Nesmrtna moč umetnosti

Ko vstopiš v svet Uršule Cetinski, se zazdi, kot da stopaš v prostor, kjer se prepletata zgodovina in sodobnost, ambicija in strast do umetnosti. Po več kot treh desetletjih vodenja najpomembnejših slovenskih kulturnih institucij, med katerimi izstopa njen mandat na čelu Cankarjevega doma, je zdaj svoje izkušnje prenesla čez mejo – v Zagreb, kjer je prevzela mesto direktorice mestnega gledališča Komedija. Ni naključje, da ravno z njenim prihodom Komedija stopa na oder Ljubljana Festivala z enim največjih glasbenih spektaklov vseh časov, z zgodbo, ki že od začetka pretresa družbeno in intimno zavest Evrope – z Victorjem Hugom in njegovimi Nesrečniki.

Ko se srečava v ljubljanskih Križankah, Uršula najprej pove o svojem življenju v novem mestu, kjer živi poldrugi mesec: »Čeprav Zagreb in Ljubljana nista prav daleč, je življenje tu precej drugačno. Pozna se, da gre za prestolnico, ki je trikrat večja od Ljubljane. To novo življenje je zaenkrat še idilično. Kot nekakšen začetek ljubezenske zveze, saj se človek v novem okolju želi prikazati v najboljši luči, novo okolje pa njemu. Vsi me opozarjajo, da bo še težko, saj moj poklic ni ravno najbolj enostaven. Tega se zavedam tudi sama, vendar mislim, da je treba uživati v tej idili, dokler lahko.«

Z Zagrebom se ne moremo primerjati

Gledališče je v Zagrebu mnogo več kot le umetniška izkušnja – je prostor, kjer se rojevajo zvezdniki, ki postanejo vzorniki celim generacijam. Takole strne svoja prva opažanja o kulturnem utripu: »Zagreb ima neverjetno število kulturnih dogodkov. V Ljubljani govorimo o hiperprodukciji, vendar se z Zagrebom seveda ne moremo primerjati. Vsaj na področju gledališča zagotovo ne. Veliko gledališč ima izjemno bogato tradicijo, vznikajo tudi nove organizacije. Mislim, da Hrvatom gledališče ogromno pomeni, da je del njihove identitete.«

Komedija letos praznuje 75 let. »Ob tej priložnosti bomo izdali monografijo, ki bi bila tudi za Slovence zanimivo branje. Že od začetka je delovanje tega gledališča povezano z mojo domovino. Med prvimi režiserji se pojavlja recimo Ferdo Delak, avantgardni slovenski umetnik. Včasih so igrali tudi slovenske komedije, recimo Partljičevo Moj ata socialistični kulak, pomembno vlogo imajo tudi režiserji, ki so krojili zgodovino slovenskih gledališč. Jugoslovanski gledališki prostor je bil nekoč zelo povezan. Še vedno je. Vidim, da Zagreb kar hitro povabi slovenske režiserje, ki se izkažejo.«

Uršula Cetinski in Danica Lovenjak FOTO: Darja Štravs Tisu

Ko govori o svoji poklicni poti, razliko med Cankarjevim domom in Komedijo oriše zelo jasno: »Cankarjev dom, ki sem ga vodila deset let, je brez umetniškega ansambla, tako da so izzivi veliki, vendar predvsem menedžerski. V Slovenskem mladinskem gledališču sem kot direktorica in umetniški vodja osem let delala z ansamblom, ki je veliko manjši, kot je v Komediji. Komedija ima več kot dvesto zaposlenih, med njimi dva dirigenta, Dinka Appelta in Krešimirja Batinića, tudi vodja zbora Davor Kelić občasno dirigira. Poleg tega ima dramski ansambel, orkester, balet in zbor. Tako da je zdaj moje delo bližje tistemu v Slovenskem mladinskem gledališču, vendar z veliko večjim in raznovrstnejšim umetniškim ansamblom.«

Brezčasna, univerzalna problematika

S svojo dvojno vlogo – umetniške voditeljice in poslovne strateginje – gradi most med ustvarjalnostjo in odgovornostjo, gostovanje Nesrečnikov v Ljubljani pa je zanjo simbolno. »Zdi se mi kot v kakšnem filmu. Gostja iz tujine na Festivalu Ljubljana. Nikoli si nisem predstavljala, da se mi bo kaj takšnega zgodilo. Občutek je prav poseben,« pravi ganjeno in doda: »Veseli me, da na začetku mojega dela v Komediji gostujemo ravno v mojem rojstnem mestu, zato sem Darku Brleku prav hvaležna, čeprav je bil dogovor sklenjen že davno pred mojim nastopom funkcije.«

Muzikal Nesrečniki velja za enega najzahtevnejših in najbolj čustvenih glasbenih spektaklov, nosilci avtorskih pravic so poudarili, da je hrvaška ena najboljših izvedb na svetu. »Tu se Komediji pozna dolgoletna tradicija, zaposlovanje glasbenikov, pevcev, igralcev, ki lahko igrajo marsikaj, predvsem pa se lahko preizkusijo tako v dramski igri kot petju, če je treba. Marsikdo med njimi je tak. To je redko in omogoča vrhunske rezultate na področju muzikala. Hrvati so močni v vseh glasbenih zvrsteh, tudi popularnih.« Komedija je bila med prvimi gledališči izven Pariza, ki so sploh postavila Nesrečnike na oder. »To kaže, da gre za gledališče, ki je sposobno delovati v skladu s svetovnimi trendi in ne zgolj kot posnemovalec s časovnim zamikom province.«

Gledališče je v Zagrebu mnogo več kot le umetniška izkušnja, pravi Uršula Cetinski. FOTO: Darja Štravs Tisu

Hugo je v romanu odprl teme upora, ljubezni, družbenih neenakosti in moralnih dilem, in aktualnost njegovih tem je zanjo očitna: »Gre za univerzalno problematiko, ki je brezčasna. Vsekakor bi v ospredje postavila družbeno neenakost, čeprav nobena od naštetih vsebin ni nepomembna.« Muzikal vsebuje nekatere najbolj prepoznavne glasbene točke v zgodovini gledališča, kot sta pesmi I Dreamed a Dream in Do You Hear the People Sing? »Občinstvo reagira s srcem. Z veliko emocij. Tako nastane močna vez med umetnino in njenim recipientom. Za obiskovalca je to bogata izkušnja, ki v njem ostane še leta.«

Vse teče kot namazano

Vsaka izvedba Nesrečnikov prinaša kompleksno logistiko – skoraj štiristo kostumov, desetine lasulj, ogromen orkester. »To je tudi zame osupljiv pogon. Vendar je kader v Komediji vrhunski. Vse teče kot namazano. Tako umetniško kot organizacijsko. Ni pa samo po sebi umevno. Vloženi so znanje, entuziazem in trud.«

Na vprašanje, kaj bi rada, da občinstvo odnese iz predstave, odgovarja: »Vesela bom, če si bodo predstavo zapomnili po čustveni plati. Meni so že med vajami šle kocine pokonci.« Zdi se, da Nesrečniki vsaki generaciji znova postavijo vprašanje o svobodi, pravici in solidarnosti, in ko govori o osebnem doživetju muzikalov, mi razkrije: »Predstavo občudujem predvsem po umetniški plati. Pove mi, kako neprecenljiva je umetnost, kako zmagoslavna in krepostna, če je vrhunska.«

Njena življenjska pot je bogata – od feminističnega festivala Mesto žensk do vodstev največjih kulturnih institucij v regiji. Na koncu pogovora povzame rdečo nit svojega življenjskega poslanstva: »Da bi se me najbližji sodelavci spomnili kot človeka, ki je resnično ljubil umetnost in bil pripravljen večji del življenja posvetiti ustvarjanju pogojev za nastanek relevantnih umetniških del.« In morda je prav v tem bistvo njenega prihoda z Nesrečniki v Ljubljano: predstava govori o svobodi, uporu in solidarnosti, a hkrati tudi o umetnosti sami – o njeni sposobnosti, da preživi in se znova rodi. Uršula Cetinski je v tej zgodbi most med preteklostjo in prihodnostjo, med Ljubljano in Zagrebom, med menedžerko in umetnico. Ko bo te dni v Križankah zadonela pesem Do You Hear the People Sing?, bo to tudi njen glas – glas vere v moč umetnosti, ki ostaja neprecenljiva, kadar je vrhunska.