Komentar Primoža Kališnika: Pa vseeno hvala za skrb, Edi

Prejšnji teden je bil jako zabaven.

Skoraj nič se ni zgodilo, le mraz je bil, in če je mraz, prižgeš centralno. In ko prižgeš centralno, se spomniš na nafto, ki je je v cisterni bolj malo kot veliko.

Veliko ljudi nas je v zrelih letih tudi zelo razočaranih, ko vidimo, da se ena najmočnejših kultur zadnjega tisočletja, judovska, zliva kot zdrav potok v morje slabega. In ko se vse slabo zmeša, dobimo le še strupeno tekočino.

In dražjo nafto, pravijo ljudje, ki so že davno ugotovili, da je veliko lažje skrbeti le za svojo rit kot biti vsaj deklarativno zaskrbljen zaradi vseh, ki umirajo daleč prezgodaj tam nekje na Jutrovem. Temu delu zemlje z maksimalnimi potrebami po različnih tipih krvi se reče tudi Levant.

Skratka, razen da me je zeblo in sem se šel puščanje nafte po slamici skozi Hormuško ožino, ni bilo nič pametnega.

Še politik Mesec ni govoril o gospodarstvu, kot bi bil za Luno. Kaj vem, morda je šel na žur na Mesec. Če je šel, je morda v resnici celo prvi človek na Luni, bi rekli podporniki teorij zarot. Dejstvo pa je, da levica prej pride na luno kot pa v vlado.

Itak pa je razmišljanje o politiki kot sindikalni izlet za Sizife, na katerem vsi z nasmehom tekmujejo, kdo bo svojo skalo dlje rinil v breg.

Zmaga tisti, ki mu največkrat spodrsne.

Ob tem pa se vedno vprašam, ali je Sizif sploh opravil izpit iz varstva pri delu.

Na levi sicer pravijo: »Delu čast in oblast.«

A skozi razvoj vrst se je čast obrabila, saj je bila ovira na poti napredka posameznika, ko se je iz socialista levil v kapitalista. Ostala je zgolj oblast.

Oblast je zelo podobna Sizifovemu biznisu: ves čas se ženeš zanjo, pa je nikoli ne dobiš za vedno.

Le da je Sizif od svojega prekletstva vsaj razvil tehniko. Pri oblasti pa pogosto najbolje uspevajo ravno ljudje brez vsakršne tehnike razmišljanja.

Tako žal tudi ti ljudje, podobno kot Sizif, nimajo izpita iz varstva pri delu. Ker kdor ne dela, ne more grešiti.

Včasih so rekli: kdor ne dela, naj ne je. Potem pa se je pokazalo, da je to le babja čenča in da pri nas največ pojedo tisti, ki ne delajo.

Ne vem, kaj bo s Sizifom. Morda bi se moral počasi včlaniti v kakšen sindikat. A ko bi spoznal, za kaj pri sindikatih gre, bi šel verjetno nazaj na goro, pod vrh potisnil kroglo, potem pa se ji ne bi umaknil. Tako bi krogla za vedno končala njegov brezizhodni položaj.

Morda bi se komu zazdelo, da ves čas udriham po levih in nič po desnih. No, vsaj zame to ni res, saj pri nas desnih nimamo. Imamo le leve, ki so se bolje znašli kot tisti, ki jim pravijo, da so desni.

V resnici gre za skoraj isto pleme. Kot menda Judje in Palestinci.

Veliko ljudi danes zelo zanima, ali imajo Judje in Palestinci iste korenine. Po vseh mogočih raziskavah jih imajo precej, saj izhajajo iz starih semitskih in kanaanskih ljudstev, ki so tam živela že takrat, ko Evropejci še niso vedeli, ali se bolj splača častiti hrast ali kamen.

Potem pa je zgodovina naredila svoje: eni so ostali, drugi odšli, tretji prišli nazaj, četrti pa vse skupaj popisali v svete knjige in razglasili za svoje.

V resnici je pri teh stvareh podobno kot pri politiki in sorodstvu: bolj ko so si ljudje podobni, bolj se znajo sovražiti.

Če bi bili popolnoma tujci, bi si verjetno že zdavnaj pustili pri miru vsaj oljke, vodo in svete kamne.

Tako pa vsi skupaj že tisočletja rinemo isto zgodovinsko skalo v isti breg, medtem ko nekdo zraven prodaja orožje, drugi nafto, tretji pa moralne nauke za televizijske kamere.

Isto je pri naših, ki so bili vsi pionirčki in Titovi mladinci, potem pa so ugotovili, da je akvarij premajhen za vse, in so se preselili v dva nova in večja. Voda se je zamenjala, misel v ribicah pa ne.

Riba luske menja, oči pa ne.

Oči pa so, to vemo, vedno lačne. In ker ti ljudje jedo predvsem z očmi, so eni bogati, debeli in prenajedeni, drugi revni, suhi in lačni. Na koncu pa nas vse enako tišči v želodcu.

Zato pri nas bogati pravijo, da smo v resnici vsi isti, saj oboje tišči v želodcu.

No, naši desni so levi in to, da levica poje rekviem, da bodo na oblast prišli desni, je čista laž.

Na oblast bodo v resnici prišli njihovi.

Itak bi morali biti pa vsi zadovoljni, saj so na oblasti vedno naši, le vsake toliko časa se zamenjajo.

V resnici gre le za delo v izmenah.

Jasno, brez narejenega izpita iz varstva pri delu. Ker če ne delaš, ga ne rabiš.

Zato jaz vsaki oblasti tudi verjamem, ko pravi, da ni nič kriva. Če ne delaš, ne grešiš.

Zaslužiš pa.

»Jebiga, od nečesa je pa treba živeti,« je iz onstranstva rekel Edvard Kardelj, ko se je spraševal, zakaj v Sloveniji ne ponatisnejo njegovega dela Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja.

Kardelj je skušal narediti sistem, v katerem bi oblast izginila med ljudi, a se je potem oblast samo skrila v razne komiteje, konference in delegacije, kjer je nihče ni več našel, razen ko je bilo treba kaj prepovedati.

Ponatisa ne rabimo, ker ga živimo v živo.

Pa vseeno hvala za skrb, Edi.