Pedro Opeka, svetovni mirovnik

Alfred Bernhard Nobel je v svoji oporoki leta 1895 določil pet nagrad: za fiziko, kemijo, fiziologijo ali medicino, književnost in mir. Švedska centralna banka je pozneje dodala še nagrado za ekonomske vede. Najpomembnejša in pogosto tudi najbolj sporna je Nobelova nagrada za mir. Nominiranca, organizacijo ali fizično osebo, bodo razglasili 10. oktobra, nagrado pa podelili 10. decembra v Oslu.

Originalne določbe za nagrado za mir se glasijo: »Osebi, ki bo opravila največ oziroma najboljše delo za bratstvo med narodi, za odpravo ali zmanjšanje stalnih vojsk in za prirejanje ter spodbujanje mirovnih kongresov.« Nobelov odbor je moral pogosto razširiti pomen bratstva med narodi in mirovnih kongresov, da bi zajel sodobne oblike mirovnega dela. Vedno vlada veliko zanimanje, kdo je bil nominiran. Nominirance za tekoče leto lahko Nobelov komite objavi šele po 50 letih od prejema nominacije, zgodi pa se, da nominiranec ali predlagatelj sam objavi nominacijo. Precejšnje je tudi zanimanje slovenske (in malgaške) javnosti, kdaj bo nagrado dobil naš misijonar Pedro Opeka.

Neutrudna gospodična Bao, predsednica Akamasoe FOTO: Anja Kovačič

Prazni v srcu

Duhovni mirovniki, kot je Opeka, ne gradijo miru z deklaracijami, temveč z zidaki, kruhom in molitvijo. Njihova moč ni v retoriki, temveč v preobrazbi človeškega obupa v dostojanstvo. Morda prav zato ostajajo na robu političnih priznanj – a v središču človeške resnice. Da, smo različni, a vsi smo ljudje iste Zemlje, pravi Opeka: »Ustvarjeni smo, da bi bilo življenje kljub različni kulturi, jeziku, navadam, mišljenju lepše, zanimivo, bolj dinamično. To je pravo bogastvo. Različnosti pa ne sprejemamo. Vsiliti hočemo svoje pojmovanje sreče in življenja brez spoštovanja drugih, zlasti malih narodov in majhnih plemen.«

Za vsako pridigo se pripravi. FOTO: Anja Kovačič

Malgaški pregovor pravi: Duh naredi človeka. Z razvojem tehnologije, mobilnosti in izobraženosti ljudi iz razvitih držav se ni nič spremenilo v smeri skupnega dobrega. Ljudje hlastajo za zabavo, živijo brez cilja, vsak hoče biti bogat. Materialni razvoj je šel naprej, veličina duha ne. V čem smo napredovali? Naša zavest se ni spremenila. »Vsak človek nosi v sebi sovraštvo, zakaj je tako, ne vem,« pravi Opeka in doda: »Smo prazni v duhu in srcu. Ni več pristnosti, ni resnice, ne iščemo niti pravice.« Pravica je odvisna od moči, bogastva, denarja in orožja. Enako tudi resnica. Tudi če je laž.

Zlati jubilej

Velik problem Madagaskarja ter afriških držav je miselnost ljudi. »Živijo za danes, zvečer in jutri bo že kako,« pove naš misijonar. K spremembam takšne miselnosti bi morali biti zavezani predvsem voditelji držav z gradnjo novih šol in drugimi ukrepi. Njegova humanitarna skupnost Akamasoa je kot nekakšna oaza. »Oaze miru bi morali ustvarjati povsod, v vsaki državi, težko pa bi vsa država postala oaza,« pravi Opeka in pojasni: »To bi bili manjši kraji po več tisoč ljudi, ki bi živeli za vrednote pravičnosti in spoštovanja, delili vsakemu, kar potrebuje. Ljudje bi se ljubili ter pomagali trpečim. Razvoj pa bi šel v smeri iz majhnega raste veliko.«

Gradnja novih hiš ne presahne. FOTO: Anja Kovačič

Letos Opeka slavi zlati jubilej, pred 50 leti je prišel na Madagaskar; otroke ima v srcu in z dejanji, ne z besedami, skrbi za njihovo boljše življenje. Skrbi ga prihodnost otrok. »Vse zemeljsko bogastvo bi morale urejati povezane države, da ne bi bilo ne lačnih ne otrok brez zdravstvene oskrbe, da bi imeli pitno vodo, dostojen dom, da bi se izobraževali. Tega ni.« Na Zemlji živi milijarda ljudi, popolnoma pozabljena od napredka. Životarijo, so izključeni iz tega sveta ali, kot se Opeka ostro izrazi: »Živijo za smrt, brez cilja, brez dostojanstva, brez usmiljenja, brez ljubezni, brez pravičnosti. Ko so izumili atomsko energijo, je bilo to pozitivno, a kaj ko so jo uporabili za ubijanje. Bojim se, da se bo z umetno inteligenco zgodilo nekaj podobno negativnega, nastopila bo plima medsebojnega goljufanja. Še bolj se bomo sprli med seboj. Povsod in ves čas odmeva: dobiček, dobiček, dobiček. Dobiček ne more biti cilj našega življenja, sicer se bomo vedno bojevali.«

V mestu imajo svojo tržnico. FOTO: Anja Kovačič

Praznovanje ob njegovem jubileju se je že začelo. 14. septembra so ga povabili v Vangaindrano, mesto na vzhodni obali, kjer se je začela njegova malgaška epopeja. »Pričakal me je dva kilometra dolg špalir, tega nisem niti najmanj pričakoval.« Medtem ko ljudje Akamasoe živijo le za danes, vodstvo gleda naprej, veselijo se monaškega princa Alberta, zelo pomembnega donatorja, ki je za drugo leto najavil obisk Akamasoe.

Kako pomembno je delo našega misijonarja, priča nedavna izjava predsednika Madagaskarja Andrya Rajoeline na televiziji: »Hvala bogu, da obstajate!«