Imele so vse. Čudovito pravljico, krasne partnerje, ki imajo ugled, moč, vpliv, denar, spoštovanje. Dokler se ni zgodila prva klofuta. Če ne ta, pa verbalno, psihično ali ekonomsko nasilje. Ki je, preden so rekle dovolj, eskaliralo do skrajnosti. Kajti tudi vztrajale so do skrajnosti. Zaradi otrok. A ko so le zbrale dovolj poguma, se je prava borba šele začela. S kakšnim človekom si si ustvaril družino, namreč ugotoviš, ko se z njim razideš. A takrat ugotoviš tudi, da se ne boriš le z nekdanjim partnerjem, temveč s sistemom, ki nasilnežu pravzaprav asistira, ugotavljajo moje štiri sogovornice.

Vse so lepe, na poklicnih področjih nadvse uspešne ženske, znane tudi v javnosti. Njihove zgodbe so anonimne. Pa ne zato, ker si ne bi upale spregovoriti z imenom in priimkom, temveč zato, ker si njihovi nekdanji partnerji ne zaslužijo, da bi dobili novo kost za glodanje pred institucijami, vpetimi v reševanje njihovih življenj. To je zapis o ženskah, ki so v javnosti krive, ker so znane, lepe in uspešne. Kajti družba si stereotipno predstavlja, da je žrtev nasilja neuka, nevedna, na zunaj zanemarjena oseba.

Pod masko bolečina

»Ljudje so me videli kot lepo, urejeno, samozavestno žensko, ki ji je življenje naklonjeno. Zaradi uspešnosti moža je bilo videti, kot da imam vse,« pojasnjuje znana slovenska modna vplivnica. Resnica je bila skrita pod zaigranimi nasmehi popolnega videza. »V meni je bila bolečina, ki je nihče ni opazil; čustvena, globoka, pogosto tudi telesna. Počutila sem se nesposobno, odrinjeno, neumno, grdo, nezaželeno,« pravi in dodaja, da je bila njena največja skrb, da tega nihče ne opazi. Najmanj otroka, pred katerima je želela ostati močna.

»Še danes mnogi verjamejo, da lepe ženske ne trpimo. Ne vedo, da sem kljub zunanji podobi nosila veliko breme. Da sem iz dneva v dan znova vstala, se uredila, se nasmehnila svetu – ne zato, ker je bilo lahko, ampak ker sem morala preživeti. Zaradi brezpogojne ljubezni do otrok in da ne pride do dodatnega kaznovanja, ker sem omadeževala našo srečno družino,« navaja vplivnica.

Dvojna past

»Ko je žrtev medijsko izpostavljena, se zdi, da so njene izkušnje nasilja s strani vplivnega partnerja postavljene pod drugačna merila. Kot da javna podoba izniči njeno ranljivost, ne verjame se ji. Povzročitelj to izkoristi in širi dvome o njej, blati njen značaj, izkrivlja dejstva in aktivira svoje vplive, ustrahuje,« ugotavlja znana sociologinja. Nasilje se tako iz zasebnega preseli v javni prostor – v govorice, omrežja in institucije. »Zakaj si ostala? Kako nisi opazila? Lovača! Si si že zaslužila,« so leteli očitki na njen račun. Njena prepoznavnost je postala razlog za dvom, in ne razlog za zaščito, pravi.

»V sodnih procesih se nasilnež pogosto predstavi kot razumen, prilagodljiv in skrben dovolj prepričljivo, da preusmeri pozornost in žrtev predstavi kot problematično,« poudarja. Ženska tako ostane ujeta v dvojno past: nasilja bivšega partnerja ter dvomov družbe in institucij, ki ne prepoznajo prikrite dinamike manipulacije in nadzora. »Žrtev postane lik, projekcija družbenih predstav, senca mnenj in zgodb drugih ljudi, njen glas pa se izgubi v šumu interpretacij družbe,« poudarja.

Iz vloge žrtve v vlogo borke

»Toksični odnosi ne izbirajo položaja, pameti in videza, zato smo tudi opolnomočene ženske lahko ogrožene zaradi nasilja v družini in kasneje s strani nekdanjega partnerja maščevane, celo družbeno obsojane zaradi odločitve, da iz tega izstopimo in, bog ne daj, o tem javno spregovorimo. Zlasti s strani alfa samcev, patoloških narcisov, ki jim je vse dovoljeno. Njihov nadzor in posledično nasilje vseh vrst se skozi zakon postopno poglabljata, po razvezi pa eksplodirata. Maltretirajo, ustrahujejo, grozijo,« poudarja znana antropologinja.

»Kot ženska, osredotočena na preživetje in skrb za obvarovanje ogroženih otrok, sem se znašla v primežu nekdanjega partnerja in nepravičnega pravosodja, kjer so o naši usodi odločale prepogosto nedosledne in pristranske sodnice. Zame je bilo ključno, da sem se iz vloge žrtve kmalu postavila v vlogo borke, kjer sem se ravno zaradi svojega ugleda in notranje moči postavila nazaj – za svoja otroka in ženske, ki mislijo, da ne zmorejo,« pove antropologinja.

Še danes ne vem, kako bi se morala obnašati žrtev nasilja, da bi ji sistem verjel, da je žrtev, pravi nekdanja sodnica in odvetnica Barbara Pia Hrovat. FOTO: Jože Suhadolnik

Čez noč ostala brez vsega

»Moje glavno vprašanje sebi je, česa se moram s to izkušnjo naučiti o sebi in svetu, kaj moram spremeniti, da svoje življenje vzpostavim na novo,« nam zaupa znana umetnica. »Ne ograjujem se od svojih napak, a gre za psihološko vojno, kjer močnejši postavlja pravila, ker ima vse v svojih rokah, moč, vpliv, denar. Oborožen do zob poziva na vojno nekoga, ki nima niti frače,« pripoveduje sogovornica, ki dolgo ni prepoznala psihičnega nasilja. »Ker sem bila v njem. Ker nisem znala postaviti meje. Ker sem verjela, da je prava ljubezen to, da greš čez sebe. Zaradi nekoga, ki ga imaš rad, in niti v najhujših morah ne pričakuješ, da bo storil vse, da se ti maščuje, te uniči samo zato, ker ne želiš več biti del 'njegovega' sveta, kjer so strah, dominacija, manipulacija, izsiljevanje, nasilje, prevare in izdaja postale vrednote v leksikonu ljubezni. Ker ne nazadnje: to se seveda ne more zgoditi meni, izobraženi, uspešni ženski, to se dogaja drugim,« pripoveduje.

Če bi vztrajala v zakonu, bi izdala sebe. »Kaj ti manjka, saj živiš luksuzno. On je pač kolerik, pa saj ga poznaš, toliko časa sta že skupaj, potujete, vse želje ti izpolni,« so bili odzivi ljudi, ki so ji bili blizu. »Mogoče sem nehvaležna, razvajena, ljudje se komaj preživljajo,« je razmišljala, pa čeprav je vse načrtoval on, ki je njene prijatelje in njeno družino označil za katastrofalne. »Zdaj sem jaz problematična, tista, ki pogosto utiša svoj glas, saj skušam preprečiti dramo in konflikte, moje mnenje ne šteje, temveč se ga agresivno preglasi. V notranjosti pa na ves glas kričim, moja stališča ostajajo skrita, neizrečena, moja samozavest ugaša, samospoštovanje kopni,« izpoveduje umetnica. Ko sem mislila, da je edino, s čimer bom po ločitvi še morala opraviti, le moja vest, se je začelo, pravi: »Izguba kontrole nad mano je povzročila akcijo ustrahovanja, maščevanja, groženj, blatenja pri znancih in neznancih in laži, za katere še vedno ne verjamem, da jih lahko izreče nekdo, ki je bil ves moj svet,« pripoveduje. »Nisem se bogato poročila. Izhajala sva iz enakega materialnega, kulturnega, mentalnega in čustvenega sveta. V desetletjih sva skupaj gradila, delala, ustvarjala družino, otroke, posle, a neopazno postajala vedno bolj vsak svoj svet. Jaz svetu, ki ga je on določil za našo družino, nisem več želela pripadati,« pojasnjuje. In bila za to kaznovana. »Čez noč sem ostala brez strehe nad glavo, dohodkov, večine prijateljev, ki to očitno nikoli niso bili, vsega materialnega, kar sva imela skupno, z odprtimi grožnjami in indoktrinacijo otrok,« razlaga umetnica. Klofut ni bila deležna, a dobro ve, kako deluje psihično nasilje. »Emotivna manipulacija, agresija, omalovaževanje, poniževanje, zmerjanje, konstantne grožnje. In vcepljen strah. Da bom brez njega propadla, da me bo uničil, da me bodo otroci prečrtali. Dolgo tega ne zaznaš, potem ne razumeš, potem si ne želiš priznati, potem te je sram samega sebe, potem obtožuješ sebe. Verjameš, da si ti kriva za njegove reakcije in bes. Ko tisti, ki mu najbolj zaupaš, konstantno obrača tvojo resnico, začneš dvomiti o svoji realnosti in vase. V vse, kar si, kar veš, kar čutiš, kar misliš,« poudarja in dodaja, da vidiš in začenjaš razumeti, ko se razbistri megla, ki jo je nekdo sistematično ustvarjal.