Jan Plestenjak priznal: Oba si želiva otroka

Jan Plestenjak je glasbenik, ki mu ni treba slediti trendom – ker jih je že zdavnaj preživel. Nova pesem Na polno in istoimenski videospot ne nagovarjata zgolj nostalgije po zvoku osemdesetih, temveč jasno življenjsko odločitev: zavrnitev polovičarstva v odnosih, delu in čutenju. V več kot treh desetletjih ustvarjanja je izdal 16 studijskih albumov, v svojem opusu ima več kot 400 pesmi, več kot 50 videospotov in več kot 30 radijskih hitov. Vendar so številke pri njem le ozadje. V ospredju ostajata zvestoba sebi in pogum za intenzivnost. Za njim so številni razprodani koncerti, pred njim pa eden najlepših nastopov: 6. junija se bo v ljubljanskih Križankah predstavil s simfoniki – to bo koncert, ki simbolno povezuje njegovo avtorsko pot, emocionalno razsežnost in glasbeno širino. Prav v času največje ustvarjalne zgoščenosti je javnost presenetil s tišino. Skrivnostna, intimna poroka daleč od žarometov, brez spektakla in brez potrebe po razlagi, se zdi skoraj protislovna zvezdniškemu statusu. A prav ta kontrast razkrije bistvo: zrelost, ki ne potrebuje potrditve, bližino, ki ne mara hrupa. V pogovoru, ki ne hiti in se ne izmika globljim vprašanjem in brez mask govori o zrelosti odnosov, empatiji, sodobni otopelosti, zakonu, očetovstvu in o tem, zakaj je življenje napol pogosto bolj nevarno kot tvegati bolečino. Ker, kot pravi, pravo vprašanje ni, ali si ranjen, temveč ali si si sploh dovolil živeti v barvah.

Slogan Na polno, ki spremlja novo pesem, se je med ljudmi zelo hitro prijel – skoraj kot fraza, ki presega glasbo. Zdi se, da govori o načinu življenja, ki je Slovencem blizu: radi nazdravljamo na polno, radi delamo, ljubimo in živimo intenzivno. Kako ti razumeš ta slogan, radi živimo na polno?

Upam. Zagotovo delamo in ljubimo na polno. Jaz se takega življenja držim. Res pa je, da je takšno življenje na polno naporno. Napol je mirno. Ampak vprašanje je: ali si pripravljen plačati ceno za življenje v barvah? To je stvar vsakega posameznika. Jaz imam rad intenzivnost. Zagovarjam jo. In mislim, da ima tudi ta pesem to energijo – da mi je uspelo ujeti življenje v barvah.

Mimogrede, slišala sem, da je 'na polno' tudi slogan Uniona.

A res? Potem bom moral kakšen račun izdati. Ali pa oni meni. (Smeh.) Najbolje pa, da smo prijatelji.

Znano je, da si velik ljubitelj vina, a življenje je tudi v ravnotežju. Kje ima v tvojem svetu mesto pivo, ga sploh imaš rad?

Tudi. Pivo mi sicer ne naredi dobro v želodcu. Ampak po kakšnem športu ali treningu pa res paše kakšen pirček.

Za mišice, pravijo.

Za eno posebno mišico, za one pack mišico. (Smeh.)

Ampak videti si zelo dobro – mirno, stabilno, v formi. Marsikdo bi rekel, da si v najboljših letih. Se tako tudi sam počutiš?

Počutim se bolj mirnega. V meni je neka mirnost, ki je prej ni bilo. Se pa trudim biti v formi. To je večna borba, ker rad dobro jem in dobro pijem. Mogoče je plus tudi to, da sem v šovbiznisu – če tega ne bi bilo, bi mi bilo verjetno vseeno. Tako pa mi ni. (Smeh.)

Kdaj pa najbolj uživaš? Kdaj začutiš tisto pristno srečo, ki ni odvisna od odra ali aplavza?

Ko kaj dobrega naredim in je uspešno. Ko sem obkrožen z ljudmi, ki jih imam rad, in ko je z njimi vse v redu. Zelo me skrbi za ljudi, ki jih imam rad. Zelo sem empatičen – mogoče celo preveč. Če nekomu, ki mi je blizu, ni dobro, tudi meni ne more biti.

Veliko se govori o tem, da današnji družbi primanjkuje empatije. Tudi sama imam tak občutek. Tudi ti tako meniš?

Opažam. Jaz sem starejša generacija. Mladi so bombardirani z emocijami z vseh strani, zato se težko poglobijo v eno samo stvar. Morda sploh niso sami krivi. Pozornost traja pet ali deset sekund, vse je zelo na površju. A ko pridejo na koncert, se jim nekaj zgodi. Prvič slišijo celo pesem. Prvič cel koncert. Prvič je ob njih nekdo, ki pleše – ga zavohajo, se pogledajo. To so stvari, ki so se meni vedno zdele normalne, danes pa so za nekoga, ki odrašča s telefonom, povsem novi trenutki.

Bi lahko rekel, da živa umetnost prav zaradi tega nikoli ne bo umrla?

Tega umetna inteligenca ne more nadomestiti. Lahko napiše pesem, ne more pa stati na odru. Razen če bomo gledali holograme – ampak to bi bilo brez zveze, ker jih lahko gledaš doma na ogromni televiziji.

Kako je danes ustvarjati v svetu algoritmov, instagrama in stalne produkcije vsebine?

Ustvarjati je lahko. Problem je promovirati. Borba je za pozornost. Da si nekdo sploh vzame tri minute časa za tvojo pesem. Ne samo za pesem – ali si vzamejo čas za prijatelja? Za dve uri ob mizi, ob kozarcu, za pogovor? Pesem je samo ena od stvari.

Je bila skrivnostna kampanja za pesem Na polno odgovor na to? Da ljudi za trenutek ustaviš in jih prisiliš k večji pozornosti?

Deloma ja. Da jih mogoče malo ziritiraš. Tukaj je pesem narekovala zvok. Že ob pisanju sem začutil, da diši po mojih starejših hitih – Iz pekla do raja, Soba 102. Ta erotika, naboj … skoraj nujno je bilo, da gre v plesno smer. Odrasel sem v osemdesetih, ta zvok mi je blizu. Hotel sem, da samo z ritmom nakažemo, kaj je to, kdo bi to lahko bil … Ljudje niso takoj povezali, da bi to lahko bil jaz izpred dvajsetih let. In to mi je bilo všeč. Ampak to zame ni nič novega. To sem delal že takrat.

Zvok pesmi marsikoga spomni na tvoje starejše uspešnice, ki so zaznamovale neko drugo obdobje. Ko se danes vračaš k temu zvoku, ali to v tebi vzbudi nostalgijo, se ob tem počutiš mlajšega?

Ne počutim se mlajšega. Žal ne. (Smeh.) Nimam nobene krize srednjih let. Tudi za video sem se odločil, da ne bom skakal, ampak bo ležerno, kar pritiče izkušnjam in letom. Ni več evforije, ampak zavedanje, o čem pojem.

Če potegneš črto: kaj se je pri tebi v teh dvajsetih letih najbolj spremenilo?

Ko si mlad, skačeš kot riba na suhem. Danes vem, kdaj je treba trzniti, in takrat dam še vedno polno moč. Ne skačem pa več brezglavo in hlastam po nečem.

Zdaj si stopil v zakon s Tadejo z zrelostjo in izkušnjami. Je to drugače kot prej?

Po tridesetih letih rock'n'rolla bi bila infantilnost, če bi še vedno lovil instantna razburjenja. Ta so sicer fajn, ampak nimajo nobene teže, nimajo soka. Na koncu je to primerljivo z narkomanom, ki pač zato, ker je navajen, mora dobiti svojo dozo.

Po koncertih, kljub množici oboževalcev, si pogosto prihajal domov sam. Kako danes, z distance, gledaš na odnose?

Lepo je imeti nekoga rad. Skrbeti. Biti odgovoren. To so res lepe stvari. Tiste druge stvari te začnejo počasi prazniti. In izgine tudi tista radovednost: kako bi bilo še s to osebo, še s tisto drugo.

Kako sta se s tvojo Tadejo ujela, je bila povezava takojšnja?

Ja, super se imava. Ona je tudi navajena delati, imeti odgovornost. Biti 111. na svetu v tenisu ni šala. To je individualen, brutalen šport. Ni razvajena. Po drugi strani pa je borka. Včasih v hecu rečem: saj nisva na igrišču. (Smeh.)

Ob tebi so vedno množice, tudi to zahteva določeno notranjo stabilnost partnerja.

Tako lepo je … Všeč mi je, da je videla dobršen del sveta, 55 držav, ko je bila na turnirjih. Zato ne hlasta po tem, ampak ima v sebi neko mirnost. Zna uživati v preprostih stvareh. In to mi zelo ustreza.

Znano je, da si bolj človek doma kot potovanj. Zakaj?

Ja, zaradi potovanja samega. Ne verjamem v to, da moraš vse videti, vse doživeti. Če ves čas hitiš, na koncu zamudiš življenje samo.

Govori se, da je otrok že na poti … Kako sam razumeš starševstvo?

Ljudje govorijo. Seveda si oba želiva otroka. Če bo, bo. Če ne, ne. Hvala bogu, da je to še vedno nekaj, kar se mora zgoditi samo od sebe. Čeprav se zdaj že to kupuje. (Smeh.) Ampak čeprav nisem veren v klasičnem smislu, mislim, da je to ena božanska stvar in se mora zgoditi.

Torej, ko bo pravi čas?

Čas je. Ampak ko se bo to res poklopilo.

Kakšen oče bi bil? Kako si predstavljaš sebe v očetovski vlogi?

Joj … Mene skrbi, da me ne bo nič drugega več zanimalo. (Smeh.)

Čakaj, to pomeni, da ne boš več nič ustvarjal?

Ne vem. Težko govorim o tem. Ampak zelo me moti pri znanih, predvsem svetovnih, da imajo potem tri, štiri varuške in zaradi kariere niso pripravljeni niti malo kompromitirati svojega življenja zaradi otrok. To se mi zdi sebično. Jaz tega ne bi želel.

Torej se boš popolnoma posvetil očetovski vlogi?

Predvsem ne površno. Ampak na polno. (Smeh.)

Vajina poroka je bila zelo intimna, skoraj tiha. Zakaj takšna odločitev?

Iz tega nisva hotela delati teatra. To ni bila najina želja. Na poroki nas je bilo osem.

Brez fotografa, brez velikih priprav?

Ja. Pravzaprav je župan vprašal, kje je fotograf, pa sem mu dal telefon in rekel: »Naredi par fotk za spomin.« In to je bilo to. (Smeh.)

Ti je bilo to zares dovolj?

Več kot dovolj, ni treba, da so fotografije profesionalne. Saj imam celo življenje okoli sebe profesionalne fotografe, pravo luč, make up … ampak, kaj pa je življenje? Spomini so tisti, ki štejejo.

Kaj je bilo na poroki zate najlepše?

Da sem bil obkrožen z res najbližjimi ljudmi. Da mi ni bilo treba nikogar animirati ali skrbeti, ali se vsi dobro počutijo. Sedeli smo za eno mizo in nam je bilo lepo. Na koncu je pomembna zaobljuba: ali jo jemlješ resno ali napol. Jaz jo jemljem resno.

S koncerti se pogosto poklanjaš ljubezni, marec pa simbolično odpira temo žensk. Kako se njim poklanjaš?

Upam, da skoraj vsak dan. Seveda imam kdaj tudi slab dan. Ampak glede pozornosti in odgovornosti sem tako vzgojen. Spoštovanja se naučiš doma. Mame imajo tu ogromno vlogo. Lepo je, če ženska odide od tebe srečna – tudi če ni bilo nič intimnega. Saj to je lep občutek, kot moški se počutiš frajer, če gre ona srečna.

Kot ljubljenec žensk, kaj bi položil moškim na srce?

Čuden čas je. Moški in ženske smo se v vlogah izgubili. Ženska si zmeraj želi nekega stebra, da se bo v težkem trenutku lahko nanj zanesla, moški pa si potihoma želi nežnosti. Ta čas je ženskam naložil preveč bremen. Celica družine se zaradi tega počasi razkraja.

Danes se pogosto zdi, da je odločitev za otroka že skoraj projekt …

Največ profitirajo velike korporacije, ki plasirajo izdelke. Nihče se več ne pogovori, ali je nekaj pametno ali ne – samo kupi se.

Se bodo vrednote spet obrnile?

Upam. Ker biologija je biologija. Digitalija pa ni biologija. Vrednote bližine, pogovora, dotika – mogoče bodo spet postale neprecenljive.

Te je vendarle nekoliko strah novodobnega življenja, sveta, ki prihaja?

Mogoče se v njem ne znajdem. Mogoče sem staromoden. Ni moj modus operandi. Ampak na koncu ljudje vedno potrebujejo emocijo. In tisti, ki si bo vzel čas in prebral ta intervju, si je vzel čas. To danes ni več samoumevno.

Zelo redko objavljaš na družbenih omrežjih. Kako gledaš na Instagram in stalno produkcijo vsebin?

Nekdo lahko vsak dan objavi tri vsebine, pa ni vreden nič. In nekdo, ki samo sledi trendom, tudi nima svoje vsebine. Ljudje take hitro odvržejo.

Kaj torej zate dolgoročno šteje?

Vsebina. Kdo si, kaj si. Saj potrebuješ čas, da se sploh vprašaš, kdo si. Če se tega ne vprašaš do določene zrelosti, imaš problem, ki ga je treba rešiti.

Se mogoče tudi zaradi teh pogledov z Ladom Bizovičarjem zelo dobro razumeta?

Ker sva si zelo podobna, oba sva garača, perfekcionista. Ne delava stvari samo zato, ker so trenutno atraktivne. Zelo ga spoštujem. Imava podobno pot: od neumnosti do iskanja sebe in potem vztrajanja, 20 let in še več.

Pojavi se tudi v tvojem novem videospotu, čisto na koncu …

Rekel sem mu: zdaj pa pridi in mi na koncu naredi štos. In je super izpadlo. Ni pa na prvo žogo.

Kaj bi svetoval ljudem, kako po tvoje zaživeti na polno?

To je pot skozi življenje brez roke na ročni zavori. Da je to življenje, kjer pustiš ljudem, emocijam in doživetjem, da ti pridejo pod kožo. Da se ne zapreš in se ne bojiš biti ranjen. Ker ranjen pa boš – to je neizbežno. (Smeh.) Ampak kaj bolj boli: deset tisoč majhnih ran ali tista ena na smrtni postelji, ko si rečeš, da življenje ni imelo barv? Ne vem, katera rana je hujša.

Je ljubezen torej tudi bolečina?

Seveda je. Pri vsaki lepi stvari je tudi bolečina. Življenje je od rojstva do smrti borba. Velikokrat bi lahko obupal, pa si rečem: ne bodi slabič. Saj se boriš skozi življenje. V naravi pa je še trikrat bolj neizprosno.

Res si pravi borec … in toliko let je za tabo na glasbeni sceni.

Oh, kaj vse je bilo … nima smisla o tem govoriti. A se nisem zaprl kljub vsemu. Dobil sem tudi šamar … Pa kaj zato.

In ko je najhujše, moraš iti naprej, vztrajati?

Saj je včasih težko, ampak nekaterim je še težje. Pa tudi – naši problemi so pogosto smešni v primerjavi s tistimi, ki se borijo za zdravje. Edini res legitimni problemi so bolezen in globoka človeška razočaranja. Vse drugo niso pravi problemi.