V ustavi je določeno, da ima vsakdo pravico do pitne vode. Kakšna naj bo njena kakovost, v njej ni določeno.
Mikrobiološko kakovost pitne vode so v letu 2024 spremljali na 2659 vzorcih, ki so bili odvzeti na 849 oskrbovalnih območjih. Mikrobiološko neskladnih je bilo 9,5 odstotka vzorcev, je navedeno v zadnjem poročilu NIJZ o kakovosti pitne vode pri nas: »Zaradi mikrobiološke onesnaženosti so že vrsto let najbolj problematična najmanjša oskrbovalna območja, ki oskrbujejo med 50 in 500 prebivalci.« Na teh območjih so številni še vedno prikrajšani za ustrezno pitno vodo. V letu 2024 je bilo takšnih območij 562, na njih se je oskrbovalo 95.564 oziroma 4,5 odstotka prebivalcev.
Pod največjim udarom je dobršen del Slovenije, predvsem hribovita in kraška območja Dolenjske in Notranjske, tudi Primorske, Gorenjske, Savinjske in Koroške, kjer ob vsakem večjem deževju prihaja do izpiranja v podtalnico, s tem pa do vdora mikrobov in drugih onesnaževal v pitno vodo.
Zelo ogrožen ekosistem
Zavedati se moramo, da je podzemna voda naš najpomembnejši vir pitne vode. Po podatkih Evropske agencije za okolje je v letu 2024 v državah članicah EU predstavljala 65 odstotkov virov pitne vode. Podobno je v Sloveniji: 2024. se je 63,3 odstotka prebivalcev oskrbovalo iz podzemnih vodnih virov brez vsakršnega vpliva površinske vode. Še več, tega leta za 23,4 odstotka prebivalcev priprava pitne vode sploh ni bila potrebna, kar kaže na izjemno kakovost našega podzemnega vodnega vira.
V naših večjih mestih je poskrbljeno za pitno vodo. FOTO: Leon Vidic
Ker pa je prepustnost v kraškem sistemu velika, je ta vir zelo občutljiv in ranljiv, zaradi česar bi bilo treba ustrezno omejiti dejavnosti, ki predstavljajo vir onesnaževanja. Cene Fišer je biolog in docent na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Ukvarja se z raziskovanjem skritega sveta podzemnih voda. »Na kvaliteto vode vplivajo številni dejavniki, od neustreznih greznic, soljenja cest, neustreznega gnojenja in uporabe fitofarmacevtskih sredstev do namakanja s slabo prečiščeno vodo. Med novejšimi onesnažili se pojavljajo tudi nove kemikalije, denimo, paracetamol, rezistentne bakterije in mikroplastika. Vnos onesnažil poteka z neposrednim spiranjem s površja ali prek ponikalnic v kraške sisteme. Učinki različnih onesnažil pa se seštevajo.«
Koncentracijo atrazina, uporaba katerega je pri nas prepovedana že od leta 2004, smo našli v murskosoboškem vodovodu, torej v pitni vodi.
Dejstvo je, pravi, da je podzemna voda med najbolj ogroženimi ekosistemi na svetu. Tudi v Sloveniji. »Glede na to, da bo voda v prihodnjih desetletjih postala verjetno najbolj omejujoča dobrina, je povečevanje tveganj, kot je tudi kanal C0, ki naj bi odvajal odpadno gospodinjsko in industrijsko vodo na območju, kjer vode napajajo črpališči Kleče in Šentvid, nižje ob Savi pa še črpališče Hrastje, nesmiselno in neutemeljeno.«
Evropske vode so pod izjemnim pritiskom. Propadanje ekosistemov, onesnaževanje in podnebne spremembe naš vodni krog potiskajo na skrajni rob zmogljivosti. Leta 2021 je imelo dobro ekološko stanje le še 39,5 odstotka površinskih voda EU, s solidnim kemijskim stanjem pa se jih lahko pohvali samo še 26,8 odstotka.
V ustavi je določeno, da ima vsakdo pravico do pitne vode. FOTO: BLAŽ SAMEC
Pod zeleno fasado
Ob letošnjem svetovnem dnevu voda je minister za naravne vire in prostor Jože Novak spomnil, da je Slovenija država voda, vodni sistem pa da je ena od njenih največjih naravnih prednosti. Med načrti države je navedel pospešitev posodabljanja vodne infrastrukture, zmanjševanje izgub v vodovodnih omrežjih, uvajanje digitalnih sistemov spremljanja in zgodnjega opozarjanja ter spodbujanje vnovične uporabe vode v industriji in urbanih okoljih. Nič pa ni rekel o črnih točkah, na katere že vrsto let opozarja tudi Metoda Dodič Fikfak, predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, ki deluje v okviru UKC Ljubljana. Nekoč je narisala zemljevid in poskušala označiti največja onesnaženja. Lahko se je prijela za glavo ... Zanjo Slovenija še zdaleč ni samo zelena oaza, pod to zeleno in vse bolj zaraščeno fasado se skriva boleča zapuščina stoletij rudarjenja, industrije in nepravilnega ravnanja z odpadki. Predvsem pa je prepredena s serijo črnih lis, posledicami preteklega onesnaženja, ki ga še vedno nismo očistili. Slovenija je zanjo tudi Mežiška dolina z večstoletnim onesnaženjem s svincem, ki še naprej zastruplja tamkajšnje prebivalstvo, Bela krajina s polikloriranimi bifenili (skupina umetnih kemikalij, ki so jih desetletja uporabljali v industriji in se v okolju zlepa ne razgradijo), Vrhnika z organskimi topili in kromom ter vsem možnim, kar so zakopali tam v zemljo, Celjska kotlina s težkimi kovinami, Soška dolina s kromom in azbestom ...
Zaradi mikrobiološke onesnaženosti so že vrsto let najbolj problematična najmanjša oskrbovalna območja, ki oskrbujejo med 50 in 500 prebivalci.
Ne le Anhovo, z azbestom je onesnažena tudi Obala; glavna izvora sta bila ladjedelnica v Izoli, v kateri so azbest uporabljali za izolacijo cevi in ladijskega podkrovja, ter avtomobilska industrija, v kateri so ga uporabljali predvsem za zavorne obloge, pri čemer so bili najbolj izpostavljeni tisti delavci, ki so jih obrezovali. V ambulanto za bolnike, izpostavljene azbestu, ki so jo na Golniku odprli oktobra 2021, prihajajo bolniki iz vse države.
Metoda Dodič Fikfak že vrsto let opozarja, da je Slovenija sicer zelena, a da ima ta barva pri nas tudi nečist prizvok. Foto: Aleš Černivec
Slovenija je zanjo tudi Idrija; Metoda Dodič Fikfak izpostavlja odlagališča živega srebra na bregovih rek, ki se še danes ob vsakem dežju ali poplavah izpirajo v Sočo in vplivajo na vodni ekosistem. Meteorne vode ga spirajo v Idrijco, ta ga odnese v Sočo, Soča pa v morje. Podatek, ki ga je obelodanila Milena Horvat, ena najvidnejših slovenskih raziskovalk okolja, da ga v Tržaški zaliv vsako leto zanese približno tono in pol, je še kako zgovoren.
Bolj kot živo srebro bi moral Idrijčane menda skrbeti radon. Zelo malo občin ga ima več. Posledica dolgotrajne izpostavljenosti radonu je lahko tudi pljučni rak. Še do nedavnega je veljalo, da je primerov pljučnega raka na Idrijskem več, kot ga je bilo v povprečju v Sloveniji.
Hormonski motilec
Slovenija so za Dodič Fikfakovo tudi številna mesta, kjer so v pitni vodi zaznali povišane koncentracije atrazina. Večkrat je že javno obžalovala, da zaradi varovanja osebnih podatkov ni bilo mogoče preveriti, kaj pomeni dolgoletna poraba pitne vode s povišanimi vsebnostmi atrazina, ki dokazano povzroča moško neplodnost. Če želimo, kot pravi, obvarovati človekovo zdravje in zdravje naših zanamcev, bi morali biti tovrstni podatki na razpolago raziskovalcem. Ne pa da je raziskovalec, kot se ji je že večkrat zgodilo, zaradi svojega dela in opozarjanja deležen groženj!
Andrej Planinšek je sprva proučeval prisotnost pesticidov in zdravilnih učinkovin v reki Ledavi, potem pa je ugotovil, da se po Pomurju pretakajo alarmantne snovi.
FOTO: Marko Feist
Slovenija je tudi Pomurska, naša najmanj razvita regija, kjer fitofarmacevtska sredstva v podzemni vodi še naprej presegajo standarde kakovosti. To je tudi regija, v kateri predpišejo daleč največ kombinacije tramadola s paracetamolom. Dodatno negativno posledico teh zdravil na okolje je že pred časom odkril mladi ljubljanski raziskovalec Andrej Planinšek, ki je sprva proučeval prisotnost pesticidov in zdravilnih učinkovin v reki Ledavi, potem pa z analizami, ki jih je opravil na ljubljanski fakulteti za farmacijo, dokazal, da se v tamkajšnjih vodah pretakajo skrb vzbujajoče koncentracije antibiotikov, tramadola, psihoanaleptikov, narkotikov in drugih. Še najbolj pa se je zgrozil nad dejstvom, da so v vodi našli tri prepovedane pesticide – atrazin, karbendazim in diazinon. »Koncentracijo atrazina, hormonskega motilca, uporaba katerega je pri nas prepovedana že od leta 2004, smo našli celo v murskosoboškem vodovodu, torej v pitni vodi.«
