Nesreča mu je vzela očeta in sestro, ne pa jeklene volje

Občudujem njegovo voljo do življenja, še posebno po vsem, kar se mu je zgodilo. Predvsem pa to, koliko energije vlaga v to, kar počne,« 35-letni Žiga ne skriva ponosa na brata Jerneja. Deset let je razlike med njima, Jernej jih ima 25, pred dnevi se je vrnil s svojih tretjih paralimpijskih iger. Ponosen in vesel kot radio. Z uvrstijo kariere: 9. je bil na veleslalomu, debitiral je v super G, na petkovi tekmi v veleslalomu nihče od 95 smučarjev na startu ni imel toliko navijačev kot Hrušičan. Za dva avtobusa ljudi je prišlo iz Gorenjske, največ Hrušičanov, ki imajo simpatičnega Jerneja preprosto radi. Jerneju se je smejalo, za njim je 20 let zmag, porazov, preizkušenj, izgub ... Ni mu bilo lahko. Življenje mu je hitro pokazalo, kako kruto zna biti. Pred dvema desetletjema je v prometni nesreči ostal brez očeta in sestre. Nepredstavljivo.

Ko se je fantič takrat zbudil iz kome, je vprašal mamo, ali bo lahko smučal. Že pred usodno nesrečo je oboževal sneg. »Skrbelo ga je, ali bo lahko smučal, in sem mu obljubila, da bom naredila vse, da mu bom omogočila, da bo. Sicer si nisem predstavljala, da bo to smučanje na taki ravni, kot je zdaj. Kar se pa vseh ostalih stvari tiče, pa se mi zdi, da sva bila opora drug drugemu, da sem mogoče jaz takrat, na začetku po nesreči, tako začela graditi ta karakter njegove samostojnosti, ker se mi je zdelo, da je to dolgoročno najbolj pomembno. Mogoče bi kdaj kdo od daleč opazoval in rekel, da je ta mama mogoče malo prestroga do otroka, ampak jaz sem pač imela fokus, da si želim, da bo enkrat samostojna odrasla oseba,« se mama Tanja ozre na tiste zahtevne čase, ki bi navadnega smrtnika zlomile, ona pa se je zavedala, da mora biti trmasta, močna, vztrajna, super mama. Zaradi sebe in zaradi sinov, Jerneja in Žige.

Jernej Slivnik je na paralimpijskih igrah prišel do 9. mesta v veleslalomu. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Bogato življenje

»Izklesalo me je. Mogoče se bo slišalo čudno, ampak ko sem po dveh letih zapuščala URI Soča (kjer je Jernej opravljal rehabilitacijo po nesreči; op. a.) po izgubi hčere in partnerja, ob invalidnosti takrat petletnega sina, sem medicinski sestri rekla, kar povem še danes. Pa naj se sliši kakor koli grozno. Takole sem ji rekla: izgubiti partnerja, izgubiti hčer, dobiti otroka na invalidskem vozičku v minuti – to je kruta življenjska stvar, ampak če me vprašaš, sem hvaležna za to izkušnjo, ker imam bogato življenje, ker sem bogata. Ne finančno, ampak se čutim bogata, ker mi je življenje dalo tako preizkušnjo. Že takrat sem imela take občutke, po dvajsetih letih pa se samo stopnjujejo. Več ko Jernej doseže, bolj mi je jasno, da sem prav razmišljala, da je pač to neko bogastvo, ki je bilo dano na krut način, ampak če ga pravilno izkoristiš, če ga sprejmeš, če se življenja kljub temu naprej veseliš ... Življenje je lepo,« svoje občutke strne mama Tanja, tako zna le ona. »Bilo je težko, predvsem na začetku, ker smo se navajali na drugačen način življenja. Sčasoma smo se navadili. Veliko smo se prilagajali. Šport nam je pomagal,« priznava sin Žiga, ki je igral hokej na Jesenicah, Bledu in v Kranju, Jernej pa se je hitro zapisal paraalpskemu smučanju. Spoznal je Gala Jakiča, prav Jakičevi pa so bili tisti, ki so Jerneju pomagali v svet parašporta, tudi prek Smučarskega kampa za paraplegike v Kranjski Gori, zdaj Jernejevo kariero podpira krovna Zveza za šport invalidov Slovenije-Slovenski paralimpijski komite.

Toliko navijačev ni imel nihče. Foto: Drago Perko

Iz golobradega fantiča raste mož, ki še ni rekel zadnje v smučini. Zadnji dve leti sta ga spet preizkušali: zaradi tromboze je naprej izpustil skoraj celotno sezono, po natančnih pregledih so mu zdravniki poleti 2024 dovolili vnovične treninge, posledično tudi tekme.

»Seveda sem vesela. Še zmeraj včasih vidim pet let starega fanta, kar se mi zdi tudi prav. Da doma pokaže tudi svojo ranljivost, ko sva sama oziroma v tem vzporednem smučarskem življenju. Katera mama pa ne bi bila ponosna na uspešnega otroka ... Tudi jaz sem. Predvsem pa si v takih trenutkih ponosa želim, da bi družba omogočala in da bi starši prepoznavali pomen športa za otroke. To bi rada sporočila vsem staršem, še posebno pa staršem otrok z invalidnostjo. Naj podpirajo svoje otroke, ni ovir, vse se da in vse se zmore, ne glede na to, kakšno je stanje,« je jasna mama Tanja, ki si je minuli petek prvič v karieri v živo ogledala sinov nastop na paralimpijskih igrah. V Italijo je prišla tudi Jernejeva babi Stana Slivnik, ki prav tako ne skriva navdušenja nad vnukom. Rada se spomni, kako mu je pomagala na trening, danes poka od ponosa. Bil je dan, ko je v Cortini odmevala slovenska pesem. »Ko smo pripravili pustno povorko, smo se odločili, da gremo v Cortino d´Ampezzo in podpremo Jerneja. Ni vedel, da bomo prišli v takem številu. Ko smo prispeli v Cortino, smo mu poslali fotografijo,« nam je v ciljni areni v Cortini povedala Tea Sodja, ki je pripomogla k temu, da je bilo toliko Hrušičanov med navijači. Med njimi je bil tudi nekdo, v katerem je Jernej našel nadomestnega očeta, ker mu je nesreča vzela biološkega.

Tudi Stanislav Pinter je stiskal pesti za svojega študenta Jerneja. Foto: Drago Perko

Očetovska figura

»Malo pa me je stisnilo pri srcu. Je pa tudi res, da me Jernej pokliče skoraj za vsako stvar. Tako za menjavo avta kot nakup kuhinje,« smo začeli pogovor z Matjažem Končanom, ki 28 let igra pri Čukih, 20 let je Jernejev podpornik in prijatelj. Ko je bil mali Jernej še v UKC Ljubljana na zdravljenju (po nesreči je bil tri tedne v komi), je bil Matjaž tisti, ki je skupaj z Markom Vozljem prišel in zaigral Jerneju, ki si je zaželel Ferrari polko. Matjaž, ki uči harmoniko, jo je urezal v UKC, rodilo se je prijateljstvo, ki traja še danes. Matjaž, na srečo so bili Čuki te dni prosti, je prišel v Cortino, tudi tam je odmevala slovenska harmonika.

Matjaž je zaigral na harmoniko. FOTO: Drago Perko

»Jernej je res fajn fant. In mu res iz srca privoščim vse uspehe, saj se je povsem posvetil smučanju,« je povedal Matjaž. Vmes je Jerneju Slivniku v roke segel doc. dr. Stanislav Pinter, prof. šp. vzg., Jernejev profesor na ljubljanski fakulteti za šport. Kot bi se sklenil krog, Jernej pa je spoznal, kar je v sebi tako ali tako že vedel: da nekaj dela prav in v pravo smer.

Za Jerneja je v Italiji navijalo tudi osebje iz URI Soča, ki je pred 20 leti skrbelo zanj. Foto: Drago Perko