, ter v New Yorku, Pittsburghu in Chicagu.
Povsod v ZDA so ustvarili zelo močne in povezane skupnosti, društva in klube, ki organizirajo srečanja in dogodke, zbirajo sredstva za obnovo cerkva in poti na otoku ter skrbijo za ohranjanje susaškega narečja. Po neuradnih podatkih v ZDA živi kar 2500 Suščanov, kar je 25-krat več, kot je stalnih prebivalcev na otoku.
Kraj ne propada, obnavljajo se stare hiše in vaški utrip je nadvse živahen.
Kljub temu žalostnemu delu zgodovine, ki Susku daje poseben pečat, pa otok naprej živi svoje življenje v prijetnem in veselem ritmu. Poleti se vračajo potomci izseljencev, da obiščejo domovino svojih staršev ali starih staršev, zato je v času poletne sezone tu slišati predvsem ameriško angleščino. Bolj radovedni lahko od sušaških Američanov izvedo o tem, kako so bili njihovi predniki prisiljeni oditi. »Za mojo babico Marijo na otoku ni bilo prihodnosti. Preprosto ni imela izbire. A v srcu je vedno ostala tukaj, na Susku,« nam pove Marijina vnukinja Tracy, ko jo ogovorimo med sprehodom po naselju.
Susak je za mnoge več kot le otok. Za potomce izseljencev je spomin na domovino njihovih prednikov, most med ZDA in Hrvaško, med nekoč in zdaj, za turiste, med katerimi se mnogi vračajo vsako leto, pa peščeni čudež sredi jadranske modrine, brez hrupa avtomobilov, brez asfalta in z mehkim peskom pod nogami. Na starodavnih ulicah še vedno lahko kdaj pa kdaj srečamo kakšno domačinko v tradicionalni narodni noši, v kratkih večplastnih krilih in pisanih rutah, a bolj pogosta so srečanja z mlajšimi domačini in z vse več obiskovalci, ki odkrivajo Susak.
Iz italijanskih vulkanov
Že več kot 250 let poskušajo geologi in zgodovinarji ugotoviti, kako je peščeni otok sploh nastal. Po prevladujoči teoriji naj bi skoraj 100 metrov visoke nanose lesa, peska, premoga iz davno izgorelega lesa ter celo tefre, vulkanskega drobirja iz južnoitalijanskih vulkanov, v tisočletjih na podvodno apnenčasto čer nanesli tokovi v času ledene dobe, nato se je s pomočjo morskih valov in vetrov izoblikoval značilen otok piramidaste oblike, na katerega so nato otočani nasadili vinsko trto, okoli kmetijskih površin pa trstje, da je otok s svojimi globokimi koreninami zaščitilo pred erozijo.
Kraj ne propada, obnavljajo se stare hiše in vaški utrip je nadvse živahen, čeprav se po ulicah ne vozijo avtomobili, ampak traktorji, kolesa in domačini s samokolnicami. Še posebno je živahno ob vsakodnevnem prihodu in odhodu ladje javnega prometa ali katamarana. Takrat se v pristanišče in iz njega vozijo traktorji in viličarji kar v kolonah, vsi naloženi s prtljago prišlekov, s hrano in pijačo, z gradbenim materialom in drugimi predmeti, ki so jih naročili domačini, trgovina ali gostinski lokali.
Po podatkih iz leta 2021 je podružnično osnovno šolo na Susku, ki je lepo urejena stavba v središču spodnjega naselja, obiskovalo deset učencev.
Na otoku se je še iz časa Avstro-Ogrske, ko je bilo tukaj letovišče in klimatsko zdravilišče, ohranilo izročilo, da sta zaradi sonca ogreta plitva morska voda in drobni vroči pesek nadvse zdravilna, še posebno za ženske, ki imajo težave s plodnostjo, v vseh pogledih pa je bivanje na otoku zdravilno tako za dušo kot za telo.
Zgornja in Spodnja vas
Naselje Susak je razdeljeno v Donje selo in Gornje selo (Spodnja vas in Zgornja vas), med njima pa je natanko 150 stopnic. Medtem ko so vse upravne stavbe, pošta, trgovina, Dom izseljencev, kjer se domačini največ družijo, in šola spodaj, so v zgornjem naselju župnijska cerkev sv. Nikolaja, pokopališče in Kastel, obrambni stolp iz 12. stoletja. Gostilne in ponudniki namestitev v apartmajih so enakomerno porazdeljeni po obeh.
Največji aduti tega največjega jadranskega posebneža pa so mehke rumene peščene plaže, povsem drugačne od pretežno skalnatih in prodnatih na večjem delu hrvaške obale. Najbolj obljudena je glavna mestna plaža Spjaža, kjer se otroci brezskrbno igrajo v plitvini, medtem ko odrasli posedajo v globoki senci pod nekaj orjaškimi drevesi, skoraj edinimi na otoku poleg palm, ki so jih nasadili ob glavni ulici. Čeprav je tukaj precej živahno in so na voljo tudi sončniki in ležalniki, plaža nikoli ni prenatrpana, saj ves otok skupaj ne premore toliko namestitev, da bi nastala gneča.
Za več samote se je treba sprehoditi po na novo urejeni sprehajalni poti kakšnih 10, 15 minut do sosednjega zaliva Bok, kjer se nahaja ena najlepših peščenih plaž Jadrana s kristalno čisto vodo. Ta je zelo priljubljena med navtičnimi turisti, ki imajo lažji dostop še do čudovitih zalivov Porat, Baldarka, Nasuzanski in nekaj manjših.
Med obiskovalci iz Slovenije je zelo priljubljena krožna pešpot po otoku, ki je na nekaj delih celo označena s slovenskimi, Knafelčevimi markacijami. Pot se začne v Spodnji vasi v pristanišču in pri slaščičarni zavije desno v hrib, nato pa vodi mimo svetilnika na Garbi ter skozi vinograde mimo pokopališča in Zgornje vasi vse do rta Arat, kjer se nahaja kapela Marijinega oznanjenja, in nato nazaj v Spodnjo vas.
Pot ni le zelo razgledna, ampak je tudi geološko in zgodovinsko zanimiva, saj vodi po peščenih sipinah in včasih skozi prave tunele trstike. Če jo po njej mahneš v pravem času, torej ne v najhujši vročini, je to nadvse lep sprehod po tem zelo posebnem otoku, kjer ni nobenega hrupa, razen škržatov, in kjer je vse malo drugače, kot je drugje.
Copyright © Slovenske novice 2025. Vse pravice pridržane.
