Nekateri slaviste napadejo direktno: Ta slovenščina je butasta!

Prejšnji teden sem obiskala eno najboljših razstav, kar sem si jih ogledala v zadnjem času. Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša je v Atriju Sazuja pripravil razstavo z naslovom Ne uničujte Slovenski Jezik!!: Pisma inštitutu, ki je na ogled ponujala dopise, prispele na njegov naslov. Izbrani primeri dobro ilustrirajo odnos rojakov do strokovnjakov, zadolženih za razvoj in ohranjanje našega jezika. Nekatere poizvedbe izražajo iskreno skrb zanj, medtem ko druge ravno nasprotno bolj skrbijo tujci, katerim da je treba učenje slovenščine olajšati, nekateri pa v svojih sporočilih predvsem stresajo gnev, izražajo frustracije in celo nestrpnost; predvsem do drugih južnoslovanskih narodov. Večina jih je polna slovničnih napak, tako kot tisto, izbrano za naslov razstave. Nekatera so absurdna. Recimo kolerični izpad nekoga, ki mu ne gre v račun, zakaj so prebivalci Madrida Madridčani, in ne Madrižani, ko pa so vendar prebivalci Pariza – Parižani!!!

Postavljavci razstave so jih razdelili v štiri kategorije: nergači, nesramneži, izumitelji in iskalci informacij. Poznam, še kako dobro poznam vse. Več kot dvajset let sem lektorica in srečujem jih vsak dan. Ne samo na delovnem mestu, temveč vedno ko sem v družbi rojakov. Kajti kot pravijo na Inštitutu, Slovenci smo narod jezikoslovcev. S svojimi izkušnjami dodajam: jezikoslovcev s poslanstvom. Včasih kličejo na uredništvo in zahtevajo lektorja, da bi mu razložili par stvari. Na primer, da je suženj, ker v časopisu piše 'čau', kajti to je pozdrav sužnjev – čeprav je bilo v citatu. V družbi pogosto nehote postanem središče debate o kakem jezikovnem vprašanju. Eni napadejo direktno – Slavisti samo komplicirate! Sproti si izmišljujete! –, drugi se poistovetijo z žrtvami sadističnih slovničnih pravil.

Naj si jih po navdihu z razstave dovolim še jaz razdeliti v kategorije: svetovljani (Z angleščino pa ne bi bilo nobenih problemov!), kolektivisti (Vsi rečejo tako in Nihče tega ne uporablja) in pavšalisti (Ta slovenščina je butasta!). Kot kolegi z inštituta sem se nato potrudila v vsem tem gnevu in izživljanju poiskati nekaj pozitivnega: morda pa je vzrok nezavedna globoka navezanost. Ta jezik je bil stoletja izključen z uradnih institucij, vedno je bil last ljudstva, in morda je razumljivo, da si ga zaradi tega vsak lasti. Vsak meni, da o njem ve vse. Vendar bi si morali vsi zapomniti tole: če govoriš neki jezik, to še ne pomeni, da ga znaš! Zaupajte pravim jezikoslovcem. In še naprej se postavljajte na okope za svoj jezik – ampak proti angleščini. Kajti ta je pa čisto zares butasta!