

Rokovanja nimajo najraje, se ga pa nekateri navadijo. FOTO: Red Diamond/Getty Images

Pajke je zanimivo opazovati, zlasti ko se levijo. FOTO: Constantincornel/ Getty Images

Črni z oranžnimi črtami, pravi lepotci so. FOTO: Jimmyli/Getty Images



Mehiška rdečekolenska tarantela (Brachypelma smithi) velja za eno najbolj primernih vrst za začetnike zaradi svojega mirnega značaja. Gre za relativno počasnega pajka, ki redko kaže agresijo in se ob motnjah raje umakne kot napade. Prav to je za začetnike ključnega pomena.
Iz terarija enkrat tedensko odstranimo ostanke hrane (nepojedene žuželke) in iztrebke ter zamenjamo in očistimo posodico z vodo.
Na pogled je ta tarantela izjemno privlačna. Njeno telo je temno, skoraj črno, značilni so oranžno-rdeči obročki na nogah, zaradi katerih jo je težko zamenjati z drugo vrsto. Odrasli osebki imajo razpon nog okoli 12–15 centimetrov.
Pajki ne marajo nošenja po rokah.
Čeprav ne spadajo med zahtevne živali, nikakor niso kratkotrajna odgovornost. Samice lahko živijo tudi do 20, celo 25 let, samci precej manj, običajno le nekaj let po spolni zrelosti, od pet do sedem let. To pomeni, da odločitev za takšnega hišnega ljubljenčka ni muha enodnevnica.

Kaj potrebujemo, če želimo imeti doma takšnega pajka? Terarij naj bo razmeroma preprost. Za odraslo tarantelo zadostuje prostor, velik približno 30 x 30 x 30 centimetrov. Pomembno je, da ni previsok, saj so te tarantele talne in se lahko ob padcu poškodujejo. Na dnu mora biti nekaj centimetrov substrata (na primer kokosova vlakna), da lahko koplje ali počiva. Dodamo še skrivališče, posodico z vodo in poskrbimo za dobro zračenje. Temperatura naj bo okoli 24–28 °C.
30x30x30 centimetrov velik terarij je dovolj.
Hranjenje je preprosto – jedo predvsem žive insekte, kot so črički ali ščurki. Odrasli osebki jedo le nekajkrat na teden ali celo redkeje.

Tarantele niso živali, ki bi razvijale odnos z lastnikom. Ne prepoznajo človeka na način, kot to počnejo psi ali mačke. Njihovo vedenje temelji na instinktu. Lahko se navadijo na okolje, ne pa na osebo. Zato so bolj opazovalni kot interaktivni ljubljenčki: opazovanje njihovega gibanja, hranjenja in levitve marsikoga povsem prevzame. Čeprav je ta vrsta znana kot mirna, ne uživa v človeškem dotiku. Pajek človeka ne dojema kot prijatelja, temveč kot potencialno nevarnost. Ko ga vzamemo v roke, doživlja stres, lahko skoči ali pade. Padec z roke je lahko za pajka usoden, saj ima zelo občutljivo telo. Lahko se brani z odmetavanjem dlačic, ki pri človeku povzročajo srbečico in draženje kože. V redkih primerih lahko tudi ugrizne, kar za človeka sicer ni nevarno, je pa neprijetno.