Pero Lovšin: Pred dvanajsto ne pijem

Dušan Čater v živem, neposrednem slogu popisuje druženje s frontmanom legendarnih Pankrtov in glasbenikom z uspešno, več kot tridesetletno samostojno kariero. Knjiga Na poti s Perotom Lovšinom je tesno povezana z njegovim albumom Za sto let naprej in širšim razmislekom o svetu danes. Po vsebini lahko pričakujemo rock'n'roll kot življenjsko držo, ne le glasbeni žanr, razmislek o tem, kaj pomeni ostati zvest sebi skozi desetletja, in pogled v ozadje – človeka za mitom Pankrtov. In tudi subtilno vprašanje: kaj pomeni biti upornik, ko nisi več mlad.

S Perom Lovšinom se dobiva v središču mesta, v pubu Loo-blah-nah, kjer naročiva kavo. Dopoldne je mirno, skoraj odmaknjeno od vsega, kar si predstavljamo pod oznako rock'n'roll. Kje je torej danes ta scena, kam se je umaknila? »Že dolgo let pred dvanajsto ne pijem alkohola,« pove mirno. »Enostavno prideš v leta in težko združiš vse. Ne samo, da sem na odru, rad sem tudi na smučkah, rad plavam, rad sem aktiven. Ne bom skrival, da nismo pili. Ampak moj najbolj divji čas kariere je bil pravzaprav v službi. Tudi tam so bile fešte, ko smo zmagovali v svetovnem pokalu v smučanju in podobno. Hkrati pa sem bil vedno navajen, da moram oddati članek, da moram priti na oder, da moram stati na vrhu smučišča.« Za hip se ustavi in doda: »Alkohol je lahko dober prijatelj – ob pravem času in v pravi meri. Malo klišejsko, ampak drži.«

Pisanje drugačno od rock'n'rolla

Ko pogovor zdrsne h knjigi, postane jasno, da Na poti s Perotom Lovšinom ni nastajala za mizo, ampak na poti – dobesedno. Čater ga je spremljal od pomladi do pomladi, na koncertih, snemanjih in povsod vmes. Knjiga zato ne deluje kot dokument, ampak kot gibanje, kot roman ceste, v katerem se Lovšin razpira skozi pogovor, spomin in nepredvidljive trenutke. »Pomembno se mi je zdelo, da gre z mano na pot. Med vožnjo v mojem forthingu sva klepetala,« razloži. Skozi pogovore in pričevanja Perovih življenjskih sopotnikov nam ponuja vpogled v njegov odnos do sveta. »V knjigi sva obdelala lep kos zgodovine, ki se mi zdi pomemben. Vedno sem oboževal zgodovino. Razmišljal sem celo, da bi jo študiral, pa sem se potem odločil za novinarstvo.«

Knjiga razpira tudi bolj osebne plasti, njegovo družino, odraščanje v kodeljevskem šesterokotniku, prve ljubezni, novinarsko delo in urednikovanje na reviji Privat, pa tudi vrhunce, kot je himna Slovenija gre naprej. Zanima me, zakaj svoje zgodbe ni zapisal sam. »Čater je romanopisec. To je nekaj povsem drugega od tekstopisca. Jaz se težko dolgo zadržim za računalnikom – začne me zebsti v noge. Poleg tega rad delam muziko. Takrat sem delal album. In tega ne moreš početi napol.« Danes govori drugače kot nekoč; ne več zgolj iz impulza upora, temveč tudi iz izkušnje in distance, ki ju prinese čas. »V mladosti me je mikalo, da bi napisal roman, mogoče celo erotični. Ampak če je posijalo sonce ali me je kdo poklical, sem šel ven. Pisanje je drugačen poklic kot rock'n'roll.«

Iz novinarstva v pornografijo

Tudi erotika se v pogovoru pojavi organsko, kot del širšega razmisleka o svetu, ki ga danes zaznamujeta presežek vsega in hkrati pomanjkanje občutka. »Diplomiral sem iz pornografije v državi, kjer je bila prepovedana,« pove z značilno ironijo. »Na začetku osemdesetih pornografije praktično ni bilo, danes pa je imamo ogromno in je zelo slaba. Včasih so porniče snemali pravi režiserji, medtem ko danes to delajo obrtniki brez duha.« Razlog vidi v širšem stanju družbe. »Ker je postalo vse vulgarno. Tako kot politika. Če pogledaš svetovne politike, vidiš nivo. In potem tudi pornografija ne more biti boljša.« Neposredno še pove: »Vulgarna. In absolutno antifeminilna. To me moti, ker imam rad ženske. Nekaj je narobe z energijo v tem svetu.« Ko govori o erotiki, govori o slogu. »Isto stvar lahko prikažeš erotično ali pa vulgarno. V umetnosti, pa tudi v rock'n'rollu se tistega, kjer je vse povedano, najhitreje naveličaš. Ljudje radi odkrivamo plasti. V pogledih, nasmehih, dvorjenju, razpoloženju. Malo pohujšljivosti, malo razvratnosti – ampak naj pride iz ozadja.« Vedno ga je najbolj zanimalo osvajanje. »Tisto prvo druženje. Da šele čez čas ugotoviš, ali sploh kaj obstaja. Če je vse takoj, pride tudi praznina. Potem se to vrne v obliki zasičenosti, depresij, travm.«

Paradoks sodobnosti vidi jasno: »Na spletu lahko vsak otrok dostopa do najbolj ekstremnih vsebin. Po drugi strani pa v filmih in spotih skoraj ni več prostora za subtilno erotiko.« Nasmehne se: »Na televiziji imaš kanale, ki jih sploh ne želiš. Jaz bi raje imel športne. Dobiš pa pornografske, ki so, če sem iskren, na lestvici nekje ena do dve od deset. Kot specialist.« Humor hitro zamenja resnost. »Otroci gledajo, kako njihovi vrstniki umirajo od lakote in bomb. To je naš svet. Po drugi strani pa se zgražamo nad telesnostjo. Ukinjajo nudistične plaže. Absurd!« Nasilje je postalo normalizirano. »Največ ga je na televiziji, v poročilih. Gledaš, kako najmočnejše vojske napadajo otroke, rušijo mesta. Ob tem pa sprenevedanje. Iskreno – nisem si mislil, da bo družba tako propadla. To ni več propadanje. To je propad.«

Izgubili smo stik z ritmom

V nadaljevanju se vrneva k glasbi. »Glasba je nekoč imela moč. Poglej Woodstock – pol milijona ljudi, ki je živelo idejo miru. In to je imelo učinek. Tudi pozneje – punk, Rolling Stones, Bob Dylan. Glasba je bila politična sila.« Spomini na začetke slovenskega punka – in poti, ki jih je soustvarjal kot njegov prvi glas – se v njegovih besedah še vedno slišijo kot nekaj živega. »Tudi mi smo na svoj način spreminjali prostor, v katerem smo živeli.« Danes vidi drugačno realnost. »Prišli smo v svet, kjer prevladuje neoliberalna logika in kjer se ljudje borijo drug proti drugemu za osnovne stvari.« Ob tem se dotakne tehnologije. »Računalniške igre so ljudi učile uničevanja, tekmovanja, poniževanja. Mi smo odraščali drugače. Obstajalo je spoštovanje – do učiteljev, do avtoritete. Danes tega ni več.« Pogreša tudi fizični prostor glasbe. »Včasih so bile trgovine s ploščami središča mest. Glasba je bila prostor srečevanja, razprav, filozofije. Okrog nje se je živelo. Danes pa je vse skrčeno na algoritme.« Prepričan je, da je glasbena industrija izgubila stik z bistvom. »Prevzela jo je logika kapitala ali celo vojaške industrije. In zato poslušamo, kar poslušamo.«

Knjiga se teh tem dotakne, a jih ne vsiljuje. »V knjigi hitro izpade, kot da pridigaš. Nisem večni upornik. Sem pa komentator sveta. Mislim, da bi morali ljudje več komentirati. To je nasprotje apatije.« Kljub vsemu ostaja tudi nekaj zadržanega optimizma. »Slovenija je na neki način mehurček. Po vsem, kar smo dali skozi, smo danes v relativno dobrem položaju. Ampak moramo ohraniti svojo identiteto.« In potem skoraj tiho pride do bistva: »Glasba povezuje. Daje ritem, energijo, vizijo. Mi smo izgubili stik s tem ritmom. Premalo plešemo. Premalo poslušamo glasbo tako, da nas res zadene.« Sam tega stika ne izgublja. »Doma imam tri gramofone. V vsaki sobi poslušam plošče.« In ob koncu doda misel, ki zveni skoraj kot navodilo: »Namesto da vsak dan eno uro gledamo poročila, bi morali več poslušati glasbo po lastni izbiri. Ne tisto, kar nam vsiljujejo.« Morda je svet res izgubil ritem. A Pero Lovšin ga še vedno drži – tiho, vztrajno, skoraj trmasto. In prav v tem vztrajanju ostaja nekaj, kar še vedno zveni kot rock'n'roll.