Od grajske kapele do arhitekturne uganke (FOTO)

Cerkvica sv. Mohorja in Fortunata na Kozjaku v Občini Mislinja je bila zgrajena verjetno v 13. stoletju, kar se ujema s kultom svetnikov Mohorja in Fortunata, ki sta oznanjala evangelij in so ju mučili leta 303 ali 304. V sebi skriva zanimivo skrivnost, ki je bolj ali manj še kar – skrivnost.

Vijugasta cesta, ki iz Srednjega Doliča vodi proti cerkvici sv. Mohorja in Fortunata na Kozjaku, naselju samotnih, razmetanih kmetij, bo kmalu asfaltirana. Zdaj je še gradbišče. Do vrha se celo avto malce namuči. Peš izlet je za marsikoga malo bolj naporen, a z nekaj dobre volje in malo podlage v obliki različnih agregatnih stanj ni težav. Na vrhu, okoli omenjene cerkvice, ki sicer sodi pod okrilje Nadškofije Maribor, se odpre pogled, ki umiri dušo in telo. Ponosna ključarja Ivan Martinc in Rajko Kotnik povesta, da je »po eni strani prav dobro, da ni kakih trum izletnikov, po drugi pa, da je pravzaprav škoda, saj bi izvedeli za marsikatero skrivnost tega bisera«.

Podružnična cerkvica sv. Mohorja in Fortunata res skriva eno o redkih skrivnosti na Slovenskem. Gre za gotske freske v razmeroma dobro ohranjenem prezbiteriju. Gre za zanimivost, ki je »res zanimivost daleč naokoli in širše«, pravi župnik Mirko Horvat, prvi mož osrednje župnijske cerkve sv. Florijana, ki s svojo dostojanstveno podobo in zvonikom stoji na slikovitem majhnem kuclju nad vasjo Gornji Dolič in kamor sodi tudi podružnična cerkvica na Kozjaku.

Z leve: Ivan Martinc, Rajko Kotnik, Jože Jovan in župnik doliške cerkve sv. Florijana Mirko Horvat

»Slikarije«, ki so pravcati biser sakralne zgodovine.

Slikar ni bil samouk, ugotavljajo poznavalci.

Notranjost

»Ljudje pravijo, in viri temu pritrjujejo, da je cerkvica nekdaj služila kot grajska kapela za Irštajn, katerega razvaline so še zdaj vidne na vrhu bližnjega hriba. Iz fresk ni razvidno oz. ne pojasnijo zgodovinskega ozadja. Med naslikanimi svetniki ni nobenega izrazitega grajskega zaščitnika. Kakor koli, posebnost in zanimivost fresk je, da so eden redkih, če že ne edini primer na slovenskem Štajerskem popolnoma ohranjenega in nikoli prebeljenega gotskega prezbiterija,« pojasnjuje Jože Jovan, podatkovna enciklopedija teh krajev na dveh nogah.

Stara ladja je postala prezbiterij

Sicer pa različni viri poenoteno razlagajo, da gre v primeru cerkvice sv. Mohorja in Fortunata »za cerkev s kornim zvonikom. Prostor pod zvonikom je prečno-pravokotne oblike. Po tlorisnem razmerju sodeč je ohranjen večji del stare ladje, razen njenega zahodnega konca s fasado. Ladja je bila mnogo nižja, kot je danes, ter pokrita z ravnim lesenim stropom. Bila je brez podzidka, enako kot nerazčlenjen zvonik. V ladji in zvonici – prezbiteriju so bile stene ometane in večkrat beljene, še preden je bil prezbiterij v prvi četrtini 15. stoletja poslikan s freskami furlanske smeri. Sočasje polkrožnega slavoloka, nekoliko zalomljenega banjastega oboka in suličasto zašiljenega okna, kaže na nastanek cerkve v zadnji tretjini 13. stoletja. Po župni kroniki so ladjo leta 1682 prenovili, vendar je cerkev svojo glavno prezidavo doživela leta 1870, ko so podrli zahodni del stare ladje ter prizidali novo, večjo ladjo z zakristijo, staro pa porabili za prezbiterij, ki so ga z zazidavo poznoromanskega slavoloka oddelili od zvonice oziroma prezbiterija.«

In še na eno zanimivost opozarjajo tukajšnji poznavalci bisera na Kozjaku: kot je znano, so cerkve obrnjene proti vzhodu, kar je tradicionalno pravilo v katoliški arhitekturi. Cerkvica sv. Mohorja in Fortunata pa je obrnjena od vzhoda proti zahodu. Zakaj je tako, ne ve niti župnik Horvat, ki je prav v minulih dneh slavil zlato mašo. »So že vedeli, zakaj je bilo tako najbolje,« pove.

Iz katere dobe so freske?

Restavratorji iz Maribora so si freske že nekajkrat ogledali, poslikali … vendar doslej kakšnega konkretnega koraka še ni bilo. »Zagotovo to ni poceni projekt,« so si enotni sogovorniki. Kot odgovor na vprašanje, iz katere dobe so freske, skoraj v en glas povzemajo besede dr. Avgusta Stegenška, prvega umetnostnega zgodovinarja pri nas, sicer pa duhovnika, filozofa, konservatorja in teologa. Zapisal je: »Naše slike lahko vstavimo v sredino 15. stoletja ali morda celo v drugo polovico, za kar govori tudi arhitektura … Slikar ni bil samouk, kakor se danes dogaja, da marsikatero naših stavb pokvari 'umetnik' z nezadostno izobrazbo. Zaradi organizacije po cehih ni nihče mogel samostojnega dela prevzeti, ako se ni izučil kot učenec in pomočnik pri mojstru … Marsikateri naših sodobnih freskantov ne zadene teh vedrih in jasnih, včasih smehljajočih se lic …«

Letos mineva 117 let, odkar je Avgust Stegenšek cerkvico sv. Mohorja in Fortunata vnesel v strokovno literaturo, ko je v enem od prispevkov pisal o cerkvenih gotskih slikarijah na Kozjaku.

Omenjene slikarije ostajajo svojevrstni biser, okoli katerega je na severnih obronkih grebena Paški Kozjak naselje razmetanih samotnih kmetij.