V osrčju Slovenskih goric, na Zavrhu pri Lenartu, sta si zvestobo obljubila kulturnik in ljubiteljski zgodovinar, danes producent v Slovenskem narodnem gledališču Maribor, Matjaž Partlič in njegova Blanka. Matjaža se mnogi spomnimo tudi po njegovi vlogi Tinčka, ki jo je leta 1987 odigral kot takrat dvanajstletni fant v filmu Moj ata, socialistični kulak, katerega scenarist je bil njegov znani stric, pisatelj in dramatik Tone Partljič, ki je bil na poroki njegova poročna priča. Ravno prihodnje leto bo od premiere minilo 40 let, film pa je skozi desetletja pridobil in ohranil kultni status v naši filmski zgodovini ter zavesti Slovenk in Slovencev. V zadnjih tednih smo se nanj spomnili tudi zaradi slovesa zvezde slovenskega gledališča in filma Milene Zupančič, ki je v filmu odigrala vlogo Tinčkove mame Mimike.
Na pravljičnem Zavrhu pri Lenartu, kjer je general in pesnik Rudolf Maister pisal pesmi in opeval lepoto Slovenskih goric, so se pred tremi desetletji vnele iskrice med Matjažem in Blanko. FOTO: Boštjan Lah
Tone Partljič v vlogi poročne priče ni bil prvič, je pa bila tokratna poroka tudi zanj nekaj posebnega. Poročni obred je potekal ob Stupičevi vili na Zavrhu pri Lenartu, kjer je jesen svojega življenja kot gost prijatelja, notarja Frana Stupice (1868–1935), pogosto preživljal tudi general in pesnik Rudolf Maister (1874–1934), ki je v svojih pesmih opeval Slovenske gorice. Prav tu je napisal hvalnico lepotam tega koščka naše domovine, ki jih je v eni izmed pesmi strnil v naslednje verze: »Oj, Slovenske ve gorice, sonca božjega bogate, ve ste kakor bajke zlate, kakor pesmi v himno zlite.«
Tone Partljič je po izmenjanih prstanih segel v roko nevesti Blanki, magistrici prava, zaposleni na sedežu Univerze v Mariboru. FOTO: Boštjan Lah
V ozkem krogu
Prav Zavrh in stolp, na katerega se povzpne marsikateri popotnik, sta odigrala pomembno vlogo tudi v ljubezenski zgodbi Matjaža in Blanke. Njuna simpatija sega v študentska leta, a takrat, pred tremi desetletji, Matjaž ni mogel upati na kaj več, saj je Blanka imela fanta. Se mu je pa zdelo, da tudi Blanka do njega ni bila povsem ravnodušna. Kot študentska kolega sta s sošolci večkrat pobegnila z dolgočasnih predavanj prav na ta kraj sredi Slovenskih goric, kjer so bile dovoljene sanje. Četrt stoletja pozneje pa sta prav tam dosanjala svoje, saj so se njune poti ponovno prepletle in končno združile v eno. Čeprav sta desetletje pred tem oba delala na istem, Slomškovem trgu v Mariboru – Matjaž kot producent v Slovenskem narodnem gledališču Maribor, Blanka kot pravnica na sedežu Univerze v Mariboru –, se razen na dveh, treh prijateljskih kavah v tem času nista srečevala. Sta pa ohranila navado, da sta si ob rojstnih dnevih in novem letu vedno izmenjala voščila. In prav naključni SMS je bil kriv, da sta ugotovila, da sta po končanih zakonskih zvezah oba znova samska, iskrice vzajemne naklonjenosti pa so se znova razplamtele, saj nikoli niti niso zares ugasnile. Zato je bil kraj njune poroke na Zavrhu za oba samoumevna odločitev.
Zavrh in stolp, na katerega se povzpne marsikateri popotnik, sta odigrala pomembno vlogo tudi v ljubezenski zgodbi Matjaža in Blanke.
Usodni da sta ženin in nevesta prvo septembrsko soboto izrekla pred županom Pesnice Gregorjem Žmakom, kar ni naključje, saj oba živita v Pesnici pri Mariboru. Poroka je potekala v ozkem krogu družine, nevesti je bila priča njena hči Sara, Matjaževa hči Živa in Blankina hči Lana pa sta prevzeli vlogo družic.
Svatje (z desne): Blankina hči Lana, ženinova priča Tone Partljič, Matjaževa hči Živa, ženin Matjaž in nevesta Blanka ter nevestina priča, hčerka Sara, s fantom Višeslavom FOTO: Boštjan Lah
Piko na i je tako dobila zgodba, po kateri bi lahko brez težav posneli tudi kak film ali napisali vsaj črtico, če že ne romana. Glede na ženinovo pričo, pisatelja Toneta Partljiča, tega zagotovo ne moremo izključiti, vemo pa, da če njuna zgodba kdaj zares pristane na papirju, glede na pisateljev slog pisanja ter pogled na svet, zagotovo ne bo solzava. Pa čeprav je bila na poroki potočena tudi kakšna solza – sreče.
