Komentar Primoža Kališnika: O otroku, ki bo tožil osamosvojitelje

Zadnjič sem se peljal z dvema deklicama, deset in sedem let, in je ena vprašala, zakaj so vojne. In zakaj so ljudje vojaki. In če nočeš biti vojak, zakaj moraš v vojno. In kaj se zgodi, če nočeš.

In kakšni ljudje so tisti, ki hočejo vojno.

Potem je prva rekla, da Donald Trump verjetno ni preveč pameten, če hoče vojno.

Dodal sem, da ima verjetno trdo glavo.

Druga deklica je rekla, da ima verjetno zelo mehko glavo, ker v njej ni nič.

Nič nisem podžigal.

Vse, kar sta vedeli, sta pobrali s televizije in iz pogovorov odraslih.

Potem pa prevedli v otroščino. In tam stvari postanejo bolj resnične, kot bi si mislili.

Ne vem, koliko ljudi pomisli, kaj se dogaja v otroških glavah, ko poslušajo stvari, ki nimajo nobene zveze z njihovim svetom.

Otroci seveda poznajo vojno predvsem skozi šolo. Nasilje že v prvih razredih. Skozi strah. Skozi skupine. Skozi občutek, da si lahko hitro sam.

O tem se skoraj ne govori. Piše pa itak ne.

V nekaterih delih mesta postajajo stvari med otroki resne že v nižjih razredih osnovne šole. Združujejo se v skupine, ustrahujejo drug drugega, snemajo ponižanja, kradejo telefone in denar.

Nekateri starši ne vedo nič. Nekateri vedo, pa nimajo več moči.

Večina pa samo hiti skozi dneve. Otroci pač niso poslovna priložnost.

Otroci so vedno bolj prepuščeni sami sebi.

Ker je med njimi veliko onih, ki jih je prinesel južni veter, se severna misel vse močneje obrača proti vsem od tam.

Balkanske prakse odraslih od tam to le podžigajo. Ljubljana je prestolnica takega Balkana.

In ko otroka enkrat vzgaja ulica, ga hitro najdejo tudi tisti, ki v tem vidijo posel. Trava pride prej kot prva ljubezen.

Najhuje je, da se vse pravzaprav dogaja daleč od oči javnosti. Na zunaj Slovenci delujemo mirni in urejeni. Pod površjem pa veliko otrok odrašča prestrašenih in osamljenih.

Zato povsem razumem mlade ljudi, ki ne želijo imeti otrok. Ne samo zaradi stanovanj. Tudi zaradi strahu, v kakšen svet bi jih pripeljali.

Pa so otroci v resnici krasni.

Brihtni so in neverjetno hitro razumejo stvari. Opazujejo odrasle, poslušajo njihove prepire po televiziji in se učijo, da nihče za nič ne odgovarja.

Namesto da bi se zgledovali po ljudeh, rojakih, ki jim je v svetu uspelo z delom, disciplino in talentom, gledajo odrasle, ki na teve kričijo drug čez drugega in se vsak večer spreminjajo v predstavo.

In potem sedemletnica mirno reče, da ima človek iz Amerike mehko glavo, ker v njej ni nič.

Otroci včasih povedo največ. Ravno zato, ker še niso pozabili, kako se stvari vidi brez olepševanja.

Nekoč bo kakšen otrok odrasel in zelo jasno povedal, kdo mu je uničil otroštvo.

Sprva se bodo vsi smejali.

Potem bo ta otrok tožil enega izmed današnjih velikanov, ker mu je onemogočil prihodnost.

Potem pa bodo začele prihajati dolge, neprijetne zgodbe o odraslih, ki jih ni bilo zraven, ko bi morali biti.

Leta 2007 je neki ameriški politik tožil Boga.

Zaradi strahu, smrti in vsega hudega, kar se dogaja po svetu.

Ne šalim se.

Sodišče je imelo težavo predvsem s tem, kam poslati sodni poziv.

Boga namreč ni bilo mogoče uradno najti. Po slovensko: ni dvignil pošte.

Pri nas bo otrok tožil zaradi uničene prihodnosti.

Težava bo nastala, ko toženemu ne bo mogoče uradno vročiti sodnih dokumentov.

Tako pač bo.

Bi pa morda danes lahko kdo od staršev vprašal osamosvojitelje obeh strani, kaj so mislili, ko so postavljali novo državo.

So se šli zares, ali so pač takrat imeli mehke glave?

Odgovor?

Potem pa pride svizec in zavije čokolado.

Tako močno, da otroci ne bodo nikoli prišli do nje.

Potem me je ena od deklic v avtu vprašala, če je bil dedi vojak.

Ne vojak, pri vojakih.

Pa si bil v vojni?

Doživel sem jo, na kratko.

Nisi streljal?

Nisem. Nisem hotel in ni bilo treba.

Te je bilo preveč strah?

Me je bilo, ampak včasih gredo ljudje v vojno, čeprav je ne marajo, da rešijo svoje najbližje.

A našo družino, misliš?

Ja.

A tudi babico, tvojo prejšnjo ženo?

Pa tudi. Vojna je vojna.

Kako je vojna vojna?

Mah ... Pustimo to.

In smo se peljali skozi Šiško. Del Slovenije, ki postaja geto. Ne zaradi južnega vetra, bolj zaradi severnega, ki se je navlekel vonja po denarju. In koke.

In sem vozil skozi mesto v getu in upal, da ne bo katera od njiju tista, ki bo tožila.