Violeta Tomić je očeta rotila, naj jo pretepe

Danes me je hči nasmejala do solz, ko je rekla, ali ti tako lepo govoriš, pa tako lepo pišeš, da samo sebe ganeš,« je prejšnji četrtek v prostorih Viva Cateringa povabljence za svoj 63. rojstni dan, ko je izšla tudi njena avtobiografija z naslovom Ubogaj mamo in ne pozabi očeta, v kateri razkriva svojo življenjsko pot, zaznamovano z nasiljem in zlorabo, nagovorila igralka Violeta Tomić. Bala se je, da bo v tem večeru preveč jokala. Kot otrok namreč ni smela jokati, zato se je že zelo zgodaj naučila nadeti masko močne in neustrašne ženske. Ker je po njenih besedah ljudje nikoli niso razumeli, je na takšen način odvračala morebitne napadalce, a tudi osvajalce. »Nikoli se nisem smehljala, saj nisem hotela biti všečna, zato sem bila večinoma sama, v tišini in samoti.«

Za vse poškodovane

Knjigo je namenila vsem poškodovanim otrokom in odraslim, ki se soočajo z odvisnostjo, ki izvira iz bolečine, ki je ne zmorejo in ne znajo razumeti, v njej pa prepleta spolno zlorabo, alkoholizem, nasilje očeta in njegovo smrt, odnos z materjo, odraščanje in nosečnost, pa tudi poklic v gledališču in okrevanje.

Pogovor z igralko in nekdanjo poslanko v DZ ter psihologom Maticem Muncem pred okoli 150 gosti je vodila mlada velenjska aktivistka, antropologinja Sara Bajec. Slednja je njena leta preračunala v dneve: »Danes praznujemo 23.012. dan, ko si podpisala pogodbo z Arielom, tvojim vrhovnim vodnikom, in se odločila, da se utelesiš tukaj in zdaj,« je dejala voditeljica pogovora in dodala, »da je pravzaprav vsak tvoj dan, ki si ga preživela, ne glede na to, kako travmatičen, grozljiv je bil, zate darilo, da si danes tukaj z nami, kajti lahko bi se zgodilo, da bi bil kakšen od teh 23.012 dni tudi tvoj poslednji dan.«

Pogovor z Violeto Tomić in psihologom Maticem Muncem je odlično odvodila Sara Bajec. FOTO: Gordana Stojiljković

Kot je bilo slišati na dogodku, se nam je Violeta v svoji knjigi popolnoma razgalila, pisanje pa primerjala z umiranjem. »Predvsem pa je ta zgodba povabilo, da prepoznamo svojo bolečino, se objamemo in zaživimo brez strahu kljub težkim trenutkom,« je dejala Bajčeva in Tomićevo pozvala, naj opiše usodni dan, ki jo je zaznamoval za vse življenje, ko je za nekaj časa celo onemela. Tomićeva nas v svoji pripovedi popelje v čas, ko je bila stara tri leta in je živela v barakarskem naselju sredi Sarajeva, kamor se je njena mama zaradi ljubezni do njenega očeta, trobentača, ki je preigraval jazz, preselila iz Slovenije.

Oče pred njo porezal mamo

»Svojega nasilnega očeta ne obsojam v nobeni točki, ker je bil s svojo mamo, ko je bil star tri leta, v taborišču Jasenovac. Bil je razvalina, živel je le 33 let, ko ni zmogel več, v tem kratkem času pa je ranil vse, ki jih je imel najraje, najbolj pa mene. Stara sem bila tri leta, ko je moj oče pred mojimi očmi – dobesedno je skakala čez mene v postelji – z nožem na več mestih porezal mojo mamo. Kričala sem tako neznosno, da sem onemela, in ko sem kasneje znova spregovorila, sem jecljala,« je razlagala igralka. Mama je potrebovala več kot dve leti, da so jo zdravniki sestavili, nato je trajalo še nekaj časa, da je mala Lili iz Sarajeva prišla k mami v Slovenijo.

Kako lahko otrok prenese vse te zlorabe ljudi, ki bi jo po vsej naravni logiki morali imeti najraje, je pojasnil Munc in še, da zlorabitelji delujejo tako, da otroku na nek način vkodirajo to, da je treba biti tiho. »Ravno zato je toliko pomembno o teh zadevah govoriti in pisati. Gre za obrambo zoper zavezo, da moraš biti tiho. Otrok nima izbire, sploh ko gre za zlorabitelja, ki je družinski član oče, mama. Zato tudi traja leta in desetletja, da lahko zlorabljen človek o nečem tako hudem sploh spregovori. Kar nikakor ni enostavno, človek mora dozoreti, da lahko spregovori. Največje zlo je pravzaprav tišina,« je dejal Munc.

Na dogodku je bilo okoli 150 povabljencev.

Ker je oče malo Lili ob vsakem joku pretepel, je nehala točiti solze. »Naučila sem se goltati, goltati jezo, žalost, veselje, vse, kar sem čutila,« je pripovedovala avtorica knjige. Čeprav je oče ni želel dati mami, se je zapletel v kriminalno združbo, kjer so ga izsiljevali s tem, da »bom pristala mrtva v kanti za smeti, če me ne bo dal njim, da bi me lahko spolno zlorabljali. Takrat se je oče dokončno odločil, da me bo poslal mami v Slovenijo, ki pa je bila zame, ki je nisem videla od tretjega leta, torej štiri leta, popolna tujka.«

Za preživetje poskrbel alter ego

Da bi lažje preživela, si je omislila Grumnija, alter ego, s katerim sta se veliko pogovarjala. »Čeprav je bil agresiven, me je obvaroval marsičesa,« je navajala Tomićeva. Munc je pojasnil, da je to med »preživelci« hudih zlorab pogost pojav: »Ko doživi otrok tako hude travme, se velikokrat poveže z enim takšnim stranskim likom, ki mu omogoča preživetje. Ravno zato, ker je realnost toliko kruta, da bi dejansko lahko nekdo umrl. Gre torej za obrambni mehanizem.«

Nič bolje se ji ni dogajalo pri mami, saj prave ljubezni od ženske, ki je bila zaradi nasilja njenega očeta zelo zaznamovana in zaradi dela nenehno odsotna, ni dobila, prav tako, pravi sama, ona ni bila otrok, ki bi ga lahko imel človek enostavno rad. Že kot devetletna deklica je odrešitev našla v gledališču oziroma igralstvu, saj je skozi igranja različnih vlog izrazila vsa čustva, ki jih sicer na njenem resnem obrazu nisi mogel prepoznati.

Violeta Tomić je 63. rojstni dan praznovala s številnimi povabljenimi. Bilo jih je okoli 150. FOTO: Gordana Stojiljković

Knjiga je pretresljiva in bi po njej lahko posneli film. V njej denimo razkriva, da je očeta, ki je bil v dilemi, ali naj jo pretepe ali pa se z njo igra (spolno zlorablja), na vse kriplje prosila, naj jo pretepe.

Tomićeva ima za sabo desetletja gledališkega ustvarjanja in nekoliko manj političnega delovanja, po končani uspešni karieri pa je spoznala, da želi v zadnjem obdobju svojega življenja pomagati ljudem. »Skozi intenzivne samoanalize in iskanje smisla trpljenja kot tudi skozi iskanje svoje nove poti sem ugotovila, da želim v zadnjem obdobju svojega življenja pomagati ljudem, da najdejo sebe,« pravi Tomićeva.