To zmoremo,« sta bili najverjetneje dve najznamenitejši besedi, kar jih je pred desetimi leti izrekla tedanja predsednica nemške vlade Angela Merkel. Ta kratki stavek v času velikega navala beguncev je deloval kot poziv Nemcem, naj sprejmejo okoli milijon beguncev, ki so septembra 2015 po t. i. balkanski poti preplavili Srednjo Evropo in si za cilj izbrali Nemčijo. Tudi v Sloveniji smo bili jeseni pred desetletjem priča ogromnim množicam ljudi, zlasti beguncev iz Sirije, Iraka in Afganistana, ki so bežali pred vojno. Najbrž se še spomnite posnetkov nepreglednih kolon, ki so iz Hrvaške prihajale v Slovenijo in nadaljevale pot proti Avstriji in naprej proti Nemčiji.

Nekdanja nemška kanclerka Angela Merkel FOTO: AP

Velika večina Nemcev je sledila pozivu svoje kanclerke, naj sprejmejo begunce, mnoge je takrat presunila srhljiva slika sirskega dečka Alana Kurdija, ki je utonil v Egejskem morju in ga je voda naplavila na peščeno obalo na zahodu Turčije. Mnogi so takrat govorili, da bodo begunci iz Sirije zapolnili takrat že nastajajočo kadrovsko luknjo v nemškem gospodarstvu, nekateri mediji so pisali, da bo Nemčija dobila tudi izobraženo delovno silo, zdravnike, inženirje in strojnike, ki sta jih njihovo gospodarstvo in zdravstvo takrat močno potrebovala. Ljudje so bili pripravljeni pomagati beguncem, v skoraj vsakem nemškem mestu in kraju so pripravili sprejemne centre, v večjih mestih so se mnogi odločili, da bodo prostovoljno pomagali prihajajočim beguncem z Bližnjega vzhoda.

Drugi val z vzhoda

V Nemčijo je pred desetletjem prišlo 1,2 milijona beguncev. Vsaj to so uradni podatki, kajti toliko ljudi je v letih 2015 in 2016 vložilo prošnjo za pridobitev azila pri nemških oblasteh. Vendar se niti potem, ko je Evropska unija tudi na pritisk Nemčije leta 2016 podpisala dogovor s Turčijo, kjer so zadržali begunce v zameno za milijarde evrov, begunski val ni povsem umiril. Do leta 2021 se je sicer precej zmanjšal, tudi po »zaslugi« pandemije covida, a se je vse ponovilo leta spomladi 2022, ko je Rusija napadla Ukrajino. Takrat se je v Nemčijo zateklo še več kot 1,2 milijona beguncev iz Ukrajine. Statistični podatki, koliko beguncev je Nemčija sprejela v zadnjem desetletju, so presenetljivi. Če jih je bilo leta 2014 tam še 750.000, jih je bilo konec lanskega leta že več kot 3,3 milijona.

Nemčija je v tem času za oskrbo beguncev namenila več kot 150 milijard oziroma od 13 do 17 milijard evrov na leto, kajti tudi zdaj, po desetih letih prvega vala z Bližnjega vzhoda in štirih letih drugega vala iz Ukrajine, jih še vedno 44 odstotkov dobiva denarno pomoč nemške države, med samo ukrajinskimi pa je ta odstotek še višji, skoraj 60 odstotkov vseh je za preživetje odvisnih od države.

Begunci iz Sirije čakajo na vstop v Nemčijo pri mestu Passau ob Donavi. FOTO: AP

Seveda takšna množica spodbudi tudi nasprotovanje in javno mnenje se je v zadnjih desetih letih močno spremenilo. Če je še leta 2015 v javnomnenjskih raziskavah še 30 odstotkov Nemcev izjavilo, da bi lahko Nemčija sprejela še več beguncev, in le 21 odstotkov, da bi jih morala manj, se je to razmerje letos obrnilo. Zdaj že 68 odstotkov Nemcev meni, da bi morali zmanjšati število beguncev, ki naj bi jih sprejeli, le trije odstotki bi jih sprejeli več. Protibegunsko razpoloženje se kaže tudi na politični ravni, saj se je pred desetimi leti še marginalna desničarska stranka AfD, ki v Nemčiji uradno velja za skrajno desnico, s svojo protipriseljensko retoriko močno povzpela po politični lestvici in postala druga najmočnejša stranka, ki ji je februarja letos na zveznih parlamentarnih volitvah glas namenil že vsak peti volivec v Nemčiji.

K spremembi razpoloženja je vplivalo več dejavnikov, menijo nemški komentatorji; poleg gospodarske krize, ki jo čuti čedalje več Nemcev v svojih denarnicah, tudi slabo izvedene integracije beguncev, saj jih pri tem ovirajo zapleteni postopki birokracije. Glede na zadnje podatke je sicer več kot tri četrtine vseh moških beguncev, ki so v Nemčijo prišli pred desetletjem, našlo delo, a to ne velja za ženske, od katerih jih dela le tretjina, druge so odvisne od pomoči družine, več kot petina pa od državne pomoči. Zato so še vedno veliko breme za proračune države in zveznih dežel, kar seveda še pospešuje antimigrantsko in protibegunsko razpoloženje.

Kriminal

Pri tolikšnem številu beguncev, ki so v tem desetletju prišli v Nemčijo, je normalno, da kdo od njih stori tudi kakšno kriminalno ali nasilno dejanje. In teh je bilo kar precej, čeprav je po podatkih nemških medijev odstotek beguncev, ki so zašli na stranpota, zelo majhen glede na podatke, da je bilo leta 2024 več kot 80 odstotkov vseh migrantov, ki so zaprosili za mednarodno zaščito oziroma azil, mladih, v starostni skupini od 16 do 29 let. Na to, da kdo med njimi postane nasilen, lahko vpliva več faktorjev, pravijo poznavalci – od slabe izobrazbe, revščine, navajenosti na nasilje in odnosa do nasilja, kulture mačizma do travmatične posledice bega iz domačega kraja.

Hvaležni Sirijec s fotografijo Merklove FOTO: Peter Kohalmi/AFP

Skratka, deset let po velikem begunskem valu se je Nemčija povsem spremenila. Nova vlada kanclerja Friedricha Merza omejuje novo priseljevanje v Nemčijo, zaostruje nadzor na mejah, razmišljanja o deportacijah nezakonitih priseljencev so postala javna, močno se je povečalo število politično motiviranih kaznivih dejanj – napadov, pretepov in podobnih brutalnosti. Poleg tega je, kot so zapisali v reviji Der Spiegel, rasistična govorica postala bolj javno sprejemljiva v nemški družbi. Zanesenosti velikih delov nemške družbe nad sprejemom beguncev, ki smo mu bili priče pred desetletjem, je ostalo bore malo. Besedi Merklove »to zmoremo« pa sta v večjem delu Nemčije postali bolj sinonim za zgrešeno politiko kakor za nekaj, na kar bi bila večina Nemcev ponosna.