Neishin okrogli jubilej: Upam, da ne bom fušala

V časih se zgodbe najjasneje izrišejo tam, kjer so se začele. V Križanke, kjer je pred dvema desetletjema prvič stopila na samostojno pot, se bo 26. junija ob 21. uri vrnila z jubilejnim koncertom v okviru Ljubljana Festivala – tokrat ob spremljavi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Prostor začetka bo tudi prostor refleksije: dvajset let avtorske glasbe, sodelovanj, odmikov in vztrajanja v lastnem izrazu. Sodelovanja z vrhunskimi glasbeniki in orkestri, pet studijskih albumov in zvestoba lastni glasbeni govorici so jo izoblikovali v avtorico, ki ne sprejema kompromisov, temveč gradi na vsebini, odnosih in času. Koncert v Križankah bo dramaturško zasnovano potovanje – od zgodnjih skladb do novejših, od intimnih klavirskih trenutkov do simfonične razsežnosti, kjer se pop, soul in klasična glasba srečajo v skupnem dihu. Najin pogovor ob kosilu pa se začne tam, kjer se marsikdo raje izmuzne – pri letih. »Veš, kaj, jaz jih nosim ponosno. Tako bova rekli. In zaenkrat še ne zveni tako grozno: 20 let solo kariere, na tej podlagi pa še bioloških 44. Zdi se mi, da do abrahama še nekako govorimo o tem, potem pa malo utihnemo. Sicer pa pravijo, da če nehaš praznovati rojstne dneve in jih šteti, se tudi nehaš starati. Prebrala sem, da marsikdo to že prakticira. Jaz pa pravim: vsakega darila, ki ga ne dobiš, je škoda.«

Po videzu določi leto

Dvajset let na glasbeni sceni ni le številka, temveč čas, ki v njenem primeru nosi pogum, odločitve in samosvojo pot. »Pri 23 letih je izšel moj prvi singel, posledično sem bila primorana prej odrasti, se osamosvojiti, si sama pomagati živeti in preživeti ter slediti svojim idejam, željam in neki notranji misiji, ki me je vlekla v avtorsko, koncertno, kantavtorsko pot. Nikoli si nisem želela biti tista diva, tista stalna lokomotiva.« Pot jo je sčasoma vodila nazaj k sebi – k pesmim. »Začele so me žuliti še lastne pesmi, ki so ostajale v predalu, kot da bi mi govorile: 'Ne, ne boš nas dala drugim, ti nas boš odpela sama.' Pa takrat sploh še nisem imela izoblikovanega, prepoznavnega vokala. Bila sem še na faksu – solo petje, klavir, kompozicija; klasična institucija, ki te tudi malo ukalupi. Jaz pa sem si želela iz tega pobegniti. Vse to znanje imam, tehniko tudi, in z veseljem jo uporabljam, a hkrati me je gnalo, da naredim nekaj svojega. Da tvegam – tudi če mi ne uspe, si vsaj ne bom očitala na stara leta. Saj veš, kako pravijo: najhujša stvar je srce, polno obžalovanja.«

In kaj danes pravi na tisto 23-letno različico sebe? »Joj, za nazaj se je zelo težko poslušati, včasih tudi gledati. Jaz po videzu točno vem, katero leto je bilo – po frizurah, obrveh, barvah, vzorcih. Še vedno imam rada lepotno industrijo, ampak gledam bolj to, kaj meni ustreza. Pri teh trendih imam stalno neke valove – enkrat so popularne košate obrvi, potem tanke, enkrat blond, drugič temno … In ko gledaš nazaj, si rečeš: 'Kaj se je z mano dogajalo?' Malo gor, malo dol, plus 20 kg, minus 20 kg. Ampak nekako plavam s tem tokom življenja in se mu pustim. Mogoče je ravno to čar, da mi ni nikoli dolgčas. Nikoli pa nimam občutka, da sem zdaj nekaj dokončno dosegla in lahko obstanem. Vedno je tako kot pri hujšanju – ko prideš do cilja, se pravo delo šele začne, ker moraš to vzdrževati. In potem se vprašaš: sem tega sposobna na dolgi rok? In se nekje na pol poti vedno znova najdem.«

Najraje ima dober humor

Pred velikim koncertom, ki ima dvojno simboliko – rojstni dan in jubilej kariere –, se v njej mešata vznemirjenje in napetost. »Zdaj imam podoben občutek, kot da grem nekam daleč. V meni je ihtenje pričakovanja, po drugi strani pa, če čisto potiho priznam, tudi želja, da bi bilo vse skupaj že mimo. Priprave so bile intenzivne, ogromno truda in energije je šlo v to, zdaj prihaja pika na i. Malo me skrbi, da ne bom fušala v lastni rapsodiji, da ne bom pozabila kakšnega refrena. Pa tudi govor – ker imamo prenos na prvem programu Radia Slovenija, bom morala malo zategniti vajeti, sproščenega klepeta s publiko tokrat ne bo.« Oder zanjo ni razdalja, ampak prostor srečanja. »Rada animiram. Najraje imam dober humor in to, da s klepetom sprostim napetost ter razbijem bariero med izvajalcem na odru in publiko spodaj. Koncert smo vsi, mi na odru in oni pod njim. Skupaj smo odgovorni, da nastane večer, ki nas ponese. To je zame tudi izraz spoštovanja: da ljudem pokažeš, da ti ni vseeno, da so prišli, kupili vstopnice, se uredili in z mano praznujejo.«

Simfonični orkester RTV Slovenija bo na njenem koncertu v polni postavi. »To je nekaj, česar nobena umetna inteligenca ne more nadomestiti – ne aplikacija, ne ekran, ne hologram. Ta sinhronost toliko ljudi, ta uigranost, ta energija – na to stavim. Če publika domov odnese občutek, da ima življenje in glasbo še raje, je to največja nagrada.« Na odru jih bo skupaj z orkestrom, pevci, plesalci in gosti približno 90, posebno mesto pa ima dirigent Patrik Greblo. »Z njim je čudovito delati. Moram reči, da je tak picajzelj, kakor sem jaz. Po vaji smo se usedli, poslušali posnetke, pregledali partiture. Nobeden od nas noče ničesar prepustiti naključju.«

Končno čas zase

Ob jubileju pa koncert ni edini poudarek, saj je izdala 'the best of' vinilno ploščo. »Naredila sem tudi linijo majčk in prisrčnic za obiskovalce. Malo sem želela dodati osebnega pečata. Pogrešam čas, ko si imel fizično ploščo v roki.« Ob tem ostaja sprijaznjena z nepopolnostjo živega trenutka na odru. »Lahko gre kaj narobe – pa kaj potem. Takšno je življenje. Ne moreš vsega nadzorovati. Ne moreš biti 'bridezilla', ki si zamisli popoln dan, potem pa jo podre vsaka malenkost.« In prav ta misel pogovor zapelje na temo poroke. Neisha brez zadržkov pove: »Pri meni ne tiktaka niti biološka ura niti poročni zvonovi ne donijo posebno glasno. Ker igram tudi na porokah, vidim vse mogoče zgodbe. Včasih se vprašaš, zakaj sta se ta dva sploh poročila – ali gre za ljubezen ali za papirje, varnost, premoženje. Sem pa videla tudi čudovite, preproste poroke, kjer sta dva človeka, ki sta že vse, kar sta, samo še potrdila svojo zgodbo. Včasih je pač tudi stvar življenjske faze. Ampak vmešati papir v intimno življenje mora biti zavestna odločitev – vprašanje, ali si to res želiš ali bi raje za ta denar videl svet.«

Razkrije tudi svoj odnos do življenja. »Živim po principu kazni in nagrad – kar pojem ali popijem, potem nadoknadim s športom. Seveda svoje naredijo tudi hormoni, sploh v sredini 40., ko se začne telo spreminjati. Nekatere stvari poskušam sprejeti bolj mirno in z manj sekiranja. Če bi se preveč osredotočala na videz, bi mi bilo veliko težje. Na srečo imam glasbo in dobre komade, tako da me ljudje sprejmejo v vseh fazah.« Po koncertu pa pride čas zanjo. »Upam, da bom v kakšnem dobrem butiku v Istanbulu. Tja grem namreč avgusta. Zatem bom nekaj dni s prijatelji na katamaranu. Ostalo je še odprto. Želim si morja, pa ne ravno najbližjega. Me pa čaka tudi selitev, tako da bo to poletje kar zanimivo. Najprej moram temu jubileju dati piko na i, potem pa se grem malo pocrkljat, sprostit, nagradit in si dat sama sebi petko.«

In če kaj, potem je prav to njen podpis: da si zna brez zadržkov tudi sama​ dati​ petko.