Priljubljeni duhovnik Martin Golob: Noben levičar me še ni opljuval na cesti

Pred nami je velika noč, največji krščanski praznik. To bo šestič, da bo priljubljeni slovenski duhovnik Martin Golob na ta praznik maše daroval v Grosupljem, kjer živi in dela od avgusta 2020. Leta tečejo, ljudje zorimo. Tudi Martin Golob, ki to prizna v tem velikonočnem intervjuju in se kot grešnik z velikim upanjem ozira proti križanemu Jezusu Kristusu, ki se mu nihče ni opravičil za križanje, a je svojim krvnikom dejanje odpustil. Prav v Kristusovi drži in odpuščanju vidi Martin Golob priložnost za slovenski narod.

Na vratih župnišča, ko vas obiščemo v Grosupljem, nas pozdravi trpeči Kristus.

To je mojstrovina, iz lesa izdelana. Ko sem prišel v faro, je bila že tu.

Kaj po navadi storite, ko se vračate domov?

Ko pridem takole zvečer, zelo rad pogledam proti cerkvi pa pokleknem. Ker vem, da v cerkvi živi Bog. Rad pogledam tudi proti križanemu Kristusu, ki ga imam v svoji pisarni. Zjutraj pa pred tabernakljem rečem, tukaj si ti Gospod.

Čutite, da je tako Bog z vami, kot je bil?

Da, ampak se včasih malce poigrava z mano. Tudi tako, da ima tihe dneve z mano. Tudi tu razumem može, ko imajo z ženo tihe dneve (smeh). Ni nujno, da Boga tako močno čutim. Včasih ga bolj doživljam, včasih manj. To je tudi duhovna rast v veri. Ni, da bi bil ves čas v evforiji okoli Boga. Različno je: včasih je zelo močno prisoten, včasih pa, kot da ga ni. A vedno vem, da je! To je drugače veliko od mene odvisno. Včasih sem raztresen, včasih sem zmeden, imam glavo vsepovsod, včasih na hitro molim. To ni zdaj, da bi bil Bog takšen do mene, ampak je pa res, da to dopušča.

Kako se s tem soočati?

Zelo dobro je, da ima človek duhovni red. Sploh za tiste trenutke, ko ne čutiš ali pa Boga ne doživljaš toliko. A če imaš duhovni red, imaš jasno določen čas za molitev, potem greš molit, tudi če Boga ne čutiš. Vera ne izhaja samo iz doživljanja. Ampak iz prepričanja, ohranjanja reda in odnosa. Da to živiš. Potem te Bog nagradi. Vedno te tudi nagradi. Potem pride nasproti tebe, ko te zna potolažiti in spodbuditi. Pokazati, da si na pravi poti.

Torej vera ni nekaj samoumevnega?

Ne, ne. Dva tipa verujočih ljudi imamo. So ljudje, ki rečejo, da verjamejo v Boga in so s tem zadovoljni. Taki verujoči se ne sprašujejo dalje ali poglabljajo v Boga ali vero. To je tako, kot bi imel jaz knjigo na polici: vem, da je tam, jo imam, a je ne berem. Je pa fajn, da je tam. So pa drugi tipi verujočih: to so ljudje, ki želijo vero živeti, jo poglabljati, se za vero borijo, jo ohranjajo, v veri rastejo, v veri padajo. Prisotna je dinamika, in ta vera se mi zdi pa tako zelo živahna in v tej veri je pravzaprav vedno adrenalina polno življenje.

Včasih je tako težko najti upanje. Zato je prav, da si med sabo pomagamo, pravi priljubljeni duhovnik. FOTO: Jože Suhadolnik 

Vi verjetno čutite kar dosti tega adrenalina?

Da, vedno. Malce se tudi sprašujem, ali je to prav ali ne. Ko sem začel postajati aktiven na družbenih omrežjih, sem se spraševal, ali je to prav, ali delamo prav. Ne nazadnje, ali se to sploh spodobi. Zdaj je tega spraševanja manj, tudi sam sem postal bolj zrel. Skušam pa svoje življenje odločati v povezavi z vero. Vera kroji tudi moje življenjske korake.

Ste pri Bogu iskali potrditev, signal, namig, da vam potrdi, pove, ali je prav, kar počnete? Morda kar konkretno glede vaše velike aktivnosti na družbenih omrežjih?

Tudi ja. Sploh na začetku.

Postni čas gre počasi, a zanesljivo h koncu. Vsak od nas je sklenil, da bo v tem času naredil nekaj na sebi. Govorila sva o družbenih omrežjih. Ste bili v minulih tednih kako minuto manj aktivni s telefonom v roki?

Ni enostavno, a mi je uspelo. So pa ti algoritmi narejeni tako, da te potegnejo notri. Zato je to izziv kar za vsakega od nas. Ampak ja, uspelo mi je, ker sem v tem postnem času več bral in tudi pisal sem več. Imel sem tudi veliko dejavnosti, ko telefona ne uporabljam: na motorju, kolesu. Letos imam s kolesom prevoženih že 800 kilometrov. Tudi zvečer poskušam čim prej v posteljo.

Narava vašega poslanstva je taka, da vas lahko vsak hip pokličejo zaradi zadnje ure katerega od vaših vernikov.

Bilo bi najboljše, da bi pustil telefon v dnevni sobi. A ga imam ob postelji, vedno. Človek nikoli ne ve. Tudi ob petih zjutraj so me klicali, ker je ata umrl ...

Postni čas je bil aktiven tudi v vaši župniji. Kako diha župnija?

Dobro. Molim vsakič znova, da bi bilo tako še naprej, da ne bi kak hudič vmes prišel. Naša župnija je en velik blagoslov, prijetno je tu živeti in delovati. Vesel sem, ko vidim, kako se generacije faranov in farank med sabo prepletajo. Vesel sem, ker dobra dinamika vlada tudi v župnijah Polica in Lipoglav, ki ju soupravljam.

Postni čas se izteka, velika noč je pred vrati.

Od pepelnične srede se pripravljamo na veliko noč. Tudi s pobožnostmi, kot je križev pot. Kar nekaj duhovnih delavnic smo imeli. V zadnjem tednu smo uredili in očistili okolico, imeli smo ministrantske in pevske vaje. Sam vadim petje, pripravljam pridige. Veliko je bilo spovedovanja, kar je bistvena priprava na veliko noč.

Zakaj je spoved tako pomemben zakrament?

Ker se pri spovedi srečam z usmiljenim očetom. Brez spovedi danes jaz ne bi bil tukaj. Pa ne zato, ker ne bi znal biti duhovnik, ampak dejansko, ker grešim. Vsak izmed nas greši. Grehi so različni. In ko grešim, s svojim grehom odrivam Boga. Na tem grehu sem podoben tistemu Adamu, ki se je skrival, ker je izbral temo. Ker se je bal srečati se z Bogom. Take situacije ohladijo vero. Greh je kot kuhana žaba. Nekaj časa je v vodi prijetno, potem pa te ubije v tisti vreli vodi. Greh te otopi, te naredi mnogo manj občutljivega. Ko grešiš, ponavljaš slabo stvar. To je tako kot pri cigaretah: po prvem ti je slabo, deseti ti že paše. Potem pa ne moreš nehati in te zasvoji. Tudi alkohol deluje zelo podobno. Če pa redno hodiš v spovedi, se tega očiščuješ in ne dovoliš, da se ti opisano vraste v srce, in se tudi tako nenehno vračaš k Bogu. Spoved ti da tudi moč, da bi se bolj odločno boril z grehom.

Tudi vam pomaga spoved?

Zagotovo. Čisto drugače stopim pred ljudi, ko pridem od svete spovedi. To je res velik zakrament. Kjer se spoved dogaja, tam je vera živa. Ne gleda na to, da ljudje pravijo, da nimajo kaj povedati, pa vse sorte slišim, ampak spovednica je ta prostor, edini prostor na svetu, kjer šimfaš samega sebe. Sveta spoved je eno zelo lepo ogledalo samemu sebi in tudi pravzaprav priložnost. Saj rečejo, da se lahko sam spovem v gozdu. Ampak jaz pravim, da to ne gre. Spoved je precej več. Ko poveš svoje grehe Bogu, si povsem drugače slišan. Zakrament svete spovedi je čudovit. Druge religije ga pogrešajo. Ker človek pride v situacijo v življenju, ko moraš spregovoriti. Spoved ni psihoterapija, ampak je prostor, kjer poveš svoje grehe, in če imaš možnost, potem tudi slišiš: odpuščeni so ti tvoji grehi. Sam zelo rad spovedujem, pa tudi redno hodim k spovedi.

Ljudje na vas pogosto gledajo kot na nekega superjunaka, čeprav vsakič znova poveste, da ste iz krvi in mesa, da hodite k spovedi in grešite. Vam je zato lažje?

Da. S tem se ne obremenjujem. Vem, da imam močno sidrišče, to so moje župnije. Mi je pa všeč, da me ljudje vidijo kot povsem normalnega človeka. Nisem superjunak, nisem super heroj. Ali pa da bi bil kaj posebnega kot duhovnik. Mnogo duhovnikov je boljših, kot sem jaz. Tudi bolj izobraženi in bolj poduhovljeni so številni. Meni je Bog dal talente, ki mi jih je dal. Z njimi želim trgovati in prinašati ljudem. Za vse to sem zelo hvaležen. Pa hvaležen sem, ker mi ljudje tako zaupajo. Ravno dan pred tem intervjujem sem bil v Sv. Ani v Slovenskih goricah, lepo srečanje sem imel, hvaležen in vesel sem, ker so si ljudje vzeli čas ter prišli na dogodek.

Pred časom vas je v podkastu gostil nekdanji predsednik države Borut Pahor, zdaj ste bili gost v podkastu pri predsednici države dr. Nataši Pirc Musar.

Če povem po domače, naša predsednica je faca. Spoznala sva se na srečanju kmetov na Ponikvi. Naša predsednica je dama, a hkrati tako preprosta. Na Ponikvi je bila na mizi domača potica, razveselila se je je. Nič kaj fina ni bila, tako po domače. Kot ena mama. Sva se takoj ujela, srečala sva se tudi na Ljubljanskem gradu, zdaj pa me je povabila v svoj podkast. Vabila sem bil vesel, zelo sem bil počaščen in sem se z veseljem odzval. Moram reči, da se sedaj, ko je ona v predsedniški palači, čuti nekaj več topline. Prej je bil glavni Borut Pahor: bilo je bolj po moško in drugače. Zdaj se pa vidi, tudi pri zavesah, da ima glavno besedo ženska. Žena iz hiše naredi dom. Da se razumemo: tudi gospod Pahor je imel vse urejeno, kot se šika. Ampak ženska toplina nekaj naredi.

Sta s predsednico države rekla kakšno na temo sprave v slovenskem narodu? Vemo, da sta o tej spravi govorila v vašem podkastu z Alojzom Kovšco, nekdanjim predsednikom Državnega sveta Republike Slovenije.

Nisva. Sva pa govorila o spoštljivem odnosu in moči besede.

Kako doživljate to razdvojenost slovenskega naroda?

Če ne gledaš novic in ne spremljaš medijev, nimaš občutka, da ta razdvojenost obstaja. V bistvu se ta razdvojenost pokaže samo na televiziji in internetu. To je moja izkušnja. Na terenu, med ljudmi, z ljudmi, na cesti tega ne opazim. Noben levičar me še ni opljuval na cesti, tudi jaz nisem nikogar, ki je z druge strani. Mislim, da je to bolj medijska zgodba. V mojo cerkev hodijo različni volivci, imam prijatelje, ki so različni po svetovnem nazoru oz. prepričanju. Je pa tema sprave zelo aktualna in smo vsi poklicani k temu.

Zakaj?

Mislim, da je dolžnost naših kristjanov, da smo prvi poklicani k odpuščanju. Odpuščati in pozabljati, ker je to delal tudi Jezus. Zdaj ga vidimo na križu, kjer je dejal: »Oče, odpusti jim, saj se ne vedo, kaj delajo.« Jezusu nihče ni rekel oprosti. A je takoj odpustil. Zato smo mi kristjani zelo poklicani – ne glede na vse, ne glede na to, kakšna je klima, ne glede na to, kaj smo doživeli ali slišimo – k temu, da odpuščamo. Lep dokaz je Peter Hribar, nečak Rada in Ksenije Hribar, ki je javno odpustil vsem krvnikom, ki so njegovi družini naredili toliko hudega. 6. januarja 1944 so Rada in Ksenijo mučili in ubili v gozdu nad Mačami, blizu gradu Strmol. A je Peter Hribar zmogel odpustiti izvršiteljem tega okrutnega dejanja. Mislim, da je odpuščanje tista prava drža. Ne moreš kar zahtevati, da bo nekdo rekel oprosti. Vsak ima svoje rane. S te naše strani, ker smo kristjani, bi mogoče želel, da bi mi naredili kakšen korak. Se strinjam: ni vedno vse fer, tako je to v življenju. Ni fer niti to, da smo Jezusa križali. Ni fer, da jaz grešim in omadežujem Cerkev s svojimi grehi. A sem le človek, kot je človek, nepopoln, tudi moj bližnji. Eni reveži smo.

Všeč mi je, da me ljudje vidijo kot povsem normalnega človeka. Nisem superjunak, nisem super heroj, nam je povedal. FOTO: Jože Suhadolnik 

Omenili ste duhovni red, ki se često srečuje z improvizacijo, ki jo tudi obožujete.

Duhovni red mi nudi osnovno okostje. Zelo rad kmalu vstanem, zelo rad okoli 22. ure zaključim dan. Če bi vlekel pozno v noč, si uničim naslednji dan. Vmes pa se zgodi marsikaj. Okoli 12. ure imam kosilo, prej in potem sledijo številne obveznosti, ki so zabetonirane. Tudi kak pogreb pride vmes. Se pa najdejo trenutki, ko si urnik malce prilagodim, takrat rad skočim na kolo.

Zdrav duh v zdravem telesu. Če sta duša in telo v formi, vam je tudi za praznike lažje, mar ne?

Iz leta v leto sem manj utrujen, vedno bolj se jih veselim in vedno bolj jih doživljam. To bo že moja šesta velika noč v Grosupljem, navadil sem se na ljudi in okolje. Vem, kaj nas čaka za praznike. Ker je tako, tudi osebno bolj intenzivno doživljam veliko noč.

Zakaj je to upanje, ki nam ga prinaša velika noč, tako pomembno?

Upanje je zelo pomembno, ker vidim, kaj lahko naredi lažno upanje, kako lahko lažno upanje zdrobi zaupanje. Tako da v moči upanja človek lahko veliko naredi. Kjer in ko ni upanja, tam je zelo težko naprej. Včasih je tako težko najti upanje. Zato je prav, da si med sabo pomagamo. Za slovenski narod je upanje vsakič znova, ko se otrok rodi. Vsak sveti krst je dokaz, da Bog ni izgubil pogleda nad nami. To je velika reč. Človek brez upanja ne preživi. Včasih res deluje, ko malo človek opazuje okrog sebe, kot da nam ni več pomoči. Ampak ni res.

Kako pa bi za konec tega intervjuja voščili našim bralkam in bralcem?

Velika noč je praznik, ko Jezus premaga smrt. Grob postane prostor upanja, nič več prostor smrti. Vstopimo v čas, ko se s smrtjo ne konča, ampak se prestopi v večno življenje, in to je nekaj čudovitega. Za veliko noč nas preplavi ganjenost in spoznanje, kako močno smo ljubljeni od Boga. In Bog je to dejansko pokazal na križu. Lahko zvenijo visokoleteče besede, ampak čisto konkretno to res pomeni, da zaradi velike noči lahko vedno znova dajem upanje tam, kjer drugi berejo življenjepis, na pogrebu torej. Sam pa kot župnik v tej situaciji dodam še to upanje, da se bomo srečali. Saj naš rajni živi v večnosti in bomo prišli za njim.