Število fizioterapevtov bi v Sloveniji morali najmanj podvojiti, ob primerjavi z Nemčijo, kjer imajo približno 250 fizioterapevtov na 100.000 prebivalcev, pa skoraj potrojiti. »Pri nas jih imamo le od 70 do 80 na 100.000, pri čemer se kadrovska pokritost med regijami izrazito razlikuje. Bistveno vprašanje zato ni, ali si država lahko privošči več fizioterapevtov, temveč ali si lahko privošči, da jih nima dovolj. Pomanjkanje pravočasne fizioterapije namreč plačujemo z daljšimi bolniškimi odsotnostmi, kroničnimi težavami, večjo odvisnostjo od pomoči drugih in višjimi stroški zdravljenja,« opozarja doc. dr. Tine Kovačič, predsednik Združenja fizioterapevtov Slovenije.

Dolgoročni prihranek

Fizioterapija danes sega bistveno dlje od obravnave bolečin v hrbtenici in rehabilitacije po poškodbah. Razvila se je v številna specialna področja: mišično-skeletno, nevrološko, kardiorespiratorno, pediatrično, športno, geriatrično, ortopedsko in onkološko fizioterapijo, fizioterapijo medeničnega zdravja žensk in moških, manualno terapijo ter druga področja napredne prakse. »V Sloveniji imamo strokovnjake na večini teh področij, ki imajo posamezna specialna znanja, pridobljena na podiplomskih tečajih, nimamo pa še formalnega sistema fizioterapevtskih specializacij, kot imajo to urejeno zdravniki in medicinske sestre na primer. Izkušnje in analize iz tujine so jasne: kar zdravstveni sistem pravočasno vloži v ohranjanje zdravja in funkcijske samostojnosti, dolgoročno prihrani pri zdravljenju posledic bolezni.«

Telesna dejavnost mora biti pri ljudeh z dejavniki tveganja varna, ustrezno odmerjena in prilagojena. FOTO: Fg Trade Latin/Getty Images

Na mišično-skeletnem področju imamo sicer veliko kakovostnih fizioterapevtov, primanjkuje pa nam več strokovnjakov z naprednimi diagnostičnimi kompetencami. Dobro razvito je tudi področje nevrofizioterapije, kjer imamo številne fizioterapevte z obsežnimi dodatnimi znanji za obravnavo pacientov po možganski kapi, poškodbah možganov in hrbtenjače ter pri drugih nevroloških boleznih. Na terciarni ravni velja posebej omeniti URI Soča, ki združuje vrhunsko strokovno znanje, raziskovanje in sodobne rehabilitacijske tehnologije, poudarja sogovornik: »Kar veliko dodatno usposobljenih fizioterapevtk imamo tudi na področju medeničnega zdravja žensk in moških, ki obravnavajo inkontinenco, prolaps medeničnih organov, bolečinska stanja, težave po operacijah ter posledice nosečnosti in poroda. Dodatna specialna znanja se razvijajo tudi na področju fizioterapije v onkologiji, vendar jih je glede na naraščajoče število ljudi, ki živijo z rakom in njegovimi posledicami, še vedno premalo. Še izrazitejši je primanjkljaj na področju paliativne fizioterapije, tudi kadar bolezni ni več mogoče pozdraviti, lahko namreč fizioterapevt pomaga ohranjati gibljivost, dihalno funkcijo, udobje, samostojnost in dostojanstvo človeka. Slabo razvito je tudi področje fizioterapije živali, ki je v nekaterih drugih državah samostojno in dobro uveljavljeno področje dela.«

Vlaganje v kader

Sloveniji primanjkuje sistem, ki bi napredna znanja formalno priznal, jih vključil v specialistične in karierne poti ter pacientom zagotovil enakomernejši dostop po vsej državi. Vlaganje v kader, znanje in premišljeno izbrano opremo je naložba v varnejše, učinkovitejše in sodobnejše zdravstvo, opozarja doc. dr. Kovačič, zadovoljen, da je zanimanje za študij fizioterapije tudi letos velik. »Vendar število vpisanih samo po sebi še ne pomeni, da bomo čez nekaj let odpravili kadrovski primanjkljaj. Med vpisom študenta in dostopno fizioterapijo za pacienta so namreč razvojna pot, ki obsega kakovosten študij z dovolj kliničnega usposabljanja ob pacientu, usposobljeni mentorji v kliničnem okolju, varen vstop v poklic in predvsem nova, stabilno financirana delovna mesta v javni zdravstveni mreži. Država mora načrtovati predvsem optimalno mrežo fizioterapevtskih timov, njihovo enakomernejšo regionalno razporeditev in ustrezne delovne razmere, sicer bodo fizioterapevti odhajali v zasebni sektor, druge poklice ali tujino. Izobraziti strokovnjaka in ga nato izgubiti je najdražja oblika nacionalne kadrovske politike,« opozarja sogovornik in dodaja: »Zanimanje mladih torej imamo. Zdaj potrebujemo usklajeno izobraževalno, zdravstveno in kadrovsko politiko, ki bo iz zanimanja ustvarila kakovostno usposobljene fizioterapevte, iz diplomantov pa dostopne strokovnjake v vseh slovenskih regijah.«

Učinkovita fizioterapija ne zadostuje, če je pacient ne prejme pravočasno, poudarja doc. dr. Tine Kovačič. FOTO: Črt Piksi

Ob nedavnem svetovnem dnevu fizioterapije je v skoraj 50 slovenskih krajih potekalo več kot 100 dogodkov – od strokovnih predavanj, delavnic in individualnih svetovanj do prikazov vadbe in aktivnosti v lokalnih skupnostih. »Osrednja tema so bile bolezni srca in žilja. Sporočilo je bilo jasno: redno gibanje je eno najučinkovitejših orodij za njihovo preprečevanje. Telesna dejavnost mora biti pri ljudeh s kroničnimi boleznimi, zmanjšano telesno zmogljivostjo ali več dejavniki tveganja varna, ustrezno odmerjena in prilagojena. Prav tu je bistvena vloga fizioterapevta. Na osrednjem dogodku s sedežem na URI Soča smo opozorili, da učinkovita fizioterapija ni dovolj, če je pacient ne prejme pravočasno. Predolgo čakanje lahko akutno težavo spremeni v kronično, podaljša bolniško odsotnost ter povzroči izgubo funkcije in večjo odvisnost od pomoči drugih. V Sloveniji imamo paradoks: v zasebnem sektorju se lahko pacient na fizioterapevta obrne neposredno, v javnem pa še vedno potrebuje delovni nalog zdravnika. Direkten dostop do fizioterapevta in avtonomna fizioterapevtska obravnava bi pacientu omogočila hitrejšo pot do primerne pomoči ter hkrati razbremenila družinske zdravnike. Pravočasna fizioterapija ne sme postati privilegij tistih, ki si jo lahko plačajo, ampak sestavni del pravičnega in vzdržnega javnega zdravstva.«