Komentar Primoža Kališnika: Naš človek na oblasti

Zakaj ljudje, ki vstopijo v politiko, začnejo lagati kot svinja teče – menda se temu tako reče.

Če si olajšamo življenje in ne drezamo, zakaj se normalnemu človeku nenadoma obrne na čudno, si naredimo veliko uslugo.

Ob tem se izognemo čudnim besedam, ki bi pele slavo našemu junaku ali junakinji. Jasno – prav gladek tak človek ni.

Moj zdravnik mi itak pravi, da je vsak človek po svoje nor. Prav, naj bo tako. Ampak ni pa, po moje, nobene potrebe, da bi res uspešni norci vladali tistim, ki so le malo nori; tako za sproti, za življenje.

En običajen človek, ki vstopi v politiko, se redko spremeni čez noč. Ne postane nenadoma lažnivec ali manipulator brez vesti. Da postane tak, mora imeti nekaj v sebi ali pa se res hitro uči – oboje pa mora priti iz njega. Ne gre čez noč.

Psihologi pravijo, da se spremeni predvsem prostor, v katerem deluje, in s tem način, kako razume resnico, odgovornost in sebe. Zato ne govorijo o »pokvarjenosti«, temveč o premiku zaznave. Lepe strokovne besede.

V prevodu: našemu junaku se ob vstopu v politiko malo obrne. Po moje gre za kemično reakcijo.

Moč, ki pride, povsem zmeša notranji kompas. Tako kot navadni kompas kaže narobe ob magnetih, tudi notranji kompas ne mara bližine oblasti. Po moje vse postane prelahko. Kot bi domačo oštarijo zamenjal s hitro hrano Mc-nekaj, ker je pač hitreje na mizi, in razglasil, da je oboje isto. Meso in karton.

Če je imel naš človek prej odgovornost do sebe in bližnjih, začne po novem odgovarjati sistemu, vlogi in pričakovanjem. Resnica se ne meri več po tem, ali je notranje skladna, temveč po tem, ali je uporabna.

Laž se redko pojavi kot zavestna odločitev. Gre bolj za prilagajanje. Za racionalizacijo. Ja, ja – Darwin in razvoj vrst, ne more biti drugače.

Človek si dopove, da dela v dobro večine in da javnost ne bi razumela zapletenosti sveta. Tako ima občutek, da je še vedno na pravi strani. Ker na drugi strani smo, jasno, sami bedaki.

Še enkrat: Darwin temu pravi razvoj vrst.

V okolju, kjer je resnica pogojena s strategijo, postane iskrenost tveganje. Kdor govori neposredno, izstopa. Kdor izstopa, izgublja podporo. Brez podpore si luzer, poštenost pa romantična ideja.

Laž postane del jezika, ne več osebna napaka. Ne več slovenščina, temveč nov jezik – lopovščina. Tam ni več ne slovničnih ne drugih pravil. Vse je super. Človek ne govori več kot oseba, temveč kot funkcija. V bistvu gre za izventelesni pojav. Odgovornost se razprši, nelagodje izgine; tako pač to je pri izventelesnih izkušnjah.

Znanost pri tem ne pravi, da politika ljudi pokvari. Pravi nekaj bolj neprijetnega: da sistemi brez notranjega stika z vrednotami ustvarjajo vedenja brez notranje resnice. Če se temu ne postaviš po robu, poklekneš.

Klečanje je prav posebna oblika pokončnosti. Klečati je nova slovenska beseda za nekoga, ki stoji pokončno na malo čuden način.

V prevodu: vse je stvar ponudbe in povpraševanja. Če okolje od človeka ne zahteva resnice, je tudi ne bo iskal.

Ni povpraševanja, ni ponudbe.

Pravijo, da nam lahko pomaga le Bog. Morda. A po moje si ne želimo slišati njegovega odgovora – ne o našem človeku in ne o nas, ki ga gledamo.

V Svetem pismu piše, da ko človek pride na oblast brez notranje zvestobe resnici, laž ne nastane zato, ker bi bil slab, ampak zato, ker drugače sistem ne more več delovati.

Skratka: lahko smo mirni. Naš človek je še vedno dober – če pa ni, je bil pač žrtev sistema, ki ga je pokvaril.

Kar je zapisano zgoraj, ni nič novega.

Vsake nekaj let se pisec lahko znova vpraša, zakaj ljudje, ki vstopijo v politiko, začnejo lagati kot svinja teče – menda se temu tako reče.

Če si olajšamo življenje in ne drezamo pregloboko, zakaj se normalnemu človeku nenadoma obrne na čudno, si naredimo veliko uslugo.

Kolumno pa lahko preprosto prepišemo.

Zmotiti se ne moremo nič. V prestologojnici je vedno isto.