Vedno sem mislila, da je v zakonu pač treba tudi potrpeti. On je bil moja prva resna zveza, s katero se je v meni prvič prebudila želja biti z nekom za vedno. Pred njim sem imela nekaj razmerij, ampak nihče ni bil tako poniževalen, tako nesramen in tako krut, kot je bil on. Je pa tudi res, da nihče ni bil tako ljubeč in topel,« je v prepolni dvorani Šentjakobskega gledališča prejšnji četrtek odmevala Marinina zgodba o začetku nasilnega razmerja. Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja je februarja letos izdalo knjigo z naslovom V njeni koži, tokrat pa so predstavili tudi izid zvočne knjige, za katero predsednica društva Maja Plaz upa, da bo dosegla čim več ljudi, zato je brezplačno dostopna na platformah Spotify, Audibook in YouTube.

»V njeni koži prinaša 23 resničnih zgodb žensk različnih starosti, življenjskih okoliščin in družbenih okolij, ki jih povezuje izkušnja intimnopartnerskega ali družinskega nasilja. Odpira prostor za glasove, ki so bili predolgo preslišani. Ob mednarodnem dnevu žensk – dnevu solidarnosti z ženskami ter opozarjanja na neenakosti in kršitve njihovih pravic – zvočno knjigo postavljamo v središče javnega prostora kot priložnost za poslušanje izkušenj, ki pogosto ostajajo skrite,« poudarja Plazova.

Nasilje ni zasebna stvar, pomoč obstaja, pravi predsednica Društva SOS Maja Plaz. FOTO: Miran Juršič

Reprogramiranje žensk

»Postopoma sem se preselila k njemu. A ni šlo z danes na jutri. Dajal mi je drobtinice, in to na zelo manipulativen način. Slikal mi je lažno kraljestvo. Dajal mi je predal po predal. Že to je bila neka oblika discipliniranja, v smislu, da si moram bivanje pri njem zaslužiti. Bil je zelo ljubosumen. Od mene je zahteval, da napišem spisek z imeni in priimki vseh nekdanjih fantov. Zahteval je, da mu pokažem, kdo so. Ne spomnim se točno, kaj je navedel kot glavni razlog, ampak nekaj v smislu, da bo pripravljen in da mu ne bo neugodno, če jih kje srečava,« gre Marinina zgodba. In še: »V najinem razmerju fizičnega nasilja ni bilo, je bilo pa močno psihično nasilje. Ko analiziram najin odnos, vidim, da je z mano manipuliral in me poneumljal že od začetka. Prešolati me je želel na vsakem koraku, vseskozi je spreminjal cilje v smislu postavljanja nemogočih standardov, kot bi premikal gol, medtem ko žoga že leti proti golu. S tem mi je vsiljeval občutek nesposobnosti in nevrednosti, tudi pospravljati nisem znala več tako, kot bi si želel. Za vse po njegovem moje napake sem bila deležna dolgih in nesmiselnih pogovorov oziroma, bolje rečeno, šolanja, reprogramiranja, tako da na koncu pogovora nisem več vedela, za kaj gre. Če sem si ga drznila izzvati ali mu oporekati, me je popolnoma zmedel s tem, da je napadal mojo osebnost.«

»Psihološka manipulacija, kot prikazujejo zgodbe, se zelo postopoma poglablja in vodi v hujše oblike nasilja. Postopoma razkraja identiteto, samozavest in občutke lastne vrednosti osebe, ki ji je izpostavljena. Gre za nasilje, ki pogosto navzven ni vidno, dojema se ga kot banalno, kot niz nepomembnih pripomb, nadzora ali poniževanj. Raziskave in zgodbe žensk jasno pokažejo, da dolgotrajna izpostavljenost takšnim oblikam nasilja posameznika globoko zaznamuje, ga izolira, osebnostno in psihološko izničuje, saj v celoti oslabi njegovo sposobnost odločanja in ga ujame v občutek nemoči in razvrednotenja. Prav te subtilne in dolgotrajne oblike povzročijo hujše in trajnejše posledice kot posamezne vidne fizične eskalacije nasilja. Zato je ključno, da znamo prepoznati in ustrezno reagirati na te nevidne oblike nasilja. Upamo si trditi, da je edino resnično merilo za razumevanje nasilja v družini in intimnopartnerskih odnosih kontekst. Prepoznavanje konteksta, prepoznavanje zgodb, ki jih imamo pred seboj. Eden od načinov razvijanja veščin, kako prepoznavati, kdo v zgodbi manipulira, kdo izvaja nasilje in kdo nasilje doživlja, je učenje skozi pričevanja tistih, ki so nasilje doživljale,« je dejala dolgoletna sodelavka društva, doktorica sociologije Jasna Podreka.

Nipke je nastopil s pesmijo Ina, ki je nastala v sodelovanju z društvom. FOTO: Dejan Javornik

Nevidna veriga okoli vratu

Večer so popestrili plesna predstava Odsev, ki prikazuje protagonistko, ujeto v toksičen odnos, ki čuti, da nekaj ni v redu, a nima moči, da bi odšla, Boštjan Nipič - Nipke, ki že dolgo sodeluje z društvom, in Masayah.

Slednja se je pogovarjala z mamo dveh sinov, 48-letno Senado, ki se je iz nasilnega zakona preselila iz S. Makedonije v Slovenijo, v knjigi nastopa pod psevdonimom Senka. »Nasilju sem bila izpostavljena 35 let, od rojstva. Spremenila sem samo igralce, moja življenjska zgodba pa se je nadaljevala na isti način,« je povedala Senada. »Začelo se je sistematično, vse v imenu ljubezni. Morala sem početi tisto, kar se mi je povedalo. Finančno sem bila popolnoma odvisna od drugega moža, osebne dokumente sem imela pri njem. Poniževanja so bila vsakodnevna, ne glede na to, ali smo bili sami, na obisku, ali je bil obisk pri nas. Užival je v tem, da me izpostavlja kot čudaka, s katerim je nekaj hudo narobe, da prihajam iz nasilne družine, da sem že imela nasilni zakon za sabo. Nadzor nad menoj je bil popoln. Okoli vratu sem dobila nevidno verigo in ob vsakem premiku levo, desno, nazaj, naprej se je ta veriga samo še bolj zategovala. Čutila sem, da sem ujeta, sama. Bilo je vsega, od fizičnega, ekonomskega, psihičnega in tudi spolnega nasilja. Priče so bili sinovi, ki so bili takrat mladoletni. Dostikrat je poskušal mlajši sin igrati mediatorja, a je bil potem nasilen tudi do sinov,« je povedala.

Senada (na sredini), ki v knjigi v Njeni koži nastopa kot Senka, med pogovorom z Majo Plaz in Jasno Podreka FOTO: Gordana Stojiljković

»Občutki krivde so povezani s socializacijo oziroma vlogo ženske, saj nas še vedno učijo, da moramo biti tiste, ki potrpimo in smo bolj tiho, čeprav so na srečo nove generacije drugačne. Ko se na društvu srečamo z ženskami z izkušnjo nasilja, vemo o njih pravzaprav že zelo veliko. Če so potrkale na naša vrata, pomeni, da prihajajo s paleto čustev, ko se prepletata občutek krivde in velik strah, kaj prinaša prihodnost. Nekatere so že izstopile iz odnosa, druge še razmišljajo o tem. Velik občutek krivde se pojavi, ko so prisotni otroci, češ, vzela jim bom očeta. Ali ko se včasih tako lahkotno pogovarjamo v smislu, odšla je. Ne, ni kar tako odšla. Zelo veliko je razmišljala, preden je odšla, in zelo veliko neprespanih noči je bilo do tega trenutka. Zato je zelo pomembna tudi socialna mreža, da te nekdo res posluša,« je dejala Plazova.

Preizkušnje me niso dotolkle

»V moji glavi je bila popolna zmeda, zato sem s strahom podajala izjave na institucijah. Ko sem pristala v kriznem centru, sem vse, kar se je dalo, omilila, celo olepšala in v celoti krivdo prevzela nase. A sem imela izjemno srečo, da sem imela na drugi strani pozorne poslušalce. Ko sem na CSD strokovni delavki zanikala, da bi bilo v razmerju tudi nasilje, me je ustavila in rekla: »Jaz sem vas vprašala, vi ste mi zanikali, ravnokar ste mi razlagali, da vas je pretepel.« Težko je živeti v nasilnem odnosu, še težje je iz njega izstopiti, zato je pomembno, da oseba na drugi strani razume zmedo zlorabljene ženske,« je povedala Senada.

Plesna predstava prikazuje protagonistko, ujeto v toksičen odnos, ki čuti, da nekaj ni v redu, vendar nima moči, da bi odšla; zadaj na steni je oko, ki joče. FOTO: Gordana Stojiljković

»Danes sem drugačna. Živim zase in za otrokovo življenje. V resnici sploh ne gre za to, kdo mi verjame ali ne. To je moje življenje z mojimi preizkušnjami. Čeprav so težke, me niso dotolkle, ampak so me zgradile v močnejšo žensko. Zaprem računalnik, zadiham in se zagledam v kup knjig. Pokliče me knjiga z naslovom Sama si si kriva. Preberem jo na dušek in si odgovorim: Ja, prav je, da imajo takšne zgodbe mesto v tem prostoru in času. Tudi jaz imam pravico do razodetja svoje resnice, trpljenja in vira moči. Moje poti. Morda pa moja zgodba navdihne, opogumi in reši kako dušo, ki trenutno ne ve ne kod ne kam,« še pravi Marina.