STAND-UP SCENA

Perica Jerković: Doma ni pomembno, koliko dvoran razprodaš

Več kot dve desetletji soustvarja slovensko stand-up sceno, a ga še vedno žene želja po novem. V monokomediji Perica 2.0 Pro Max se spopada z umetno inteligenco, družbenimi omrežji in pritiskom, da moramo biti vedno boljši.
Koper je zaznamoval njegovo mladost, Derventa otroštvo. FOTO: dejan Javornik
Koper je zaznamoval njegovo mladost, Derventa otroštvo. FOTO: dejan Javornik
 31. 10. 2026 | 17:00
8:32

Perica Jerković je komik, ki zna občinstvo nasmejati do solz, nato pa ga z isto šalo pripraviti do tega, da se zamisli nad svetom, v katerem živi. Za seboj ima številne uspešne predstave, televizijske projekte in štirikrat razprodano Gallusovo dvorano Cankarjevega doma. A namesto da bi počival na lovorikah, se znova podaja na neznano ozemlje. V novi monokomediji Perica 2.0 Pro Max se spopada z umetno inteligenco, družbenimi omrežji in svetom, v katerem moramo biti nenehno boljši, hitrejši in sodobnejši. Pri tem se ne izogne niti abrahamu, bolečinam v križu in škripajočim kolenom.

Za komikom pa se skriva tudi človek, ki dobro ve, da se ni mogoče neskončno posodabljati. Sredi Ljubljane se s Perico pogovarjava o njegovi ustvarjalni poti in izzivih, začneva pri vprašanju, kaj ga po vseh teh letih še vedno žene naprej. »Zanima me narediti nekaj, česar še nisem naredil, in ali lahko občinstvu ponudim nekaj novega, izvirnega. Če bi ves čas ponavljal isti recept, bi mi precej hitro postalo dolgčas. Zato včasih iz stand-upa zajadram v sorodne stvari. To pomeni tudi precejšnje tveganje, ampak če te ne zanima več, česa si še sposoben, pomeni, da stagniraš.«

Petdeset minut za skrolanje

Tokrat ga ne zanimajo ognjeni obroči, temveč svet, v katerem nam tehnologija prihrani čas, a nam ga hkrati pomaga zapraviti. V novi predstavi se podaja v svet umetne inteligence, algoritmov in nenehnih posodobitev. »Najbolj me zabava neskladje med tem, kako pametni mislimo, da smo, in tem, kako se v resnici obnašamo. Razvijamo tehnologijo, ki naj bi nam pomagala rešiti vse mogoče težave, uporabljamo jo, da si olajšamo življenje, nato pa ga napolnimo z bedarijami. Včasih smo morali za določeno stvar porabiti eno uro, danes jo lahko opravimo v desetih minutah. Čudovito. Zdaj imamo pa še petdeset minut časa za skrolanje na telefonu.« Za humorjem pa se skriva resen pomislek.

»Bolj resno pa me skrbi razvoj umetne inteligence in dejstvo, da tudi ljudje, ki jo razvijajo, opozarjajo na velika tveganja. Ne gre samo za to, da bo kdo izgubil službo ali da bomo pozabili sestaviti e-mail brez pomoči stroja. Govorimo o tehnologiji, katere dolgoročnih posledic trenutno nismo sposobni doumeti v celoti. Zanima me, ali bomo znali pravočasno postaviti meje.«

Perica Jerković in Danica Lovenjak
Perica Jerković in Danica Lovenjak

V predstavi se njegov junak odpravi v center Reset, kjer naj bi postal boljša različica samega sebe – kot da bi bilo mogoče vse, kar nas moti, preprosto izbrisati in začeti znova. »Družba ti ves čas prodaja neko predstavo o uspešnem človeku. Potem dobiš občutek, da moraš biti fit, uspešen, dobro videti, imeti zanimivo življenje in redno objavljati fotke, ki vse to dokazujejo. Poskušam ugotoviti, kaj mi dejansko koristi in kaj počnem samo zato, ker se mi zdi, da bi to moral početi. Ni treba vsakega problema rešiti z novo različico samega sebe. Včasih je dovolj, da zbrišeš aplikacijo, ki ti je problem sploh ustvarila. Jaz rad zbiram informacije, berem in raziskujem različne stvari. V tem uživam. Tudi pri svojem delu si želim biti boljši. Če bi se temu odpovedal, bi bila moja privzeta različica verjetno tip, ki cele dneve leži na kavču, gleda Netflix in je smoki.«

Svoboda in meja

Ko govoriva o svetu, v katerem se lahko hitro kdo počuti prizadetega, me zanima, kje sam začrta mejo med svobodo humorja in slabim okusom. »Pri humorju so pomembni kontekst, namen in način izvedbe. Ni vsaka šala, ki nekoga prizadene, avtomatično dobra, ni pa tudi vsaka šala, ki nekoga prizadene, avtomatično slaba. Če bi bila merilo za humor samo možnost, da se bo kdo užalil, bi lahko zaprli gledališča in stand-up večere in se vsi skupaj pogovarjali le še o vremenu. Zame je pomembno, da se ne norčujem iz nekoga zgolj zato, ker je dostopen, in da razumem, kaj s šalo pravzaprav počnem. Ampak ne verjamem, da lahko humor delimo na dovoljene in povsem prepovedane teme. Včasih je ravno neprijetna tema tista, o kateri bi se morali pogovarjati. Tudi pravilo, da se moraš vedno norčevati iz močnejših in nikoli iz šibkejših, je lahko koristno izhodišče, ni pa univerzalni recept za vsako situacijo. Zakaj bi kdor koli bil izvzet?«

O tem govori brez velikih besed, a z jasnim zavedanjem, da šala ni samo tisto, čemur se smejimo. »Pomembno je, kako nekaj poveš, zakaj to poveš, s kakšnim namenom. Hudobnega namena ni težko prepoznati. Seveda ima občinstvo pravico, da mu nekaj ni všeč. Komik pa ima pravico, da poskusi povedati šalo. Potem se vsi skupaj soočimo s posledicami. Včasih se ljudje smejijo, včasih ne. Tudi to je del poklica. Če si želiš, da te imajo vsi radi, pozabi komedijo in začni prodajati sladoled. Ampak tam bi se spet našli tisti, ki so nezadovoljni s ceno, z okusi, s teksturo korneta … Ok, slab predlog,« reče v smehu.

Nato se dotakneva okolij, ki so zaznamovala njegovo življenje. »Mislim, da ti različna okolja dajo predvsem možnost, da ugotoviš, kako zelo so ljudje podobni in kako zelo se hkrati radi delimo na skupine. Vsak ima svoje navade, svoj način izražanja in svoje predstave o tem, kaj je normalno. Potem se preseliš drugam in ugotoviš, da je tudi tam vse povsem normalno, samo malo drugače. Koper je močno zaznamoval mojo mladost, Derventa pa otroštvo, poudarja Perica.«

Otroci so protiutež

Na odru je Perica tisti, ki mora občinstvo zabavati, doma pa ima povsem drugačne vloge in odgovornosti. »Mislim, da je pri tem pomembno, da se zavedaš, da je odrska persona samo del tebe. Na odru sem zato, da zabavam. Doma pa imam še kup drugih vlog in obveznosti, pri katerih to, da sem komik, ne pomaga prav veliko. Računi se ne plačajo sami zato, ker si povedal dobro šalo. Tudi gospodinjska opravila ne izginejo, če jih predstaviš v treh dejanjih z dobro dramaturgijo. Otroci so v tem smislu zelo dobra protiutež. Njim ni pomembno, ali si imel odličen nastop ali razprodal dvorano. Če morajo nekaj narediti in jim greš na živce, si preprosto oče, ki jim gre na živce. To je zelo zdravo.«

Zato vprašam, ali bi si sploh želel postati popolna različica samega sebe, če bi mu umetna inteligenca to lahko omogočila – brez napak, strahov, slabih dni in neuspehov. »Mislim, da popolna različica človeka zveni precej dolgočasno. Če nimaš napak, strahov ali slabih dni, kakšno življenje je to? Seveda bi bilo lepo, če bi lahko izbiral, katere napake obdržati in katere odpraviti. Recimo, odstranil bi raztresenost in tendenco k pitju gaziranih sokov, pa hkrati pridobil talent za petje Zdravka Čolića. To bi bila že zelo zaželena posodobitev,« se nasmeji. Ko se pogovor umiri, se vrneva k tistemu, kar ostane, ko ni več občinstva in aplavza. »Ko se ugasnejo odrske luči, ostane življenje, ki nima veliko opraviti z aplavzom. Zame je pomemben čas za družino, za prijatelje, ali da si v miru privoščim daljše kosilo ali ogled filma. To so stvari, ki se morda slišijo zelo običajno, ampak jih je v mojem sedanjem tempu včasih težko doseči.«

Spremljajte Slovenske novice kot prednostni vir na Googlu
Logo
IZBRANO ZA VAS
PromoPhoto
ISKALNA AKCIJA
Photo
INDUSTRIJSKA MOČ
Promo
INOVATIVNO
Promo
PAZI.SE
PromoPhoto
NARAVNA SNOV
Promo
ZANIMIV OGLED
PromoPhoto
MEJNIK
PromoPhoto
PROGRAM ZA USPEH
Promo
VPRAŠANJE VARNOSTI
Promo
LEPOTNI POSEG ZA ZDRAVJE OČI
PromoPhoto
EKO SKLAD
PromoPhoto
NASVET
Promo
NEXT
PromoPhoto
HORMONI
JEK2
Promo
OSKRBA
PromoPhoto
INVESTICIJSKI SKLADI
Promo
PREKO ČAKALNIH VRST
Promo
NEXT
Promo
NAKUPI
Promo
POTOVANJA
PromoPhoto
HIBRID
Promo
VARNOST