Nikar ne reci hvala!

Odkar imam vrtiček, sem del skupnosti vrtnarjev, posebnih ljudi, ki svoj zen najdemo v sklanjanju med grede, ptičjem petju, vonju po sveže razbrazdani zemlji in bolečem križu. Pravkar je napočilo obdobje najbolj intenzivnega mreženja zelenoprstnežev, obdobje izmenjave sadik. Morda počakamo še ledene može in poscano Zofko, potem pa v prst porinemo še zadnje. Beseda poscana, neknjižna, vulgarna, je ljudska prispodoba za mokro, deževno vreme. Sveta Zofija, ki goduje jutri, je v srednjeevropskem ljudskem koledarju povezana z obdobjem nestanovitnega vremena sredi maja, skupaj s tako imenovanimi ledenimi možmi, to so Pankracij, Servacij, Bonifacij, ki godujejo med 12. in 14. majem. Po izročilu v tem obdobju nastane preobrat in toplo pomlad preseka z ohladitvijo, vdori severnega hladnega zraka, dežjem in včasih celo pozebo. Pa moram priznati, da ima ljudska modrost kar prav. Čeprav se trudim, da se ne bi zmenila za prazno vraževerje in tovrstna ukoreninjena prepričanja preprosto prezrla, mi po ledjih tedaj vsakič hladno zaveje: Kaj če ...? Kaj če mi črna mačka nikoli ni prinesla nesreče le zato, ker zmeraj trikrat pljunem čez levo ramo, kadar mi prečka pot; ter ne zato, ker je povsem neškodljiva prikupna živalca?

Starih ljudskih zaklinjanj poznam še več. Na primer, da se za podarjeno sadiko ali seme ne smeš zahvaliti, sicer se ne bo prijela, kakor rečemo pogovorno. Enako velja za »zdravila«; da ne bo prijelo v pogovornem jeziku pomeni, da ne bo pomagalo ublažiti tegobe. Tako sem se pred dnevi znašla v zadregi, ko se je soseda, vrtičkarica, znašla pred mojimi vrati s kopico sadik. »Imam jih viška, vam kaj pridejo prav?« Seveda bi mi! Ampak nato sem v trenutku, ko bi bilo treba reči hvala, naenkrat otrpnila. Mrzlično sem razmišljala, kako naj ne rečem hvala, hkrati pa ne delujem neolikano. Pa me je rešila kar soseda: »Nikar ne recite hvala! Sicer se ne bo prijelo,« je prislonila kazalec k ustom. Nisem rekla hvala. Hvaležna pa sem bila, pa ne samo za sadike, temveč tudi za poznavanje te vraževerne zapovedi. Jaz sem jo prinesla s sabo iz Posavja, soseda pa še dlje z juga. Očitno je široko znana.

Gotovo pa obstajajo folklorni miti, ki so omejeni na ožja območja, zato v konglomeratu priseljencev v največje slovensko mesto ne morem vedeti, ali drugi poznajo »moje«. Na primer tistega, da se dekle ne bo nikoli poročilo, če jo kdo pri pometanju omete; torej po nesreči oplazi z metlo. Kot da bi me pičila kača, sem poskočila, ko me je nekoč zares nekdo ometel. In nikoli se nisem poročila.