Zgodba o partizanskih zdravnicah ni samo zgodba o mladih ženskah, ki so odšle v hosto zato, da so zdravile partizane. Med vojno so si izborile svoj prostor, po vojni pa niso izginile iz javnega življenja, ampak so še naprej spreminjale svet – predvsem na področju javnega zdravja. »Javno zdravstvo je zelo pomembno za ženske, tudi zaradi pravice do splava. A ta in druge pravice, ki jih imamo, niso samoumevne, temveč so bile izborjene, ko so enkrat izborjene, niso izborjene za vedno,« pravi antropologinja dr. Tanja Petrović, predstojnica Inštituta za kulturne in spominske študije ZRC SAZU, ki v okviru projekta Zgodovina ženskega dela v 19. in 20. stoletju na Slovenskem raziskuje tudi partizanske zdravnice.
Pravice, ki jih imamo, niso samoumevne, temveč so bile izborjene, ko so enkrat izborjene, niso izborjene za vedno.
Tudi v svetovnem merilu nam priznavajo, da je jugoslovansko partizansko gibanje v izredno zahtevnih razmerah vzpostavilo izjemen, učinkovit in visoko funkcionalen sistem zdravstvene oskrbe, ki je še posebej izstopal v Sloveniji. Ta sistem je tvorila zapletena mreža ljudi in infrastrukture, ki je bila močno odvisna od številnih ljudi. Kot navaja Enciklopedija Slovenije, se je samo v Sloveniji v partizanskih bolnicah, ki so bile skrite v grapah in drugih skritih kotičkih gozdov, zdravilo skoraj 15.000 ljudi, med osebjem pa je bilo 244 zdravnikov in zobozdravnikov, 260 študentov medicine, 38 medicinskih sester in več kot 3000 ad hoc usposobljenih zdravstvenih delavcev.
173 zdravnic
»Ženske zdravnice in študentke medicine so imele izredno pomembno vlogo v partizanski zdravstveni službi. Nudile so pomoč ilegalcem in ranjenim partizanom ter partizanske enote oskrbovale s sanitarno opremo, prav tako so se v velikem številu pridružile NOB,« pravi Tanja Petrović. Več kot zanimiv je podatek, da je v jugoslovanskem partizanskem gibanju po uradnih podatkih sodelovalo dva milijona žensk. Od tega jih je okoli 100.000 služilo v partizanski vojski, kar je izredno visoka stopnja vojaške udeležbe žensk, ki ji v regiji ni primerjave. Med njimi je bilo 173 zdravnic, kot so dr. Franja Bojc Bidovec, vodja partizanske bolnice Franja, dr. Pavla Jerina Lah, vodja partizanske bolnice Pavla, dr. Saša Božović, dr. Frida Gutman, dr. Ruža Šagadin, dr. Irina Knežević ... Bile so vodje partizanskih bolnišnic, ki so opravljale pomembno medicinsko in organizacijsko delo.
V Sloveniji se je v partizanskih bolnicah, ki so bile skrite v grapah in drugih skritih kotičkih gozdov, na primer v Franji, zdravilo skoraj 15.000 ljudi. FOTO: DEJAN JAVORNIK
Petrovićeva opozarja, da je bil razlog za tako veliko udeležbo izobraženih žensk v NOB tudi v tem, da je imela Kraljevina Jugoslavija kljub zaostalosti precej spodobno urejen zdravstveni sistem. Znatnemu številu mladih žensk, ne samo tistim iz bogatejših družin, ampak tudi tistim s podeželja in iz revnih okolij, je država omogočala študij medicine. »Številne med njimi so bile tudi politično ozaveščene in vključene v različne socialistične, protifašistične in antiimperialistične skupine in organizacije,« pravi sogovornica. Ko se je začela druga svetovna vojna in je okupator zasedel in razdelil območje Jugoslavije, so pomagale ranjenim in bolnim borcem, tihotapile sanitarni material, ustvarjale cepiva za borce na fronti in se same pridružile partizanskim enotam. »Pomembna prisotnost zdravnic med jugoslovanskimi partizani je izhajala iz emancipacijskega okvira za mlade ženske različnih socialnih ozadij,« pravi Petrovićeva. Pomembno je bilo tudi to, da so imeli mnogi, ki so pomagali vzpostaviti partizanski zdravstveni sistem, izkušnje iz španske državljanske vojne. Med 1192 jugoslovanskimi prostovoljci v Španiji je bilo dvanajst zdravnikov in en zobozdravnik ter nekaj žensk.
Večina zdravnic se je časa med vojno, ko so nemogočih razmerah (večinoma brez tekoče vode in elektrike) zagotavljali zdravstveno oskrbo, spominjala z naklonjenostjo. Dr. Roza Papo se je v spominih na delo zdravnice med partizani spominjala številnih težkih odločitev – »ali naj amputirajo nogo ranjenemu partizanu, ali naj premestijo nedavno operiranega pacienta, ker je bila odrejena evakuacija, ali naj gredo v podzemno zaklonišče« – pa tudi kot svojih najlepših dni, ker »nikoli prej ali kasneje ni bilo toliko tovarištva, veselja in petja«.
Dr. Franja Bojc Bidovec, vodja partizanske bolnice Franja, in dr. Pavla Jerina Lah, vodja partizanske bolnice Pavla FOTO: Wikipedija, javna domena
Nadaljevale delo
Poleg tega, da so v nemogočih razmerah opravljale svoj poklic, zdravile ljudi, so bile tudi kronistke partizanskega zdravstva, kar je bilo pomembno po vojni. Konec druge svetovne vojne za ženske v takrat novi državi Jugoslaviji ni pomenil tega, kar se je zgodilo v večini evropskih družb, kjer so ženske hitro umaknili iz delovne sile, da bi naredile prostor moškim, ki so se vračali s fronte, ponovno so se vzpostavili patriarhalni predvojni odnosi med spoloma. Dr. Jelena Batinić, ki je raziskovala sodelovanje žensk v NOB, poudarja, da se v nasprotju s svojimi vrstnicami na Zahodu jugoslovanske ženske po vojni niso vrnile v domove. »Namesto tega se je večina nekdanjih partizank preselila v mesta, kjer so našle zaposlitev ali prevzele upravne položaje v novi državi.« Petrovićeva dodaja: »Pionirski razvoj mnogih novih medicinskih in, širše, znanstvenih področij je bil zasluga žensk zdravnic, ki so bile v povojnem obdobju postavljene na čelo zdravstvenih ustanov.«
Pionirski razvoj mnogih novih medicinskih, znanstvenih področij je bil zasluga zdravnic, ki so bile v povojnem obdobju postavljene na čelo zdravstvenih ustanov.
Skoraj neznani so podatki Batinićeve, da je med višjimi častniki jugoslovanske vojske ostalo le 20 žensk, od tega dve polkovnici, pet podpolkovnic in 13 majork, ki so vse služile v medicinskih enotah kot zdravnice. Edini dve ženski, ki sta prejeli čin generala Jugoslovanske ljudske armade, dr. Roza Papo in dr. Slava Blažević, sta bili obe partizanski zdravnici. Nekatere od teh zdravnic so nadaljevale svojo kariero v vojaških bolnišnicah, med njimi dr. Franja Bojc Bidovec, dr. Roza Papo, dr. Hagara Debijađi, dr. Slava Blažević, dr. Danica Perović, dr. Marija Lompar in druge. »Mnoge partizanske zdravnice so imele osrednjo vlogo pri vzpostavljanju infrastrukture za zdravstveni sistem Jugoslavije,« pravi sogovornica in našteje primere: dr. Olga Milošević je bila vodja zdravstvene službe za zaščito mater in otrok na Ministrstvu za zdravje prebivalstva, dr. Pavla Jerina Lah je bila direktorica Inštituta za transfuzijo Srbije in je opravila pomembno delo pri vzpostavitvi inštitutov za transfuzijo po vsej Jugoslaviji, medtem ko je bila dr. Saša Božović vodja Inštituta za boj proti tuberkulozi v Beogradu. »Dr. Pavla Jerina Lah je kot direktorica Inštituta za transfuzijo krvi Srbije ogromno prispevala k ozaveščanju državljanov o pomembnosti prostovoljnega darovanja krvi,« pravi sogovornica in nadaljuje: »Organizirala je mobilne enote za darovanje krvi po vsej državi in se ukvarjala z dejavnostmi Rdečega križa in drugih političnih organizacij, usmerjenih v prostovoljni, neplačani sistem darovanja krvi.«
Dr. Roza Papo se je dela zdravnice med partizani spominjala kot svojih najlepših dni, ker nikoli prej ali kasneje ni bilo toliko tovarištva, veselja in petja. FOTO: Wikipedia, Javna Domena
Dr. Božena Ravnihar je bila vodja laboratorijev na Onkološkem inštitutu v Ljubljani in je uvedla obvezno poročanje o rakavih boleznih, ginekologinja dr. Marija Stucin je uvedla metodo kolposkopije in redne histološke preglede. Dr. Milica Petrović-Valentinčič, ki je med drugo svetovno vojno podpirala Osvobodilno fronto v Sloveniji in je ilegalno proizvajala cepiva proti tifusu, griži, varioli in steklini ter jih pošiljala partizanom skupaj z medicinsko opremo, je po vojni ustanovila Mikrobiološki in higienski inštitut Medicinske fakultete v Ljubljani. Organizirala je tečaje za srednje medicinsko osebje in tečaje Rdečega križa, poleg tega obsežnega organizacijskega in izobraževalnega dela pa se je ukvarjala tudi z raziskovanjem.
Za skupno dobro
Kot je iz naštetih primerov razvidno, so se partizanske zdravnice po vojni ukvarjale z mnogoterimi dejavnostmi – niso bile le strokovnjakinje, ampak tudi družbeno aktivne ženske, obenem pa tudi žene in mame. »Med vojno so ženske partizanske zdravnice – skupaj z drugimi partizanskimi moškimi in ženskami – razumele delo, ki so ga opravljale v izredno težkih razmerah, kot nujno in potrebno, pa tudi kot prizadevanje za dolgoročno izgradnjo zdravstvenega sistema nove jugoslovanske družbe,« pravi Tanja Petrović. Svoje delo so opravljale s trdnim prepričanjem v boljšo in pravičnejšo prihodnost.
Milica Petrović-Valentinčič je po vojni ustanovila Mikrobiološki in higienski inštitut Medicinske fakultete v Ljubljani. FOTO: Wikipedia, Javna Domena
»Ko se je vojna končala, so svoje delovanje še vedno razumele v istih kategorijah – nujno in potrebno je bilo zgraditi in vzdrževati institucije, izobraževati nove kadre ter vzpostaviti sisteme in prakse, ki bi omogočile, da bi ta težko pričakovana prihodnost postala resničnost,« nadaljuje sogovornica: »Za generacijo žensk, ki so se poklicno izobraževale v povojnem obdobju, je občutek nujnosti nadomestil moralni občutek dolga in etika delovanja za skupno dobro, ki je nad osebnimi interesi in željami – kar je v današnjem času vse bolj težko razumeti.«
