Komentar Primoža Kališnika: No voice, no choice*

Nekateri moški imajo matriarhat doma že dolgo. Le priznati si ga nočejo. Ne zato, ker bi bili neumni, temveč zato, ker jim je udobno verjeti, da so še vedno glavni. Cela ulica se smeji njihovemu obupnemu boju, ko sami sebe prepričujejo o nečem, za kar vedo, da je že davno drugače, kot si rišejo, da je.

Čeprav vsi vedo, je edini, ki ne ve, da ni tako, moški sam – glavo je zakopal v pesek in se prepričuje, da to ni pesek, ampak svoboda, po kateri kašlja, ampak jebi ga, za svobodo je treba potrpeti.

Delajo se, da je tišina v hiši znak harmonije, ne pa previdno izpogajanega premirja, ki je v resnici čista zmaga druge strani.

Po mojem mnenju se v Sloveniji odpira izjemna poslovna priložnost: izdelava copat za moške. Ne navadnih, temveč personificiranih. Brez imen, brez personalizacije, zgolj z enotnim napisom: »Jaz sem copata.«

Da bo vsaj jasno. Transparentnost je vendar temelj sodobne družbe.

Copate so najbolj demokratičen predmet v družbi in edina pot do sprave. Imamo levo in desno copato, in če hočemo normalno hoditi, ni druge, kot da to sprejmemo.

Skratka, copate kot izdelek so kul. Moški kot izdelek pa niso.

Moški namreč pogosto žrtvuje svojo notranjo svobodo zato, da bi se izognil konfliktu. Ne iz ljubezni do gospe, temveč iz strahu.

Mir mu pomeni več kot resnica, zato raje molči, popušča in se prepričuje, da je to zrelost.

In si reče, da pametnejši popusti. Bebo.

To je naivnost brez meja. Pametnejši bedno zmaga.

Pogosto slišimo stavek: »Kjer je ženska, tam je konflikt.« Kar je vrhunska pesem, a žal napačna. Resnica je veliko bolj neprijetna, a enostavna: kjer je odnos, tam je konflikt.

Konflikt ni spolna lastnost, dasiravno se v času nežnih moških in mišičastih žensk pojavlja tudi v seksu.

Zato za žensko, ki ima močno spolno slo, ne smemo reči, da je konfliktna. Le na jasnem si je, kakšne odnose si želi.

Pa pustimo seks ob strani. To je preresna stvar, da bi njegovo skrivnost razlagali moškim, ki so sicer nastali kot posledica spolnega odnosa, zdaj pa ne vedo dobro, kaj bi v življenju s seksom počeli.

Torej, konflikt je posledica dejstva, da obstajata dve volji. Dve mnenji. Dve predstavi o tem, kaj je prav. Konflikt obstaja med dvema moškima, med staršem in otrokom, med sodelavci in – kar je najhuje – med človekom in samim seboj.

FOTO: Črt Piksi

Z ženskami tako moški v bistvu nimajo konfliktov, le slabe odnose.

Če je konflikt neizogiben del odnosa, potem množično copatstvo pomeni le eno: da smo se moški v tej igri odločili za strategijo umika. Ne zato, ker bi bile ženske zlobne ali manipulativne, temveč zato, ker se nam konflikt zdi predrag.

Raje izgubimo sebe in svojo notranjo svobodo kot mir v hiši.

Ženske to vedo že dolgo. A ker se rade prepirajo – in prepir je oblika vitalnosti –, se v javnosti še vedno obnašajo, kot da se borijo za prostor v družbi. V resnici so si ta prostor že zdavnaj izborile. In to ne kje ob robu, temveč na vrhu.

Moški pa smo jim pri tem zvesto pomagali – tako, da smo se umaknili.

Večina moških se ne odloči postati copata zato, ker bi si to želela, ampak zato, ker se jim zdi to edini še znosni način preživetja. Manj boleče je popustiti kot tvegati spor. Manj nevarno je kimati kot reči »ne«. In predvsem: lažje je biti pasiven kot odgovoren.

Glede na vse, kar smo moški v zadnjih tisočletjih v civilizaciji zafurali – od vojn do finančnih kriz –, se zdi ideja matriarhata skoraj osvežujoča.

Če bi šlo za vsebino, in ne za zmagoslavje nad dokazano manj inteligentnim spolom, bi bila to morda celo dobra družbena ureditev.

Težava je le v tem, da ženskam to verjetno ne bi bilo dovolj.

Ženske so med najbolj kul bitji na planetu. Imajo pa drobno pomanjkljivost: zelo hitro se učijo. Žal tudi slabih stvari. Učijo se od moških in prevzemajo njihove najslabše navade – potrebo po nadzoru, hladno učinkovitost, ledeni pogled, ki zamrzne vse pred seboj.

Meni so zato bolj všeč ženske z desetcentimetrskimi brki kot pa popolno zglajene ledene kraljice, ki v javnem življenju in karieri uničujejo vse okoli sebe.

V bistvu je tisto, kar je iz mnogih žensk nastalo, tisto, kar imenujemo srednji spol. Ženske, ki so kot moški. In srednji spol ima dvojino: to so tudi moški, ki se vse odraslo življenje obnašajo kot dekleta v najhujši puberteti.

Morda problem sploh ni v matriarhatu. Problem je v tem, da smo moški pozabili, da odnos brez konflikta ni odnos.

Ampak, a ne, da si konfliktna oseba, rabiš nekaj pameti in jajc. Moški jajca imamo, a ne vemo dobro, kaj bi z njimi. Razen da si kupimo avto, ki je predrag za nas.

In zato je v družbi pri nas zgolj tišina. In tišina, kot vemo, ni mir. Je samo zvok strahu, ki se dela, da je udobje.

In ker je tako, imajo v Sloveniji jajca ženske. Mislim, ne pripetih kot mošnje – le upajo si.

Edine v novinarstvu, ki se upajo lotiti svinjarije, ki se je zaredila v Sloveniji, in gredo pri tem na glavo, so ženske.

Jasno, da se to ne bo dobro končalo. Lahko imaš velika jajca, a če niso prišita, se razbijejo.

In ko bodo ženske z jajci pobite v borbi za pravice moških brez jajc, bodo ti rekli: »Saj sem ti rekel.«

Sicer pa bi Nika Kovač rekla: »No voice, no choice.«

Ni glasu, ni izbire.

In ko bo dolgo No voice, no choice, ne bo več niti potrebe za My voice, my choice.

In, dragi moški, ko boste peli Sveta noč, blažena noč, pomislite: je to pesem za mir na svetu ali za mir doma?

Blagoslovljen božič voščim.

* Ni glasu, ni izbire.