Za marsikoga so gore pozimi še lepše kot poleti. A pravljična belina, sonce nad meglenimi dolinami in popolna fotografija z vrha so le čudovita kulisa, za katero se skrivajo zelo zahtevne razmere. Kratek dan, nizke temperature in zaprte koče so le najbolj očitne nevarnosti, še veliko bolj so zahrbtne snežne razmere, ki se lahko naenkrat spremenijo v past. Kar se zdi na pogled romantično, lahko v gorah zelo hitro postane bitka s časom, mrazom in lastnimi zmožnostmi. Zima v gorah še manj odpušča napake kot poletje.

Neprimerno opremljeni gorski manekeni

Včasih so se v visokogorje pozimi podajali le izkušeni gorniki, predvsem alpinisti in turni smučarji, ki so se zavedali nevarnosti, v zadnjem času pa lahko vidimo tudi vse več tako imenovanih gorskih turistov, ki so brez znanja, izkušenj in ustrezne opreme, oboroženi zgolj s telefonom in samozavestjo, nabrano na družbenih omrežjih. Tam je vse polno objav s pravljičnimi fotografijami, na katerih z zasneženih gorskih vršacev pozirajo pomanjkljivo oblečeni in nepravilno opremljeni gorski modeli (mountain models – MM). Prav te spletne objave so v zadnjem času postale ena največjih nevarnosti gora, saj dosegajo daleč več pozornosti in uporabnikov kot strokovne objave, ki se dobijo na uradnih portalih in pri usposobljenih osebah.

Vse skupaj je še huje, ko se v gore pozimi odpravijo razni vplivneži ali novodobni duhovni guruji. Pred leti je precej prahu dvignila miss Finske Lotta Hintsa, ki se je med (neuspešno) odpravo na osemtisočak Broadpeak pod goro na ledeniku slikala v raznih modnih kreacijah, tudi v kopalkah, pri nas pa smo pred dvema letoma večkrat začudeni opazovali kolone ljudi, ki so se v kratkih hlačah in kapah, sicer pa zgoraj brez, prebijali skozi snežne zamete na Vršič, Snežnik in Dovško Babo. Šlo je za tako imenovane volčje odprave, ki so s takšnimi pohodi nadgradile metodo znamenitega Wima Hofa in utrjevale svojo duhovno zavest. Na kritike komentatorjev na družbenih omrežjih so odgovarjali, da so oni pač na višji ravni zavesti in da jih povprečneži ne razumejo. Na srečo takšnih pohodov v zadnjih dveh zimah nismo zasledili.

Bela pravljica skriva mnogo pasti. FOTO: Tina Horvat

Zima za zrele

Pri takšnih in tudi manj ekstremnih objavah gre za povsem nepravilne informacije o razmerah v gorah, zato strokovnjaki že več let opozarjajo, naj jim ljudje ne nasedajo. Tudi Planinska zveza Slovenije (PZS) je ob začetku letošnje zimske sezone na novinarski konferenci znova opozorila, da je zimski obisk gora bistveno zahtevnejši od poletnega ter da je prepričanje, da je zimska hoja v hribe le poletno planinarjenje z dodatkom derez in toplejših oblačil, napačno.

»Gore pozimi zahtevajo zrelega obiskovalca, ki obvlada tehnične pripomočke, ima znanje o nevarnostih v gorah, vremenoslovju, orientaciji, gibanju, predvsem pa veliko znanja, izkušenj in odgovornosti, pa tudi spoštovanja do gora in zavedanja, da ga bo gora počakala," poudarjajo na PZS in dodajajo, da se zimska tura ne začne na izhodišču, temveč doma: z načrtovanjem, preverjanjem razmer, realno oceno lastnih sposobnosti in zavedanjem, kdaj se je zaradi prezahtevnih razmer treba obrniti. "Nič ni narobe, če izberemo lažji cilj ali se vrnemo v dolino. Narobe je, če vztrajamo kljub očitnim opozorilom."

Miha Habjan je na novinarski konferenci PZS predstavil pravo gorniško opremo. FOTO: Tina Horvat

Pozimi so v visokogorju, pogosto tudi v sredogorju, na delu različni dejavniki, od krajšega dneva, težje orientacije, večje izpostavljenosti mrazu, snegu in vetru do nevarnosti plazov in hitrih vremenskih sprememb. Razdalje se v snegu občutno podaljšajo: sneg upočasni gibanje, pot je lahko povsem zabrisana, markacije so skrite pod snežno odejo. Kar je poleti dve uri hoje, je pozimi lahko štiri ure ali več. Mraz in veter hitro izčrpata telo, zmrači se bistveno prej, ob vsem tem je odločanje zahtevnejše, posledice napačnih odločitev pa so lahko usodne.

Spregledani sovražnik

Presenetljivo velik delež nesreč je povezan z vremenom. Ne zato ker napovedi ne bi bile natančne, temveč zato, ker jih ljudje sploh ne berejo, jih ne upoštevajo ali jih ne znajo pravilno prebrati. Poleg tega toplo vreme v dolini ne pomeni varnih razmer v gorah. V visokogorju je lahko prava zima z več metri snega, orkanskim vetrom in temperaturami globoko pod ničlo.

Megla, sneženje in veter lahko v nekaj minutah popolnoma spremenijo razmere. Vidljivost se zmanjša, orientacija postane skoraj nemogoča, občutek mraza zaradi vetra močno naraste. Prav v takšnih razmerah se pokaže, kako pomembna je dobra priprava – in kako hitro se lahko podcenjevanje razmer sprevrže v klic na pomoč.

Nevarna praksa: na volčjih odpravah si napol goli v gorah utrjujejo duhovno zavest. FOTO: Erjavčeva koča

Dobri čevlji in dereze

Najpogostejši vzrok nesreč pozimi ostaja zdrs. Prav tu se pokaže razlika med ustrezno in neustrezno opremo. Predvsem je pomembna dobra obutev, to so visoki zimski gorniški čevlji z dobrim podplatom, ki imajo dober oprijem. Posebno problematična je uporaba tako imenovanih derezic oziroma verig v strmem svetu. Te so primerne le za gozdne ceste ali položne poti, v visokogorju pa so lahko celo smrtno nevarne, saj so na čevelj pritrjene z gumo, zato se lahko v strmini strgajo ali snamejo. V strmem terenu so edina izbira prave dereze v kombinaciji s cepinom. Pri tem je zelo pomembno, da vemo, kdaj palice zamenjamo s cepinom oziroma to naredimo pravočasno, na varnem mestu, ne šele takrat, ko nam že drsi.

A niti najboljša in najdražja oprema ne pomaga, če je ne znamo uporabljati, opozarjajo na PZS in zato ponovno poudarjajo pomen usposabljanja, tečajev in postopnega nabiranja izkušenj. Spoštovanja do gora se namreč ne pridobi čez noč.