Rebeka Dremelj je že več kot dve desetletji stalnica v slovenskem prostoru, sprva kot manekenka in pevka, pozneje kot voditeljica, podjetnica in vsestranska ustvarjalka, ki je prezrla meje, ki so jih drugi risali zanjo. Prav med bleščicami, tveganji in pričakovanji je odkrila svojo najresničnejšo verzijo. Vstop v komedijo, njena uspešnica Šminka in sekirca ter neposrednost, ki ne pozna diplomatskih ovinkov, so dokaz, da danes govori z glasom, ki ga je gradila počasi, trmasto in z lastnimi pravili, daleč stran od klišeja dekleta z lepim nasmehom. Srečati se z Rebeko pomeni stopiti v svet, kjer humor ni izgovor, temveč orodje, kjer glamur ni maska, temveč scenografija, kjer trdoživost diha z občutljivostjo. V tem pogovoru je odprla svoje dvome, zmage, strahove in radosti z iskrenostjo, ki je postala njena zaščitna znamka in ki jo danes postavlja med najizrazitejše ženske sodobnega slovenskega javnega prostora.
Začniva pri trenutku, ki ga ljudje pogosto spregledajo, tistem, ko nekdo zapusti varno pot in izbere čisto svojo. Kdaj ste prvič začutili, da želite biti nekaj več kot dekle iz Brežic z lepim nasmehom?
Ko sem kot zelo mlado dekle sedela v garderobi nekega modnega dogodka in opazila, da ljudje govorijo o meni, ne da bi me sploh spoznali. Lep nasmeh je postal moj simbol, a hkrati tudi kletka. Nekje takrat sem si obljubila, da bo tisti nasmeh nekoč orodje, ne identiteta. Hotela sem, da me slišijo, ne le gledajo. Da me vzamejo resno, ker sem mislila, ustvarjala, garala. Ta občutek, da sem nekaj več od videza, je bil močan in neizprosen. Kot da me je neki notranji kompas ves čas vlekel iz varnega okvira v neko zgodbo, ki se piše sama od sebe že več kot dve desetletji.
Vaša kariera je kot nekakšna škatla presenečenj: manekenka, pevka, voditeljica, podjetnica, igralka. Če bi kdo danes pred vas postavil tablo 'Prosim, izberite eno', katero bi najbolj jezno odmaknili na stran?
Manekenko. Ne zato, ker bi se je sramovala, ampak ker je bila to moja najnižja definicija sebe. Lepota je bila krasen poligon, učila me je discipline, prezence, držanja hrbtenice, ko ne čutiš tal. Ampak bila je tudi čas, ko sem slutila, da ljudje vidijo le površino. Vse druge vloge, pevka, voditeljica, podjetnica, so prinesle intimo, glas, vsebino.
Moja družina, moje hčerke, moje zdravje. Bolezni, ki sem jih preživela, strahovi v paničnih napadih, to ni javno gradivo, to je moje svetišče.
Lepota je bila dolgo del vaše identitete pa tudi predsodkov drugih. Katera je najbolj vztrajna napačna predstava o vas, ki se ji javnost preprosto noče odreči?
Da sem lahkotna misica, ki ji je v življenju nekdo samo odpiral vrata. Resnica? Vrata sem vedno odpirala sama, včasih z glavo. In ko sem prestopila prag, sem morala dokazovati trikrat več. Tega dela ljudje ne vidijo, nevidna kilometrina, ki jo ženske pač opravimo, ko nas popredalčkajo. Napačna predstava je tudi, da se vse, česar se lotim, se spremeni v zlato. Daleč od tega.
Vas je strah ali vas zabava, ko na družbenih omrežjih po eni objavi dobite komentar queen, kraljica, in hkrati kako te ni sram? Kako prepoznate, kdaj je pravi trenutek za odgovor in kdaj je bolj plemenito molčati?
Danes me bolj zabava. Že občutek, da isti post povzroči ekstreme, pomeni, da sem se dotaknila nečesa resničnega. Včasih odgovorim, ko čutim, da lahko odprem prostor za pogovor, razmislek. A molk je postal moje najbolj odraslo orodje. Včasih komu največ poveš, ko mu ne odgovoriš.
Evrovizija je pogosto videti kot cirkus ega, pričakovanj in adrenalina. Če bi morali danes oceniti svojo evrovizijsko izkušnjo, je to bolj zgodba o pogumu ali bolj o preživetju?
To je moja zgodba o odraščanju. Pogum je bil trenutek, ko sem stopila na tisti nori oder. Preživetje pa, ko sem morala sprejeti, da bo svet povedal svoje in da me to ne sme zlomiti. Včasih šele takrat, ko se ozreš nazaj, razumeš, kako pogumen si bil v resnici. Je pa to absolutno eden lepših spominov moje kariere.
V javnosti vas pogosto opisujejo kot žensko, ki zna udariti nazaj, a s šarmom. Od kod ta kombinacija mehke trdoživosti, ki se je ne da ponarediti?
Odraščala sem kot občutljivo bitje – hitro sem bila prizadeta, a še hitreje sem se postavila pokonci. Naučila sem se, da moč brez topline hitro postane trdota, ki ničesar ne premakne. Moj šarm je moj amortizer, humor, milina, ki me reši pred cinizmom. Moja trdoživost pa je izkušnja, ki se je ne da ponarediti: če preživiš odraščanje v javnosti, se moraš naučiti plesati po ritmih, ki včasih nimajo smisla ...
Pričakovanja, skupni trenutki in drobna dejanja dobrote ustvarjajo toplino, ki je zame bistvo decembra, pravi Rebeka. FOTO: osebni arhiv
V komedijo ste vstopili v trenutku, ko bi mnogi izbrali varno rutino. Kateri notranji glas vam je rekel, da je zdaj čas, da se začnete smejati tudi sami sebi, in to na odru?
Vedno sem se malo norčevala iz sebe. Nekje sem prebrala, da so ljudje, ki imajo smisel za humor, da se znajo norčevati tudi iz sebe, inteligentni. In to se mi je malo zasidralo v srce. (Smeh.) Notranji glas mi je rekel: »Če se lahko norčuješ iz sebe doma, si dovolj pogumna, da to narediš tudi pred drugimi.«
Predstava Šminka in sekirca lepi skupaj dva svetova, ki sta po definiciji nezdružljiva. Ko ste prvič prijeli v roko sekirco ali pa šminko, v kateri vlogi ste se počutili bolj iskreno?
Šminka mi da okvir. Sekirca mi da namen. Iskrena sem, ko se lahko hkrati smejim, jokam in udarim po mizi. Zato predstava deluje, ker obe vlogi v mojem, tvojem, našem življenju res obstajata. Super predstava je, dobrodošli, pridite pogledat. Z Gorko sva si obljubili, da bova ob 100. ponovitvi zamenjali vlogi. (Smeh.) To bo nekaj ...
Projekt je od začetka spremljal pravi dramski zaplet: zamenjava, odpoved, rekonstrukcija. Za kateri del tega procesa, ki se dogaja v ozadju, v zakulisju, bi si želeli, da bi ga občinstvo lahko videlo?
Solze v zakulisju, ko ne veš, ali predstava sploh bo. Ustvarjanje ni linearno, je polno improvizacije, obupa pa tudi čudežev. Tisti del, ko se nekaj skoraj razsuje, pa se potem še močnejše sestavi – to je zares čarobno. In danes sem vesela in iskreno zadovoljna, da je tako.
Gorka Berden je močna igralka, in kjer sta močni dve ženski, nastane posebna dinamika. V čem vas ona prehiteva in kje ste vi tisti, ki se ji nikakor ne pustite?
Včasih me prehiti v preciznosti. Jaz pa sem nepopustljiva pri energiji, impulzu, instinktivnem momentu. Ni tekmovanja, je pa iskreno boostanje, spodbujanje druga druge v še boljšo jaz. Gorka pravi zame, da sem učinkovita. Tudi pri njej je bila ta učinkovitost zelo vidna, ker me je nevede ogromno naučila o igri.
Vrata sem vedno odpirala sama, včasih z glavo. In ko sem prestopila prag, sem morala dokazovati trikrat več.
Humor je lahko orožje ali objem. Kako ga vi uporabljate: kot ščit, kot ventil ali kot povabilo k pogovoru?
Objem, ki zna biti rezilo. Humor me odpre in razoroži, a če moram braniti sebe ali druge, postane najostrejše orožje, ker ljudje niso pripravljeni, ko jih udari resnica v smehu.
Vaša odkritost v javnosti je včasih brutalno neposredna. Kje potegnete tisto nedotakljivo mejo, ki je nikoli ne prestopite, niti za dober doseg?
Moja družina, moje hčerke, moje zdravje. Bolezni, ki sem jih preživela, strahovi v paničnih napadih, to ni javno gradivo, to je moje svetišče. Ne delim vsega.
Postali ste glas mnogo žensk, ne da bi to formalno iskali. Zakaj mislite, da vas ženske tako hitro sprejmejo kot eno izmed svojih?
Ker govorim, kot da sedim z njimi na kavi. Ker ne igram popolnosti. Ker priznam zmote. Ženske čutimo, ko je nekdo iskren in ko nekdo samo igra ranljivost.
Dva svetova – glamur in blatne gozdne poti – v vašem življenju sobivata presenetljivo naravno. Kateri del vas je lažji za življenje, bolj bleščeč ali bolj zemeljski?
Glamur je lep, rada ga imam, a bolj za javnost. Doma sem rada sproščena, neurejena do popolnosti, predvsem – jaz. Takšna, kot sem.
Človek z leti razvije radar za ljudi. Kateri tip energije vas utrudi in kateri v trenutku poživi?
Utrudijo me tekmovalna energija, manipulacija, ljudje, ki pridejo po korist. Poživijo pa strast, ljudje, ki delajo iz smisla, iskreni odnosi, zagnanost, radovednost.
Nekateri pravijo, da ste neuničljivi. Kdaj ste bili nazadnje zares blizu tega, da bi rekli: Zdaj pa ne zmorem več?
Večkrat. Po diagnozah, ob izgubi ščitnice, na odru med paničnimi napadi, ko sem med smehom občutila nevidno tresenje. Tisti trenutki te naučijo ponižnosti. Da si močan, ko si ranljiv.
Vaši hčerki rasteta ob materi, ki je vajena biti v središču pozornosti, a se zna tudi skriti. Za kaj bi si želeli, da bi iz vaše izpostavljenosti vzeli kot dar, ne kot breme?
Da moč ni v tem, da te ljudje občudujejo, ampak v tem, da si zvest sebi. Da bosta znali reči ne. Da vesta, da smejo biti napake. Da je vidnost dar le, če imaš notranjo vrednost, na katero se lahko nasloniš.
Veliko govorimo o ženski moči in opolnomočenju, veliko manj pa o dvomih, ki ženske spremljajo v ozadju. Kateri dvom vas še danes občasno obišče in kako ga utišate?
Ali sem dovolj naredila. Bi lahko še bolje? Kaj bom delala na stara leta ... Ti dvomi so prijatelji, ki me držijo prizemljeno.
Slovenska scena je majhna, odzivi so hitri, odnosi dolgi. Katera neprijetna izkušnja vas je naučila največ o tem, komu zaupati?
Ko so me ljudje občudovali na odru, a pozabili na mene za kuliso. Ko sem dojela, da niso vsi aplavzi podpora. Nekaterim je pomembno, da svetiš, a samo dokler lahko svetijo ob tebi.
Veliko ljudi vas dojema kot nekoga, ki ima življenje pod nadzorom. Katera divja, nepredvidljiva, neurejena stvar vas še vedno spravi v čisti kaos?
Nepričakovane telesne reakcije, ko telo sredi turneje reče stop. Otroške bolezni v napačnem času. In moje divje srce, ki ima svojo voljo, tudi ko jaz mislim, da jo obvladujem.
Zdi se, da vas je zadnja leta vedno manj strah reči kaj na glas. Kaj bi po vašem mnenju morale ženske v Sloveniji povedati pogosteje, a si ne upamo?
Nisem superženska, samo človek sem. Ali pa: tudi jaz potrebujem pomoč. Nehajmo se opravičevati za svoje ambicije, utrujenost, jezo, staranje, željo po prostoru.
Glamur imam rada, a bolj za javnost, doma sem rada sproščena, neurejena do popolnosti, je povedala. FOTO: osebni arhiv
Šminka in sekirca sta lahko tudi simbol notranjega ravnovesja. Kdaj zadnje čase bolj prevzame šminka in kdaj brezkompromisno stopi naprej sekirca?
Šminka, ko potrebujem estetiko, diplomatiko, gracioznost. Sekirca, ko je treba braniti resnico, ko nekdo prestopi mejo, ko gre za pravico. Tam sem ostra, brez kompromisov.
Ko stopite na oder, je to vedno mešanica ranljivosti in moči. Kaj si želite, da bi občinstvo ob vaših novih projektih zares začutilo, onkraj smeha, glamurja in reflektorjev?
Da je življenje rock'n'roll, da je življenje teater in smo vsi igralci v njem, s svojimi maskami, kostumi, improvizacijami, napakami, aplavzi in padci.
Na koncu leta se običajno ozremo nazaj in preverimo, kaj smo v sebi prerasli. Ko pogledate na leto, ki se izteka, kateri notranji premik vam pomeni največ?
Največ mi pomeni notranji premik v smeri prijaznosti do sebe. Ne kot popuščanje, ampak kot zrelost. Naučila sem se, da ni treba vedno zdržati, dokazovati ali iti čez sebe. Da je moč tudi v tem, da se ustaviš, prisluhneš telesu in si priznaš: tudi to je dovolj. Ta premik mi je dal več miru kot kateri koli zunanji dosežek.
December je čas tradicije. Kateri praznični ritual v vaši družini ustvarja tisti občutek topline, ki ga ne zamenjate za nič na svetu?
December je pri nas povezan z adventnim koledarjem, ki ga vsako leto naredim sama za otroke. A to ni koledar s čokoladicami, temveč z majhnimi nalogami. Vsak dan se odpre nova zadolžitev, včasih usmerjena v dobrodelnost, včasih v skrb zase, drugič v nekaj, kar naredimo skupaj kot družina. Spomnim se, da smo imeli en dan nalogo kupiti hrano za živali v zavetišču in jo tja odnesti, drugi dan smo morali napisati lepo misel enemu od družinskih članov in jo na skrivaj pustiti nekje, kjer jo bo našel. Vsak dan prinese nekaj novega in vsi komaj čakamo, kaj bo naslednje. Ta pričakovanja, skupni trenutki in drobna dejanja dobrote ustvarjajo toplino, ki je zame bistvo decembra.
Veliko žensk pravi, da si ne zada novoletnih zaobljub, ker jih pogosto razočarajo. Kako je pri vas, prisegate na konkretne cilje ali na tihi notranji dogovor sami s seboj?
Kar se tiče novoletnih zaobljub, jih pravzaprav nikoli nisem zares delala. Bolj kot v en sam datum verjamem v majhne, sprotne obljube sami sebi, take, ki nastajajo vse leto in se jim poskušam približevati, kolikor zmorem. Novoletne zaobljube kot ritual mi nikoli niso bile blizu. Raje imam občutek, da se s sabo dogovarjam ves čas, in hrepenim po izboljšavah takrat, ko so res potrebne.
Hotela sem, da me slišijo, ne le gledajo. Da me vzamejo resno, ker sem mislila, ustvarjala, garala.
Za konec: ko luči ugasnejo in aplavz utihne, katera misel, občutek ali resnica je tista, za katero bi si želeli, da bi jo ljudje odnesli s seboj, ko vas zapustijo v dvorani ali življenju?
Želela bi si, da ljudje odnesejo s seboj občutek, da niso sami v svojih dvomih, strahovih in človeških nerodnostih. Da je dovoljeno biti nepopoln, ranljiv in živ. Če kdo odide z mislijo, da si lahko dovoli biti bolj iskren do sebe – je bilo vredno.
