Napake so najpomembnejši del razvoja

Sončno dekle, izjemna vokalistka, pianistka in avtorica, je magistrica petja, danes deluje tudi kot profesorica na Glasbeni šoli Lartko. Širša javnost je Zalo Smolnikar - Záli prvič spoznala v oddaji Slovenija ima talent, pozneje v televizijskih serijah Ja, Chef! in Primeri inšpektorja Vrenka pa tudi na koncertnem spektaklu Poletna noč. Pomemben mejnik je bil koncert v ljubljanskem SiTi Teatru BTC, kjer je predstavila svoj prvenec V trenutku. Album prinaša preplet popa in intimne kantavtorske poetike ter razkriva umetnico, ki čustev ne skriva, temveč jih skozi glas in besedo preoblikuje v zgodbe. Danes Zala stoji na zanimivi točki svoje poti – nekje med mladostno spontanostjo in vedno jasnejšo umetniško vizijo. Njena pot je kombinacija discipline in lahkotnosti: koncerti, televizija in igralstvo so različni umetniški svetovi, ki jih pogosto prepleta v enem samem dnevu. Kot v smehu pove na začetku najinega pogovora, se včasih zdi, da je povsod hkrati: »Ampak se pa vseeno stvari prepletajo in izhajajo iz istega bistva. Eno z drugim bolje gre oziroma daje neko dinamiko, zrak, svežo energijo, ki je včasih potrebna ob ustvarjanju. Poleg tega ti vsako področje da novo izkušnjo, drugačen pogled, krasna prijateljstva, neki del vsega, kar te sestavlja.«

S hvaležnostjo ni stresa

Na odru deluje suvereno in skoraj neustavljivo, a za to zunanjo lahkotnostjo se, priznava, pogosto skrivajo dvomi. »Bili so tudi trenutki, ko nisem več vedela, ali je sploh še vredno vztrajati na tej poti. In ravno takrat se je zgodilo, da mi je nekaj od zgoraj poslalo človeka ali situacijo, ki mi je vrnila zagon in tiho potrditev, da sem kljub vsemu na pravem mestu. In s hvaležnostjo hodim naprej.«

Naslov njenega prvega albuma V trenutku nosi skoraj filozofsko težo – idejo, da je življenje niz drobnih trenutkov, ki jih je treba znati ujeti. »Zelo se trudim živeti v trenutku. A mislim, da to doseči na dnevni ravni zares že skoraj meji na neko obliko razsvetljenja,« se nasmeji. »To bi namreč pomenilo, da se ne ujamem ne v skrbi za nazaj ne v strahove za naprej. Je pa to zame nekakšen notranji kompas, h kateremu se vedno znova vračam. Poskušam ne iskati sreče kot nečesa velikega in oddaljenega, ampak v danih trenutkih najti tiho zadovoljstvo. Čeprav je, priznam, včasih lahko prav hudičevo težko. Spomnim se misli Mance Košir o moči hvaležnosti – tam, kjer je hvaležnost, ni prostora za stres. Torej če si hvaležen za to, kar imaš, ugotoviš, da dani problemi sploh niso tako veliki in zmanjšaš stres. In še kako je imela prav.«

Bili so tudi trenutki, ko nisem več vedela, ali je sploh še vredno vztrajati na tej poti, je povedala.

Veliko umetnikov pravi, da sčasoma ugotovijo, da pravzaprav ves čas pišejo eno samo zgodbo, le z različnimi poglavji. Zala se ob tem nasmehne in pokima. »Zdi se mi, da v svojem bistvu ostanemo isti, le da si skozi življenje nadenemo različne plašče, ki te vseskozi spreminjajo. S časom jih spet odlagamo in se vedno znova vračamo k bistvu. Skozi leta pridobimo izkušnje in zrelost, a tisto, kar nas določa kot ljudi, naš moralni kompas, vrednote, tisto, kar nam je res pomembno, se pravzaprav ne spreminja zares. Moja zgodba je preplet tega bistva in vseh poglavij, ki jih prinaša življenje.«

Oder spodbudi igrivost

Glasba je zanjo vedno osebna pripoved, ena izmed pesmi na albumu, Drugače, je nastala prav iz takšne intime. »Govori o odhodu, trenutku, ko od neke usklajene dvojine, kljub čustveni bližini, življenje zahteva različne poti. Pesem govori tudi o pogumu za slovo, ko ne vidiš več druge možnosti. Takšne skladbe so prav posebne, saj morda vsaj za trenutek pomagajo in omogočijo, da se tudi sami prepoznamo v čustvih in predvsem spoznamo, da nismo sami.«

V zadnjem času je njen glas stopil tudi v nekoliko drugačen glasbeni prostor – v duet s skupino Bohem, kjer se je srečal z bolj rockovsko energijo. »Ko so mi Bohemi poslali skladbo in me povabili k duetu, nisem dolgo razmišljala. Prave komade začutiš takoj. Z njimi je bilo ustvarjanje res posebno, ker smo glasbo čutili zelo podobno. Brez dolgih usklajevanj, vse se je nekako naravno sestavilo. Redko se zgodi, da imaš že od začetka enako vizijo, kako naj skladba zveni, in prav to je naredilo celoten proces še toliko lepši.«

Na odru je v njenem nastopu poleg nežnosti in elegance pogosto tudi kanček igrivosti in teatraličnosti. »Mislim, da je ta igrivost vedno nekje v meni, oder pa jo še malo bolj spodbudi. Glasba mi daje prostor, da pokažem različne plasti sebe, tudi tisto bolj lahkotno, spontano in malo teatralično. Verjetno pa pride tudi iz tega, da glasbo doživljam zelo čustveno, in ko stopim na oder, se to naravno prelije v izraz, petje, gib in energijo.«

Veliko vzporednic najde z igralskim svetom, mikrofon in kamera sta vsak na svoj način neusmiljena. »Mikrofon ujame vsako najmanjšo nianso v glasu, kamera pa zelo hitro razkrije, ali je trenutek resničen ali ne. Pri obeh pravzaprav ni veliko prostora za pretvarjanje. Delujeta takrat, ko si iskren v tem, kar počneš. In kolikor ti to da, ti v določenih trenutkih lahko tudi vzame, ker svoja čustva nosiš na pladnju. Po drugi strani pa je občutek, ko se vse poklopi, skoraj katarzičen, nekaj, kar je težko doseči kjer koli drugje.«

Od darila do bremena

Njena glasbena pot je zrasla v družinskem okolju, kjer je glasba del vsakdana in to, razkrije, sprejema kot veliko darilo. »Po drugi strani je to prineslo tudi svojevrstno breme. Če pokažeš talent že zgodaj, pričakovanja ljudi rastejo, in včasih se zdi, da v času odraščanja nimaš prostora za napake, ki pa so pravzaprav najpomembnejši del učenja in razvoja. Je pa dobro, da sem zrasla v zdravi družini, kjer smo se o vseh občutkih in tudi majhnih krizicah, ki te doletijo, lahko odprto pogovarjali in sta mi starša vedno stala ob strani. Takšno okolje ti daje varnost in pogum v glasbi in življenju nasploh.«

Zala Smolnikar in Danica Lovenjak

Trudi se, da je do svojega ustvarjanja iskrena in da se tudi v javnosti pokaže takšna, kot je v resnici. »Ko pridem domov, pa sem samo Zala – uležem se na kavč, pogledam kakšen guilty pleasure film, se zjočem, kdaj podvomim vase in svoje odločitve, gledam v zrak ali plešem po kuhinji. Tako kot vsak, imam svoje majhne, povsem običajne trenutke. Mislim tudi, da smo glasbeniki v službi glasbe in ustvarjamo prek različnih ventilov. Zame je največji cilj prav to, da povezujemo ljudi in kreiramo občutke, ki jih lahko delimo skupaj.«

Ko razmišlja o prihodnosti, si želi, da bi se ljudje ob njenem petju in v njeni bližini počutili dobro. »Da bi jim kakšen moj komad prinesel nekaj olajšanja, nekaj trenutkov miru ali pa le priložnost, da za hip odklopijo od vsakdanjega vrveža. Kot glasbenica si želim, da bi moje ustvarjanje povezovalo, kot človek pa, da bi bila dobrodušna, iskrena in pristna.« V času, ko glasba pogosto nastaja hitro in še hitreje izgine, Zala ustvarja drugače. Njena pot je počasnejša, bolj premišljena in predvsem bolj osebna – kot da bi vsako pesem najprej živela, šele nato zapela. Morda prav zato njen glas zveni tako iskreno – ker ne išče popolnosti, temveč resničnost. In ker ostaja ujet v tistem krhkem, a dragocenem prostoru, ki ga imenuje – trenutek.