Oživila je pozabljeno ljudsko umetnost

Z gospodom Matjažem Bitencem sva se spoznala na rokodelskem sejmu v Mengšu. Všeč so mu bile moje slike in panjske končnice. Kmalu zatem me je kontaktiral in mi predstavil zelo zanimivo idejo – izdelati pristne slovenske papirnate jaslice. Na naših tleh jih ni bilo že dolgo,« nam pove Anita Cvetek, po izobrazbi konservatorka-restavratorka (z družinskim podjetjem Restavratorstvo Kavčič sodeluje že vrsto let), v duši pa ustvarjalka. Prihaja iz preprostega zasavskega kmečkega okolja, na kar je zelo ponosna. Pod imenom Atelje Anita Cvetek na samostojni podjetniški poti udejanja restavratorske izzive in slikarske vizije. Danes je ponosna avtorica papirnatih jaslic, ki so nastale na pobudo Društva jasličarjev Slovenije, ki si prizadeva tudi na tak način ohraniti bogato slovensko kulturno dediščino.

Anita je z veseljem sprejela izziv Društva jasličarjev Slovenije. FOTO: Osebni arhiv 

Na Slovenskem je tradicija postavljanja jaslic del prazničnega obdobja decembra, ki simbolno upodabljajo rojstvo Jezusa Kristusa in so bile čez stoletja prisotne tako v cerkvah kot v domačih okoljih. Jaslice so se na Slovenskem najprej uveljavile v cerkvah v 17. in 18. stoletju, nato pa so v 19. stoletju postale običaj tudi v kmečkih domovih.

Prve so bile na Slovenskem postavljene leta 1644 v jezuitski cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani. V teh prvih domačih jaslicah so v večini sprva uporabljali papirnate figure (na začetku 19. stoletja), preden so se razširile tridimenzionalne jaslice iz lesa, mavca ali gline. Papirnate jaslice so bile zaradi dostopnosti in nizke cene priljubljene pri mnogih družinah; pogosto so bile natisnjene v več barvah in predstavljale prizore Svete družine, pastirjev in drugih likov betlehemske zgodbe, ki so jih nato doma postavili v »bogkov kotiček«.

Pri ustvarjanju je imela precej umetniške svobode. Foto: Osebni arhiv

Po prvi svetovni vojni je ob ekonomski krizi pošel papir, kmalu so v pozabo padle tudi papirnate jaslice, ki so včasih povezale celo družino, ki je družno barvala in izrezovala jaslice. Med najbolj znanimi primeri papirnatih jaslic na Slovenskem so narodne jaslice, ki jih je leta 1919 ustvaril slikar in ilustrator Maksim Gaspari, posebej oblikovane tako, da so bile dostopne večjemu številu ljudi in v vsak dom. Te so bile natisnjene na več listih in so vključevale 69 figur, postavljenih v slovensko okolje in ljudsko tradicijo. Mojster Gaspari jih je ustvaril na pobudo Ivana Zormana, prvega predsednika Narodne galerije. Nastale so kot odgovor na poplavo tujih jaslic in kiča ter so predstavljale prvi poskus oblikovanja izvirnih slovenskih narodnih jaslic, dostopnih širši javnosti. Tiskali so jih kot papirnate jaslice v litografski tehniki, v serijah na več polah, prodajali pa v trgovinah in kot prilogo časopisu Domoljub.

Jaslice skrbijo za ohranjanje naše dediščine. FOTO: Osebni arhiv

Ker danes jasličarjem ni vseeno, ker ljudje ob pogledu na papirnate jaslice postanejo nostalgični, in ker željo ohraniti del slovenske biti, so združili moči z Anito Cvetek. »Ideja se mi je zdela zelo dobra in seveda sem bila takoj za. V društvu jasličarjev so si zaželeli ustvariti prodajni izdelek – mapo s papirnatimi jaslicami. Po njihovih predlogah in pomoči gospoda Bitenca smo prišli do osnovne ideje glavnih motivov za prvi sklop papirnatih jaslic. Te bi nato vsako leto nadgrajevali z novimi motivi,« pove Anita. »Slovenski motivi mi niso tuji, saj jih redno uporabljam tudi pri slikanju panjskih končnic. Tako, da idej je bilo že kar preveč. Morala sem se omejiti na motive, ki so najpomembnejši. To je seveda Triglav, Bled, mlin, kozolec, pristna slovenska hiša in slap Rinka. Ti so mi služili kot okvir oziroma ozadje jaslic, ki ni zanemarljivo. Vključila sem tudi manjše detajle, kot so lastovke, gobe, planiko in spominčice, pšeničko in sončnice, jabolko, kraškega ovčarja, volka, notranjost slovenske hiše in podobno. Glavni liki so seveda Marija z Jezusom, Jožef in Sveti trije kralji. Upodobila sem tudi pastirico, v tipičnih slovenskih oblačilih naših babic, berača, bratca in sestrico ter kosca. Jaslice so naslikane z mnogimi tipično slovenskimi detajli, ki se kažejo na oblačilih ali stavbah,« naša sogovornica opiše zasedbo.

Po novem tudi na papirju FOTO: Osebni arhiv

Proste roke

»Uporabljala sem akrilne barve na različnih nosilcih, kot so platno, karton in papir. Naslikala sem mnogo večje ilustracije, ker sem lažje izdelala podrobnosti. V realnosti bodo veliko manjše. Seveda sem predhodno naredila okvirno skico s svinčnikom. Pri slikanju oziroma oblikovanju figur sem imela proste roke. V resnici nisem delala nobenih globokih študij, kako pa kaj naslikati, večina je prišla iz mene, iz srca. Verjela sem, da bo vse izpadlo tako, kot je namenjeno. Vzgojena sem bila v verni družini, vsak dan se v restavratorski delavnici srečujem s podobami svetnikov in oltarji ter drugo slovensko kulturno dediščino, tako da mi veliko pomeni in jo globoko spoštujem. V veliko čast mi je, da jo lahko rešujem pred propadom,« Anita opiše, kako so jaslice nastale.

Triglav ne sme manjkati v slovenskih jaslicah. FOTO: M. B.

»Tako so tudi papirnate jaslice en košček v tem mozaiku varovanja kulturne zgodovine naših babic in prababic. Mislim, da nikoli ni problem slikati stvari, do katerih imaš odnos in ti veliko pomenijo,« je še razkrila Anita, ki praviloma intenzivno dela za konec tedna, med tednom pa si zvečer pripravlja skice, ideje ali material. Jaslice so v tisku in bodo, to nam je zatrdil Matjaž Bitenc, na ogled na razstavi v Radečah in Novem mestu. »Moram pa ob priliki zelo pohvaliti gospoda Bitenca za njegovo požrtvovalnost in trud pri vsej organizaciji. Vidi se, da v tem res uživa, pokazal pa mi je tudi zbirko jaslic na svojem domu,« je sklenila Anita.