Pred Velenjčanom Robertom Goterjem, ki je prejšnji teden, natanko 1. aprila, praznoval abrahama, sta dve veliki preizkušnji. Najprej se bo 13. maja znova lotil igranja svoje diatonične harmonike in se poskušal z najdaljšim neprekinjenim igranjem vpisati v Guinnessovo knjigo rekordov. 17. maja pa se bo na velenjski Visti zbralo rekordno število harmonikarjev, vsaj 5500 jih pričakujejo, ki bodo z igranjem Avsenikove Golice dosegli še en svetovni mejnik.
Kako dobro spite zadnje dni?
Zaenkrat še kar dobro. Verjamem pa, da bolj, ko se bo bližal datum podiranja rekorda, bolj bo moj spanec moten (smeh). A to je normalno, se mi zdi, saj tudi športniki pred večjimi tekmami malo slabše spijo.
Glede na trenutno število prijavljenih harmonikarjev mesec in pol pred predvidenim dogodkom, skoraj 2000 jih je, vas morda skrbi, da zastavljen cilj ne bi uspel?
Nikakor, ne. Vem, da imamo kakšnih 500 ali 600 ljudi še v procesu prijav in verjamem, da ko bo številka enkrat dosegla 2500, se bo sprožil učinek nekakšne snežne kepe. Ljudje bodo, upam, spoznali, kakšno edinstveno priložnost imajo, in se bodo prijavili.
Pa vendar, kaj če število prijavljenih ne bo doseglo pričakovanj?
Četudi bi bilo na koncu prijavljenih 2500 ali 3000 harmonikarjev, bomo s tem podrli državni, pa tudi evropski rekord. Slednji trenutno znaša 1137 harmonikarjev. Torej, četudi bi se nas zbralo okoli tri tisoč, to nikakor ne bo neuspeh. A še enkrat, prepričan sem, da bomo rekord zlahka presegli, glede na to, da po mojem mnenju harmoniko v Sloveniji igra kakšnih 30–50 tisoč ljudi.
Kakšno sporočilo imate za vse, ki še oklevajo in se še niso prijavili ali si ne upajo?
Naj nikar ne oklevajo, temveč se prijavijo in izkoristijo zadnjo priložnost v Sloveniji, da ta rekord podremo. Še vedno verjamem, da bomo mi, v Sloveniji, vsi stopili skupaj in ta rekord podrli. In dokazali, da imamo harmoniko v srcih. Ne iščemo profesionalcev, pomembno je, da znate odigrati Golico in da imate zavest pravega Slovenca.
Ostanimo torej optimisti, da se bo na Visti trlo harmonikarjev. Kaj vse se bo še dogajalo v nedeljo, 17. maja, v Velenju, kdo vse bo tam?
Dogajalo se bo ogromno, to je prireditev, ki se bo imenovala Praznik harmonike na Visti. Tu bomo imeli šest glasbenih skupin, Čuke, Stil, Gade, Poskočne muzikante, Potepine in Alpski kvintet, nastopili bodo tudi svetovni prvaki, kot sta denimo Nejc Pačnik in Klemen Rošer, pa številni orkestri, imeli bomo Vista Village, kjer se bodo predstavljali razstavljavci, prirejamo tekmovanje v kuhanju goveje juhe, delavnice za otroke, skratka, to bo ena nora veselica, ki se bo začela ob 9. uri in bo trajala do 21. ure. Imeli bomo tudi didžeje, hostese, vse dogajanje pa bo moderiral Matic Herceg, ki je znan po svoji pozitivi.
Zame je to, da imaš otroke, bistvo življenja, saj lahko le tako svoje gene, svojo kri, dediščino in pogled na svet preneseš na svoje naslednike.
Glavna bo Avsenikova Na Golici. Koliko časa jo boste igrali?
Največkrat predvajano instrumentalno skladbo na svetu Na Golici bomo ponovili najmanj trikrat, saj jo moramo neprekinjeno igrati od pet do deset minut. Takšna so pravila.
Zanimivo je, da pride tudi basist skupine Tabu, Velenjčan Iztok Melanšek, ki se bo Golico na harmoniko še naučil igrati. Torej je še čas, da se naučimo Golico tudi tisti, ki ne obvladamo frajtonarice, klavirske ali kromatične harmonike?
Res je, tudi Iztok Melanšek je obljubil, da pride in da bo zaigral Golico. Menim, da mu igranje harmonike ne bo predstavljalo večjih težav, saj se je v glasbeni šoli učil igrati klavir in klaviature. Prijavljen je tudi njegov oče Mišo Melanšek, član Avia banda, ki bo tudi z veseljem sodeloval.
Sveži abrahamovec se bo 13. maja poskušal z najdaljšim neprekinjenim igranjem vpisati v Guinnessovo knjigo rekordov. FOTO: Osebni Arhiv
Edini pogoj je le CFB uglasitev, drži?
Ja, to je pogoj. A ta uglasitev velja le za diatonično harmoniko oziroma frajconarico, saj imajo klavirske in kromatične harmonike vse dure in to ni problem.
Menda pričakujete kar precej harmonikarjev tudi iz tujine. Od kod vse pridejo?
Zaenkrat je skoraj 100 prijavljenih iz sosednje Avstrije, pridejo tudi iz Italije, okoli 50 jih je že napovedalo prihod, eden je prijavljen iz ZDA in eden iz Kanade. Vsekakor je dobrodošel vsak.
Priprave so predvsem bolj temeljite, zlasti psihološke, saj te podpore lani sploh nisem imel.
Podiranja osebnega rekorda se boste letos znova lotili tudi vi. Ste letos odločeni, da boste presegli rekord Francozinje, ki je trenutno še aktualen in znaša skoraj 82 ur?
Ničesar ne obljubljam, ampak ja, ta rekord bom poskušal podreti še enkrat. In glede na to, da sem lani na lastni koži že izkusil, kako to poteka, da je to garanje, obenem pa vem, kje vse so še rezerve, upam, da mi bo letos ta podvig uspel.
So torej priprave letos drugačne?
Predvsem so bolj temeljite, zlasti psihološke, saj te podpore lani sploh nisem imel. Letos se na podvig pripravljam s strokovnjakinjo Nežo Đorđić, odlično psihoterapevtko, s katero sva se odlično ujela in menim, da njeni nasveti že zdaj name vplivajo zelo pozitivno.
Letos nič ni prepustil naključju, pomaga mu tudi psihoterapevtka Neža Đorđić. FOTO: Osebni Arhiv
Z vami pa bodo še drugi strokovnjaki. Če prav razumem, ne boste ničesar prepustili naključju?
Drži, ekipa bo letos precej razširjena, ves čas bodo ob meni tudi fizioterapevti in maserji, nutricionisti bodo pripravljali hrano. Skratka, vse bo pod kontrolo.
Na kaj boste še posebno osredotočeni?
Letos bom bolj kot ne osredotočen izključno na rekord, manj pa na vse dogajanje okoli sebe. Trudil se bom ostati v svojem svetu, varčeval bom z energijo, da mi je ne bo zmanjkalo. Če bo kriza, pa bom nanjo pripravljen. Lani je bila to veselica, predstava za javnost, saj so nekateri tam peli, plesali, celo praznovali rojstne dni. Letos ne bo tako. Zame bo uspeh že, če bom presegel lanski dosežek, ko sem igral 58 ur, 21 minut in 24 sekund. Če mi bo uspelo podreti tudi svetovnega, bo uspeh popoln.
Boste imeli tudi letos pripravljenih več harmonik?
Res je, imel jih bom več, začel bom z najlažjo, in ne najtežjo tako kot lani, ko je bilo obratno in se mi je na koncu zaradi utrujenosti zdelo, kot da mi je nekdo vanjo vlil deset kilogramov betona. Za najtežje ure bom prihranil le približno dvajset centimetrov visoko, najlažjo harmoniko.
Politiko rad spremljam, a zgolj kot zunanji opazovalec. Da bi jo soustvarjal aktivno, me pa ne mika.
Bo projekt tudi letos dobrodelen?
Bo. Tudi letos se bodo zbirali prostovoljni prispevki, del zbranih sredstev bo, tako kot lani, namenjen Medobčinski zvezi prijateljev mladine Velenje.
Pred dnevi ste praznovali osebni jubilej, abrahama. Je to za vas prelomnica ali ste eden tistih, ki menijo, da so leta zgolj številka?
Absolutno to slednje. Sam se počutim kot kakšen 33-letnik. In tako tudi živim. Kondicije imam dovolj in upam, da bo tako še dolgo.
17. maja bodo harmonikarji na velenjski Visti igrali Avsenikovo Golico in postavili še en svetovni mejnik. FOTO: Mojca Marot
Živimo v zelo nemirnem času, mir na svetu ni več samoumeven. Kroji ga predvsem politika, tudi vi ste se pred leti spogledovali z njo, čeprav zgolj na lokalni ravni. Vas morda še mika?
Ne, politika me absolutno ne zanima več. Rad jo spremljam, a zgolj kot zunanji opazovalec. Da bi jo soustvarjal aktivno, me pa ne mika.
Imate dva sinova, oba igrata harmoniko, mlajši je tudi športnik, starejši državni prvak v robotiki. Ste ponosni nanju, kajne?
Zelo, oba imam rad, oba sta zlata sinova. Mlajši Žan Jan je sedmošolec in v glasbeni šoli igra klavirsko harmoniko, frajtonarico ga učim jaz. Treniral je judo, zdaj je to opustil in se usmeril na rokomet. Starejši Val je odličen dijak, Zoisov štipendist, državni prvak v robotiki, obiskuje dve srednji glasbeni šoli, za orgle in klavir. Zadnje čase ga zelo veseli tudi igranje frajtonarice. Zame je to, da imaš otroke, bistvo življenja, saj lahko le tako svoje gene, svojo kri, dediščino in pogled na svet preneseš na svoje naslednike.
