Nogometni navdušenec Luka sredi Amerike srečal svojega idola! (FOTO)

Če je atletika kraljica športov, je nogomet kralj iger. Zaradi svetovnega nogometnega prvenstva v Mehiki, Kanadi in ZDA se naš planet vrti drugače. Med SP so denimo Američani in Iranci podpisali premirje. Letos nas spet ni zraven, kljub temu pa se je več Slovencev podalo čez lužo. Med njimi sta velika nogometna navdušenca Luka Jesih iz Ljubljane in Aljaž Mlakar s Čateža pri Trebnjem.

»To je bilo moje peto svetovno prvenstvo, po Južnoafriški republiki 2010, Braziliji 2014, Rusiji 2018 in Katarju 2022. Vsako je nekaj posebnega, a v Braziliji je bilo najbolje, predvsem zaradi načina, kako tam ljudje doživljajo nogomet. Zanje je nogomet res vse. Takrat se je ustavila vsa država, ljudje so gledali vsako tekmo, se veselili in jokali skupaj z Brazilijo. Sentimentalno pa bo zame vedno prvenstvo v Južni Afriki, kjer sem spremljal vse tri tekme Slovenije in si s tem uresničil otroško željo. Če gledam zgolj praktično, je bil za obisk tekem najboljši Katar: stadioni so bili zelo blizu, v enem dnevu si lahko videl več tekem, brez dolgih voženj in logističnih zapletov,« je nogometne destinacije primerjal 37-letni Luka.

»Letos so bile na vrsti ZDA, Kanada in Mehika. Ogledala sva si dve tekmi: Slonokoščena obala: Ekvador v Philadelphii in Gana: Panama v Torontu. Na poti sva bila en teden, glavni cilj pa je bil videti New York in Toronto ter si ob tem ogledati čim več tekem. Na žalost je bilo zanimanje za vstopnice v New Yorku izjemno. Vstopnice sva iskala od januarja naprej, a za tekmo Brazilija: Maroko cena ni padla pod 1200 dolarjev (dobrih 1000 evrov, op. ur.). Za Francija: Senegal sta se v šestih mesecih samo enkrat pojavili dve pod 250 dolarjev (220 evrov), sicer pa so se cene ves čas gibale okoli 700 dolarjev (610 evrov) in več. Mislim, da sva si oba najbolj želela gledati Brazilijo. S sabo sva imela tudi drese, a več kot ogled tekme v lokalu z brazilskimi navijači na Times Squaru nama na koncu ni uspelo.«

Pivo po 16 evrov

»Prvenstvo je drago, razdalje so ogromne, cene pa gredo v nebo tudi pri prevozih. Z nekaj organizacije se sicer da priti skozi. Za pot New York–​Philadelphia sva dva tedna prej rezervirala Uber. Ni bil poceni, je bil pa še vedno približno dvakrat cenejši kot vlak na dan tekme. Lahko bi šla tudi z avtobusom, a bi morala najprej eno uro z javnim prevozom do mesta, potem pa ob pol enih zjutraj verjetno še z Uberjem iz mesta do New Jerseyja, kjer sva stanovala. Zato je bil Uber na koncu najbolj logična odločitev. Rada jeva, zato sva poskusila vse mogoče: od tipičnih bagelsov za zajtrk do hotdoga na Times Squaru ter ostrig in jastogov na znameniti tržnici Chelsea. Pivo je v New Yorku 8, 90 evra, v Torontu 6, 70, na stadionu v Philadelphii pa kar 16 evrov.«

Stadioni pa niso povsem polni, poudari Luka. »Zanimivost: na stadionu v Torontu sta tribuni za golom montažni, postavljeni posebej za svetovno prvenstvo, in nista pokriti. Seveda je začelo na tekmi Gana: Panama deževati takoj po začetnem sodnikovem žvižgu. S sabo sva imela jakni, a bi naju vseeno popolnoma premočilo, zato sva v 20. minuti začela iskati rešitev in jo našla na sosednji pokriti tribuni, kjer je bilo še nekaj praznih sedežev. Ker je deževalo vso tekmo, je bila odločitev prava. Tekmo sva si lahko do konca ogledala v miru, čeprav so bili panamski navijači zelo glasni.«

»Svetovno prvenstvo je bilo posebno predvsem zato, ker domačini prvenstva niso spremljali tako intenzivno. Veliko jih ni poznalo igralcev, zato ni bilo tiste klasične nogometne evforije. V New Yorku je bil v istem času tudi finale lige NBA in domačini so raje nosili drese Knicksov. V Torontu je bilo precej bolj čutiti nogometno mrzlico. Več ljudi je spremljalo tekme, mesto je manjše, navijači so se zato lažje držali skupaj. Slovencev nisva srečala. Za zbirko sem kupil klasične maskote in nekaj stvari s prvenstva, pa tudi nekaj spominkov iz New Yorka, predvsem kape s šiltom. Iskreno, za navijače ni bilo najbolje poskrbljeno. Običajno imaš z vstopnicami kakšne ugodnosti, brezplačne prevoze in podobno, tukaj pa je bilo vse kot običajno, le cene so še dodatno dvignili. V Rusiji smo recimo imeli z vstopnico za tekmo brezplačen prevoz z vlakom med Moskvo in Sankt Peterburgom, Fifa je te vlake namenila navijačem. Tukaj česa podobnega ni bilo na voljo.« A Amerika tudi veliko da, ne le vzame. Izkušnjo si bo Luka zapomnil za vedno. Kriv pa je – prijatelj Aljaž.

Pazi, hrbet!

»Ja, zgodba z Zinedinom Zidanom je verjetno zgodba vseh mojih prvenstev. Z Aljažem sva hodila po Centralnem parku, oblečen sem imel francoski dres z Zidanovim imenom. Potem si je Aljaž zaželel kavo, zato sva stopila iz parka in šla do prvega kamiončka, kjer so jo prodajali. Ko sva stala pred njim, me je kar naenkrat nekdo potrepljal po rami. Obrnem se in pred sabo zagledam Zidana, ki se mi smeji. Od šoka nisem spravil iz sebe kaj več kot »živjo« in »ne morem verjeti«.

Seveda je sledila obvezna fotografija, potem pa sem se spomnil, da imam v nahrbtniku alkoholni flomaster. Prosil sem ga, ali mi lahko na dres napiše Za Luka. Podpisal se je, se poslovil in odšel naprej. Še danes težko verjamem, da je bil prav on tisti, ki je pristopil do mene zaradi dresa. Moj najljubši nogometaš, moj idol, odkar je podpisal za Real Madrid,« Luka opiše snidenje z legendarnim Zizoujem, ki je leta 1998 s Francijo doma postal svetovni prvak. Zidane je ostal v Ameriki, Luka in Aljaž pa sta že doma. »Na koncu lahko rečem, da je bilo to vseeno vrhunsko potovanje. Ogledala sva si New York z vsemi znamenitostmi, Toronto kot eno boljših mest, videla sva Niagarske slapove in Philadelphio s spomenikom Sylvestru Stallonu. V enem tednu je bilo to verjetno največ, kar sva lahko doživela,« sklene Luka.