Po puščavi za domače, ki jim je ogenj vzel vse

To je zgodba o slovenski trmi in vztrajnosti. To je zgodba o slovenskem fantu, ki je imel svoje sanje. »Moj prvi motor je bil tomos APN 6, to je bila legendarna štirka,« se v otroštvo ozre danes 40-letni Toni Mulec. Dela mu ne zmanjka, komaj smo ga ujeli med sestanki in aktivnostmi, da strne svoje občutke in pove, kako se počuti po odmevni zmagi na Reliju Dakar. Iz leta v leto je boljši. Leta 2023 je premierno nastopil na Reliju Dakar ter v razredu reli 2 zasedel 9. mesto, skupno pa 24. med motociklisti. Leta 2024 je zasedel 5. mesto v razredu reli 2 in skupno 15. med motociklisti, leta 2025 pa 4. mesto v razredu reli 2 in skupno 13. med motociklisti. Letošnje leto je presežek, mejnik: zmagal je v razredu reli 2 in dosegel skupno 9. mesto med motociklisti, s čimer je izboljšal najboljšo slovensko uvrstitev Mirana Stanovnika, 11. mesto iz leta 2011.

Minister na obisku

»Ko ne dirkam, moram nekako skrbeti za vsa ta finančna sredstva, da lahko delam, kar delam. Poleg tega še testiram za podjetji Akrapovič in KTM. Pa tudi otroke malo treniram, kolikor imam možnosti,« opiše svoj delokrog. Po rodu je iz vasi Legen, to je nad Slovenj Gradcem, pošta pa Šmartno pri Slovenj Gradcu. »Pri nas je lepo: imamo lepo naravo, za mojo hišo so takoj hribi. Sedem na kolo ali pa odidem na sprehod, imamo mir in svež zrak in varnost, ki je v današnjih časih še kako pomembna,« opiše svoje konce, svoje zatočišče, svoj dom, svoj vir navdiha, tu živi tudi njegova družina, starši in brat Miha. Družina in krajani so bili in ostali njegovi največji podporniki, navijači. »Vsako leto me moji podporniki in domači presenetijo: vsakič pripravijo že tradicionalni sprejem, vsako leto se zbere več ljudi. Vesel sem, ker me je minule dni obiskal tudi minister Matjaž Han. Ljudje opazijo rezultate, to mi veliko pomeni. Tudi minister je pohvalil rezultate, pomenijo velik napredek za slovenski motošport, ki je v Sloveniji malce bolj zanemarjen, nismo tako popularni kot ostali športniki,« priznava Mulec, ki nadaljuje po začrtani poti.

Kdor čaka, dočaka! Foto: Osebni arhiv

Po domače

Tonijev rezultat odmeva. »Ne zavedam se še čisto povsem, kaj mi je uspelo. A je še čas za to. Predvsem, ko bom nehal dirkati, takrat bom užival v vseh rezultatih, ki jih zdaj dosegam. Zakaj mi je tako šlo? Želja za to je bila že dolgo. In tudi neljubi dogodek, ki smo ga imeli doma ... moral sem si tam doli tole zmago privoziti. Ker nimam dovolj denarja za vse faze priprav, se določene stvari delajo po kavbojsko. Pomagale so tudi določene stvari in treningi, ki se jih naredi tudi takrat, ko nimaš najboljše opreme ali pa dneva, predvsem pa vztrajaš. Vse našteto je razlog za ta uspeh,« opiše, kako kljubuje konkurenci, ki ima bistveno boljše finančno zaledje, praviloma pa gre za fante, ki so tovarniški vozniki. »Letos sem si z dirkanjem in tem rezultatom pridobil precej dodatnega spoštovanja prav teh tovarniških voznikov. A glede na moj način in pristop je bilo to spoštovanje prisotno že prej. Sicer pa so bili sotekmovalci iz moje ekipe veseli uspeha, tudi sodelovali smo, kolikor smo lahko. Ker me poznajo in vedo, kako težko je zmagati, je bil odziv zelo poziven,« nadaljuje Toni.

V puščavi najde mir in svobodo. Foto: Irina Petrichei

Puščava in svoboda

»Motorji me spremljajo od mladih nog. Ko sem imel možnost, sem ga dobil. Potem sem spoznal reli, želja je bila dolgo prisotna, a je za to potrebnega veliko denarja, doma pa ga ni bilo toliko, da bi se sam šel to. Ko je bilo mogoče, ko sem začel delati na tem, pa mi je uspelo. Ko prvič greš in doživiš tak reli, in če si pravi dirkač, se želiš vračati z željo, da izboljšaš rezultate,« pove. »Tekmovanja potekajo z vožnjo od točke A do točke B. Nikoli ne veš, kaj te čaka, vse je novo, puščava se spreminja, vidljivost je slaba, številni izzivi prežijo na nas. Hkrati ti puščava da neko svobodo, ki jo težko najdeš drugje,« opiše razloge, zakaj se rad vrača na Dakar. Ob sebi ima ekipo, a na dirki je prepuščen sam sebi. »Nikogar nimam, da bi skrbel za moje stvari. Imam dobro ekipo, nismo pa tovarniška ekipa, v kateri bi imeli še koga, ki bi pomagal ali skrbel za moje stvari,« doda nekaj podrobnosti.

Na poti z Dakarja je na letališču srečal moško skakalno reprezentanco. Foto: Osebni arhiv

20.400 evrov za start

Njegov šport ni poceni. Vse leto dela in se trudi, da gre lahko na dirko. »Dakar me stane okoli 120.000 evrov. V to niso všteti stroški priprav, motorja in treningov. Toliko stane zgolj 14 dni dirkanja. Samo za startnino moram odšteti 20.400 evrov,« oceni stroške, ki jih ima, svoje pa dodajo še priprave, noben evro ne pade z neba, vsakega pa preudarno trikrat obrne, preden ga porabi. Vesel je, ker je vedno več posluha za njegove nastope in tekme. »Na začetku, ko sem šel, nihče ni vedel, v kaj se spuščam, česa sem sposoben. Zdaj rezultati tiho govorijo, ampak še vedno je težko dobiti finančna sredstva, ne padejo z neba. Vse je plod trdega dela celega leta, ne le par mesecev,« pravi o tem, kako zbere toliko finančnih sredstev, da se za 14 dni odpravi v puščavo po odmeven rezultat.

»Že na prave treninge bi moral v puščavo, a za to potrebuješ ekipo, motor in še logistiko, da vse tja spraviš. Treniram v Sloveniji in na Hrvaškem. Lani so mi finance dovoljevale, da sem se udeležil treh treningov v puščavi, v Tuniziji in Maroku,« opiše, kako se pripravlja na boj s konkurenco, ki ima bistveno več denarja in boljše pogoje, a ne takega pristopa, srca in volje, kot jih premore Toni, ki je zelo navezan za družino, dom. Minulo leto je bilo za družino Mulec težko. Lani jim je požar vzel skoraj vse, kar so Tonijevi starši gradili vse življenje. Na žagi Mulec v vasi Legen je zagorelo 21. novembra, zublji so uničili vse stroje, orodje, kamione in avtomobile, ostala jim je streha nad glavo. »Počasi se postavljamo na noge, to je velika travma ... Je pa veliko lažje, ker so nam in nam še vedno pomagajo številni ljudje. Š enkrat hvala vsem, družini so na pomoč priskočili tudi moji sponzorji, vsem sem zelo hvaležen in ponosen sem na Slovence, ki znamo v težkih časih stopiti skupaj.«

Vse več Slovencev spremlja reli Dakar. Foto: Osebni arhiv

Življenje gre naprej. Toni že kuje nove načrte. »Tak rezultat je zagotovo veter v jadra, a tudi obremenitev – zdaj sem vodilni na svetovnem prvenstvu. Želja je, da bi šel še na kako dirko, a vse se konča pri financah. Komaj pokrijem Dakar. Da bi dirkal več, bi se moralo še kaj spremeniti,« je jasen in iskren Toni. Ki se ne predaja. Na Dakarju in v motošportu še ni rekel zadnje.

Vesel je, ker ga je doma obiskal minister Matjaž Han. Foto: Osebni arhiv