Namesto 15 tisoč sendvičev – instalacija

Obiskovalci muzeja v nizozemskem Rotterdamu te dni ne občudujejo le slik in kipov. Že ob vstopu jih namreč pozdravi značilen vonj po arašidovem maslu, ki se širi po stavbi in vodi do ene najbolj nenavadnih umetniških instalacij.

Na tleh muzeja je razmazanih več kot 390 kilogramov arašidovega masla – količina, iz katere bi lahko pripravili približno 15.000 sendvičev. Gre za poklon nizozemskemu konceptualnemu umetniku Wimu T. Schippersu, ki je umrl prejšnji mesec v starosti 83 let in velja za pravega posebneža v nizozemski umetniški srenji. Njegovo znamenito delo Pindakaasvloer oziroma Tla iz arašidovega masla je prvič nastalo že leta 1969, zdaj pa so ga poustvarili v depoju znamenitega muzeja Boijmans Van Beuningen v Rotterdamu. Razstava bo na ogled dva meseca.

Sladko opravilo za muzejska delavca

Delo Tla iz arašidovega masla je prvič nastalo že leta 1969.

Porabila sta 390 kilogramov arašidovega masla.

Schippers je imel rad izzive in se je nenehno preizpraševal, kaj sploh je umetnost. Ob slikarstvu in performansih je ustvarjal tudi televizijske oddaje, gledališke predstave in projekte, obarvane z absurdom, mnogi Nizozemci pa se ga spominjajo tudi po tem, da je dolga leta posojal glas Ernieju in žabcu Kermitu v nizozemski različici priljubljene otroške oddaje Sezamova ulica. Leta 1997 je vse znova zadišalo po arašidovem maslu in prav to je bilo bistvo njegovega ustvarjanja, povedo poznavalci: iz najbolj vsakdanjih predmetov je znal ponuditi nekaj, ob čemer so se ljudje ustavili, se nasmehnili in začeli razmišljati. In le kdo bi zavrnil povabilo v muzej, če jih tja omamno vabi tudi priljubljeni namaz!

Z zidarskim orodjem

Tokratna postavitev je zahtevala precej truda. Dva muzejska delavca sta več dni razmazovala 40 velikih veder gladkega arašidovega masla po 25 kvadratnih metrov veliki površini. Pri delu sta uporabljala kar zidarsko orodje in pazila, da je bila plast povsod enakomerno debela, po približno dva centimetra. Schippers je pred smrtjo sicer skupaj z muzejskimi strokovnjaki pripravil natančna navodila za prihodnje postavitve sladke instalacije. Med drugim je zapisal, da mora biti arašidovo maslo razmazano čim bolj gladko in čim bolj dolgočasno, da bo kar se da vsakdanje. Obiskovalcem pa zabičal: nihče ne sme stopiti na umetnino ali se nanjo uleči oziroma se je kakor koli dotikati. Tudi tokrat je za zadostno zalogo arašidovega masla poskrbela Schippersova priljubljena nizozemska blagovna znamka, ki je bdela tudi nad izvedbo projekta.

No, vprašanje ostaja, kako dolgo bo instalacija ostala nedotaknjena, tudi ob prejšnjih postavitvah je bilo namreč kar nekaj prekrškarjev. Nekateri so stopili v lepljivo umetnino, spet drugi, veliko izvirnejši, pa so del sladke mojstrovine prekrili z rezinami kruha in jih posuli s čokoladnimi drobtinami. Vandalizem? Nikakor ne, se je takrat nasmihal Schippers z obilo smisla za humor in sklenil, da dodatki pravzaprav niso napak in da so bile drobtinice ter kruh razporejeni z občutkom in pravo mero.