Kolosej v italijanski prestolnici je najbolj obiskana turistična atrakcija v Italiji. Na drugem mestu po številu obiskovalcev so ostanki antičnega mesta Pompeji blizu Neaplja, ki sta ga pred skoraj dvema tisočletjema, leta 79 našega štetja, zasula pepel in lava ob izbruhu bližnjega vulkana Vezuv. Kolosej, največje prizorišče gladiatorskih bojev in drugih prireditev za zabavo ljudstva v stilu starega rimskega rekla kruha in iger, ne ponuja nikakršnih presenečenj, ostanki tega velikega amfiteatra, ki je lahko sprejel med 50 in 80 tisoč ljudmi, so raziskani do najmanjše podrobnosti.

To pa ne velja za Pompeje. Nekoč cvetoče mesto ob obali Neapeljskega zaliva je bilo od leta 79 zakopano pod debelo plastjo vulkanskega praha in lave. Vse do leta 1748, ko je neki kmet med oranjem njive s plugom zadel ob bronasti predmet. Nekaj desetletij prej, leta 1710, so tik ob obali, pod zahodnim bregom Vezuva, kjer je nekoč stalo mesto Herkulanej, odkrili marmorne plošče. Ta odkritja so potem vodila ljudi, da so začeli brskati po tleh, češ da bodo odkrili zaklad. A ne zlato in dragulji, na mestih odkritij je ležal drugačne vrste zaklad. Takšen, ki lahko do potankosti razkrije način življenja v antičnem Rimu.

Amfiteater v Pompejih z Vezuvom v ozadju FOTO: Wikipedia

Opijanje, zabava in seks

Ker so bili Pompeji dolgo pod zemljo, arheologi, ki jih še vedno raziskujejo, občasno odkrijejo nove, čudovite ostanke antičnega naselja. Tako so marca letos med izkopavanji v središču mesta našli veliko dvorano za zabave in ples. Najbolj zanimive pri tem odkritju so poslikave na stenah dvorane, ki prikazujejo grškega boga vina in zabave Dioniza, kako pleše s svojimi služabnicami menadami, v rimskem času imenovanimi tudi bakhantke, po rimskem bogu vina in opijanja Bakhusu: Dioniz in njegove služabnice so med plesom naslikane skupaj z lovkami, ki prek ramen nosijo uplenjene divje živali.

Odkrita freska v Pompejih, kjer naj bi bila naslikana tudi najstarejša doslej znana slika nekakšne antične pice. FOTO: Reuters

Kar je za arheologe zanimivo, je slika Dionizovega prijatelja Silena, poleg katerega je naslikana ženska, ki naj bi sprejemala nekakšno obhajilo, ki so ga opravljali ob iniciaciji v kult boga Dioniza oziroma Bakhusa. Kult je gojil divje obrede opijanja, zabave in seksa, znane kot bakanalije, ki so bili v antičnem Rimu dokaj razširjeni, vse do leta 186 pred našim štetjem, ko jih je rimski senat prepovedal v želji, da bi nadzoroval politično in versko življenje v svojem antičnem imperiju. Za arheologe je zdaj zanimivo, da je v Pompejih obstajala dvorana, kjer so se zabavali pripadniki kulta boga Bakhusa. In to v stavbi, ki so jo odprli več kot sto let po tem, ko je rimski senat prepovedal tovrstne zabave.

Kot je ob odkritju dvorane povedal Gabriel Zuchtriegel, direktor Arheološkega parka Pompeji, naj bi bakhantke ali menade v rimskem času predstavljale »divjo, neukročeno plat žensk, žensk, ki so zapustile svoje otroke, ki so svoje može zapustile zato, da so lahko svobodno plesale in se zabavale, da so lahko lovile po gozdovih in jedle surovo meso. Z drugimi besedami, bile so pravo nasprotje žena, ki so se zgledovale po boginji Veneri, boginji ljubezni in zvestobe.«

Značilna ulica v Arheološkem parku Pompeji FOTO: Veso Stojanov

V grobnici svečenica

Kmalu zatem, ko so odkrili plesno dvorano kulta boga Bakhusa, so na območju nekdanje nekropole Porta Sarno odkrili še približno 50 grobnic, med katerimi je še posebno zanimiva tista, v kateri sta kipa moškega in ženske v naravni velikosti. Posebno pozornost arheologov je zbudil zlasti ženski kip, ki naj bi prestavljal svečenico rimske boginje Cerere, boginje kmetijstva, rodnosti in materinstva. Ženska je okrašena z nakitom, kar naj bi kazalo na njen visoki položaj v tedanji družbi Pompejev. Arheologom je zbudil pozornost obesek v obliki polmeseca, ki visi z ogrlice. Ženska drži v roki vejo lovorjevega grma, ki so jo v starem Rimu svečenice in svečeniki nosili med obredi. Najdba je pomembna predvsem zato, ker je to zelo redka vizualna upodobitev svečenice, saj so bile te do zdaj običajne le iz pisnih virov. Moški je upodobljen kot pripadnik rimske elite, saj je oblečen v togo in značilne sandale višjega sloja rimske družbe, tako imenovanih patricijev.

Kipa svečenice in patricija v nekropoli Porto Sarno FOTO: pompeiisites.it

Arheologi so med izkopavanji odkrili tudi številne predmete, povezane s pogrebnimi obredi: žgane kosti, razbita steklena in keramična posodja za dišavna olja, ostanke zrcala, kovance ter sledove vina in borovih storžev. Ti niso naključni – vsak ima namreč svoje mesto v rimskem pogrebnem ritualu.

Konec cvetočih mest

Leta 79 našega štetja je Vezuv, ki kot velikan bdi nad Neapeljskim zalivom, ob svojem nenadnem izbruhu za več stoletij zasul dve takrat zelo cvetoči mesti, Herkulanej in Pompeje. Ogromen oblak vulkanskega pepela in piroklastičnih plinov se je nenadoma začel valiti navzdol ter rušil vse pod seboj. Ljudje, ki so bili najbližje vulkanu, niso imeli veliko možnosti za preživetje. Nekaterim je sicer uspelo zbežati na ladje in se izogniti tragediji. To vemo zaradi dveh do zdaj odkritih zapisov, ki ju je zgodovini zapustil rimski politik, govornik in pisatelj Plinij mlajši, ki je bil priča izbruhu od daleč, medtem ko je bival pri teti in stricu Pliniju starejšem, rimskem botaniku in pisatelju. V pismih, ki jih je Plinij mlajši poslal svojemu prijatelju, rimskemu zgodovinarju Tacitu, je opisal gost oblak pepela, ki se je pojavil na nebu in se potem spuščal po jugozahodnem pobočju Vezuva. Pepel in plini so zakrili pokrajino, ubili ljudi in šele nato je lava zalila mesti.

Krater Vezuva, od koder sta vulkanski prah in lava zasula Pompeje. FOTO: Veso Stojanov

Po uničenju in smrti več kot 2000 ljudi je bilo mesto sčasoma zapuščeno in pozabljeno. Po zaslugi dosedanjih arheoloških raziskav in dejstva, da sta vulkanski prah in lava izjemno dobro konzervirala Pompeje, kakršni so bili ob izbruhu, človeštvo zelo dobro pozna navade in način tedanjih prebivalcev. Med drugim vemo, da je bilo za Pompejce značilno, da so zelo skrbeli za svojo higieno: imeli so svoje terme, kopališče, telovadnico. Imeli so tudi ogrevanje, kar je bilo za tiste čase prava redkost. Amfiteater je lahko sprejel do 5000 obiskovalcev. Za gradnjo hiš so uporabljali apnenčast kamen in lehnjak, skoraj vsaka hiša je imela atrij in zunanji vrt, pozneje so hiše postale še prostornejše in bogatejše. V Pompejih so bile zelo priljubljene tudi pekarne. Pri odkopavanju so v peči odkrili celo star kruh, saj vanjo ni prodrl pepel. Arheologi so se zelo začudili, saj je bil kruh v pekarnah Pompejev enak temu, ki ga jemo danes.