Ne delajmo se neumne

Kot umetniška vodja Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL) je Barbara Hieng Samobor zaznamovala več kot eno generacijo gledalcev in ustvarjalcev, a sama vztrajno poudarja kolektiv, skupinsko energijo in dialog kot temelj vsakega umetniškega dejanja. Njeno vodenje je odprto, dopušča novosti, tveganja in različne glasove. Prav v tem vidi smisel umetniškega vodstva: v poslušanju drugega. V pogovoru sva se dotaknili vprašanj odgovornosti, empatije, humorja, družine in prihodnosti gledališča v času, ki od umetnosti pogosto zahteva bodisi eskapizem bodisi instantne odgovore. Barbara vztraja pri tretji poti: pri živem, neposrednem srečanju. In tako je tudi najino srečanje potekalo v njenem drugem domu, v MGL. V gledališče jo tudi danes, ne glede na funkcijo ali kontekst, najprej pripelje preprosta želja po predstavi. »Moj fokus je tako usmerjen na oder, v pričakovanju igralk in igralcev, ki ga bodo vsak hip napolnili in osmislili.«

Javnost jo danes prepoznava predvsem kot umetniško vodjo, a je v svoji karieri prehodila skoraj vse gledališke vloge. »Po študiju sem gledališka režiserka. A res je, kar pravite, vse mogoče sem že počela, tudi prevajala. Čeprav pogrešam konkretno delo z igralskimi ekipami in se tu in tam vračam k prvotnemu poklicu, me umetniško vodenje izpolnjuje in lahko bi rekla, da sem prav v tem registru našla svoje osnovno poslanstvo.«

Naj gledalci ljubijo

MGL že dolgo nosi njen pečat, a sama poudarja, da je gledališče predvsem prostor skupinske energije in soustvarjanja. »Osnovni podpis in krovna odgovornost sta seveda moja, a gledališče je timsko delo in rezultate omogoča skupinska moč, nekakšen naboj, ritem. Če me kolektiv v mojih smernicah ne bi podpiral, bi se to na predstavah poznalo. V slabem pomenu besede.« Njeni repertoarji pogosto lovijo ravnotežje med dostopnostjo in tveganjem, zato jo vprašam, kje danes čuti več ustvarjalnega vznemirjenja: v tem, da publiko pomiri ali da jo rahlo, a premišljeno, vznemiri? »Kakšno dobro vprašanje. Hvala, da ste opazili. MGL ima zelo veliko gledalcev. To dejstvo je pri snovanju repertoarja treba upoštevati. Ne želim kupčevati z nekakšnim ravnotežjem med všečnim in zahtevnim – želim si, da bi bilo kot v ljubezenskem odnosu … želim, da bi nas ljubili z vsem, kar prinašamo. Naj nas gledalci ljubijo, kadar smo nežni in ranljivi, a naj nas ljubijo tudi takrat, ko smo uporni in samosvoji.«

Aktualni projekti se dotikajo sveta, ki je preobremenjen, razdrobljen in pogosto tesnoben. »Demagoško in enoumno vzklikanje me prav gotovo ne zanima. Tolažilno-penasta zabava še manj. In čeprav se zdi, da po zaslugi nekaj zločinsko norih in senilnih vladarjev ta hip cel svet drvi v dokončno katastrofo, na mikroravni še vedno verjamem v dialog, v soočenje različnih mnenj.« Tako je koncipiran tudi repertoar. »Ne zatekajmo se v pozabo, ne delajmo se neumne. Pogovarjajmo se. Znotraj dialoga pa je lahko vse, kar ste našteli: upor, tolažba, razumevanje.«

Empatijo je treba vračati

Posebno mesto v tem dialogu ima humor, ki je v njenem delu pogosto prisoten kot lucidna distanca, ne kot pobeg. »Že od nekdaj velja, da je nekatera čustvena stanja mogoče preslikati le skozi glasbo. In da se nekatere kritike najjasneje zableščijo skozi kakovostno komedijo. Letos in drugo leto bo v MGL na programu veliko satir. Zdi se, da je to še najboljši žanr za ta mračno-abotni svetovni trenutek.«

Barbara Hieng Samobor in Danica Lovenjak Foto: Dejan Javornik

Pri tem poudarja pomen kakovosti. »Res je, kar ste nakazali: kakovostna komedija je redkost in stremeti je treba prav tja – k bleščeči kakovosti. To je tako dobro vedel in znal pokojni Gašper Tič.« Kot vodja velike institucije je ves čas razpeta med umetniško intuicijo in realnimi omejitvami, zato me zanima, kaj jo je ta položaj naučil o kompromisu. »Pri denarju moramo ves čas sklepati kompromise. Drugih omejitev ni. Vsebina je lahko neskončna, ker izvira iz duha.« Gledališče je živa umetnost, a institucije rade zdrsnejo v rutino. »Mene rutine odrešijo mladi. Sem zvesta zastopnica novih rodov. Reden dotok mladih sodelavcev razburka vodo. Ni letargije in ni rutine,« se nasmeji. V javnih nastopih pogosto opozarja na nevidne hierarhije – tudi spolne in generacijske. »Kljub velikim besedam in konceptom … zlo prekarnega zaposlovanja in različni sistemi izkoriščanja delavcev nemoteno korakajo dalje. To se meni zdi največji in najbolj sramoten problem.« Ob vprašanju, kaj bi danes nujno moralo priti na oder, se nekoliko zamisli: »Uf. Tega pa ne vem. Morda bi se bilo treba vprašati: je prav, da sočutje izumira …?« In prav to se ji zdi ključno, saj je gledališče pogosto opisano kot prostor empatije. »Vidite, očitno podobno razmišljava. Empatijo je treba vračati.«

Gledališka družina

Gledališče je zanjo tudi intimni prostor, saj je globoko vtkano v družinsko življenje: njen mož in sin sta igralca. »To, da sva oba z možem gledališčnika, je zagotovo preprečilo mnogo nesporazumov. Teatrski način dela ima svoje specifike, in če bi bil mož na primer kemik, bi teže razumel moje urnike, razpoloženja, opravila. In obratno. Enako velja za sina Filipa. In tudi za hčerko. Čeprav je šla​ Ana čisto svojo poklicno pot, je vendarle 'inficirana' z gledališčem. Tu ni kaj.« Življenje ob igralcu ji je dalo globlje razumevanje igralskega poklica. »Mislim, da je življenje z Igorjem in ves njegov zgled botroval dejstvu, da o igralskem delu res veliko vem.«

Njeno delo zahteva stalno čustveno prisotnost in odgovornost do drugih. »Moj notranji prostor naseljujeta moja družina in kolektiv MGL. Gre za dve zelo živahni skupini, tako da za dinamiko ni skrbi,« prizna v smehu. Ko gleda mlajše generacije ustvarjalcev in igralcev, razodene, kaj jo pri njih iskreno navdihuje in kaj jo tiho skrbi. »Najbolj me skrbi, ali bo dovolj dela oziroma priložnosti za dokaj velike skupine mladih umetnikov, ki vsako leto dokončajo študij.« In če danes strne dolgoletno delo v gledališču: »Bistvo gledališča je v njegovi živi neposrednosti. Magija!« Barbara razume gledališče kot živo telo – odvisno od ljudi, ki ga soustvarjajo, in od družbe, ki se v njem zrcali. Njena misel je jasna: brez dialoga ni umetnosti, brez empatije ni skupnosti, brez tveganja ni živega odra. Ko na koncu reče, da je bistvo gledališča v njegovi živi neposrednosti, to ni deklaracija, temveč izkušnja. Izkušnja nekoga, ki verjame, da se prav v tem kratkem, neponovljivem srečanju med odrom in gledalcem še vedno skriva – magija.