Zgodovina južne Španije je zgodovina arabske, muslimanske Španije. Skoraj osemsto let so vladali Andaluziji in za sabo pustili neizbrisen pečat. Biser Andaluzije pa je njeno največje mesto: Sevilla.
Zlate čase je mesto doživelo po padcu kalifata v Cordobi, saj je postalo glavno mesto taife, male muslimanske države, ki je nastala na delu nekdanjega kalifata. S severa so ves čas pritiskali kristjani in ga končno tudi osvojili, in sicer leta 1248. Od takrat je Sevilla doživela vzpone in padce. Zlato obdobje, Siglo del oro, je trajalo do sredine 17. stoletja. Dokaz neverjetnega bogastva je katedrala svete Marije, ki stoji na mestu nekdanje mošeje. Potem je španska država doživela hudo socialno in ekonomsko krizo, mesto pa zlom, ko je reka Guadalquivir, ki teče skozenj, postala preplitva za oceanske ladje. Šele renesansa Španije v drugi polovici 20. stoletja je mestu vrnila staro slavo in lepoto.
Svetovna dediščina
V središču mesta najdemo palačo nekdanjih vladarjev. Ime izhaja iz arabske besede za trdnjavo, čeprav je Alcazar bolj podoben dvoru sredi obsežnih umetelno narejenih vrtov. Palačo so zgradili v letu 913 za guvernerje Cordobe. Ko je Sevilla padla v roke kristjanom, so se v palačo preselili kastiljski vladarji in jo preuredili po svojem okusu. Danes je domiselna mešanica arabskega in krščanskega sloga. Zaradi močne gospodarske in socialne krize, ki vlada v deželah Magreba in Bližnjega vzhoda, so se tamkajšnje palače bolj ali manj spremenile v ruševine, tu pa so ohranjene in obnovljene in spet sijejo v starem sijaju. Ta palača slovi kot ena najlepših v Španiji, je tudi na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Velja za uradno najstarejšo kraljevo rezidenco, ki jo kraljeva družina še vedno uporablja, sicer je tam zelo redko, večinoma jo obiskujejo turisti z vsega sveta.
Ko vstopimo v palačo, hrup mesta okoli nas v trenutku izgine, potem pa se sprehodimo prek številnih patiev, notranjih dvorišč.
Pozorno oko na vsakem koraku ob pogledu skozi okna opazi dvorišča.
Značilna vrhunska simetrija
Sevilla je čudovita v vseh letnih časih.
Prekrasne stropne štukature
Vhod v palačo je s severa, nasproti stare seviljske katedrale. Hrup mesta okoli nas v trenutku izgine in mimo številnih patiev, notranjih dvorišč, se sprehodimo do osrednjega, imenovanega Patio de la Monteria. Španci v marsičem razmišljajo kot puščavski narod, ki mu je voda redka in dragocena dobrina. Tisto, česar ni na pretek, se toliko bolj ceni. Ko se sprehodimo po dvoranah Sala de Audiencias, Salones de Carlos V in Sala de la Justicia, pozorno oko na vsakem koraku ob pogledu skozi okna opazi dvorišča, na primer Patio de las Banderas, Patio de Leon, Patio del Yeso. Simetrija, občutek za drobnarije, geometrična pravilnost so tu prignani do vrhunca. Palme in zidovi naokoli poskrbijo za prepotrebno senco, številne žive meje vrtove delijo v manjše enote, običajno so na sredini vodometi, iz katerih voda odteka po ozkih jarkih naprej po palači. Prepotrebna voda v okolju, kjer poleti sežejo temperature krepko čez 40 stopinj Celzija, še kako osveži ozračje.
Palača, ki slovi kot ena najlepših v Španiji, je na Unescovem seznamu svetovne dediščine.
Na drugi strani Patia de la Monteria leži palača Don Pedra. Kastiljski kralj si je prislužil imeni Kruti in Pravični, odvisno na kateri strani si pač bil v 14. stoletju. On je najbolj zaslužen, da se je stara arabska palača ohranila. Vsepovsod so po zidovih številne arabeske, po tleh marmor in tu in tam lončnice. Najlepši je Patio de las Doncellas, dvorišče devic. Stara legenda pravi, da so morali kastiljski kralji v času, ko so Arabcem še plačevali davek, vsako leto v seviljske hareme poslati po 100 devic. Zgodovinskih dokazov za tak davek ni, je pa legenda burila domišljijo mladim kastiljskim plemičem v boju proti muslimanom.
Uživati življenje
Južno od palače se začno tisti pravi vrtovi. V celoti so obzidani s kakim deset metrov visokim obzidjem, ki jih ločuje od mesta na drugi strani. So presenetljivo obsežni in preprosto čudoviti. Vrt ima obliko trapeza, katerega stranice se širijo v smeri proti jugu. S številnimi vzdolžnimi in prečnimi potmi je razdeljen na manjše dele. Vsak tak del je svet zase. Od drugih delov vrta ga ločijo žive meje. V sredini je običajno vodomet, katerega voda se izteka iz njega in nadaljuje svojo pot naprej po vrtu. Ob straneh so marmornate klopi in cela vrsta rož. Za tudi tu prepotrebno senco skrbijo številne palme in borovci, v delih, ki so zaradi večjih količin vode bolj namočena, pa tudi trsje. Ob palači Don Pedra je ribnik z lokvanji, pod katerimi plavajo zlate ribice. Največji ribnik je na skrajnem jugovzhodu. Zanimivo, nekoliko je dvignjen z nivoja tal in v celoti obzidan. Z enega od zidov palače v velikem curku, skorajda v pravem slapu v globino pada voda. Ribnik je podoben pravemu jezeru. Pogled nanj je najlepši z obzidanega hodnika, ki prečka vrt in od koder se nam odpre pogled na vrt z višine.
Voda lepo ohladi ozračje.
Drevesa in voda poskrbijo za vsaj malo hladu.
Vrtni paviljon
Vrtovi se skrivajo znotraj starega mesta.
Večina vrta je bila zasnovana v 16. in 17. stoletju.
Večina vrta je bila zasnovana v 16. in 17. stoletju, v času španske veličine, le del vzdolž zidu Almohadov je bil zgrajen šele v 20. stoletju. Pot vodi naprej skozi Jardin de las Danzas, vrt plesov, bi rekli slovensko. Pasaža vodi pod paviljone Karla V. do slikovitih kopeli kraljice Marije (Banos de Dona Maria de Padilla). Pot nas vodi proti izhodu mimo palače Apeadero. To je vhodna palača, v kateri je shranjena vrsta kočij iz 17. stoletja, ter naprej skozi Patio de las Banderas, vrt zastav, do izhoda.
Najlepši je Patio de las Doncellas, dvorišče devic; legenda pravi, da so morali kastiljski kralji vsako leto v seviljske hareme poslati po 100 devic.
Palača Alcazar je eden izmed redkih preostankov sveta, ki ga danes skorajda ne poznamo več. To so bili kraji, kjer so muslimanski in za njimi krščanski vladarji znali uživati življenje. Vprašanje je, ali smo si danes, v 21. stoletju, sploh še sposobni vzeti toliko časa, da bi lahko sledili njihovemu zgledu.
