Polna kabina smeha

Andrej Bajič Šarkezi pod umetniškim imenom Andrej Bakreni s stand up nastopi podira stereotipe o romski skupnosti. S šalami želi opozoriti na predsodke, ki jih imamo o Romih, in ob tem prav tako predstaviti, da Romi ali Cigani, kot jim pogosto reče, in Neromi lahko živijo v sožitju. Vsaj v Pomurju je že ponarodela šala, da starši strašijo poredne otroke, da bodo prišli po njih Cigani, če ne bodo ubogali. Andrej Bakreni na to odgovarja: »Vedno rečem, brez skrbi, ne bomo vzeli vaših otrok, imamo svojih čisto dovolj!« To šalo redno uporabi na svojih nastopih.

Srečala sva se povsem mimo dogovora. V ponedeljek ob dogovorjeni uri ni zmogel priti, ker je vreme zdržalo in je podaljšal izmeno voznika tovornjaka gradbenega podjetja Pomgrad, ki ob reki Muri gradi visokovodne nasipe. V noči na torek pa se je ulilo kot iz škafa. Že okoli 12. ure je klical, da bo zaradi tako imenovanih deževnih ur končal službo, in če se lahko dobiva tri ure prej, kot sva se dogovorila.

Postal je viralen

Vračal sem se s terena, hipno sva se dogovorila, in se v slabi uri usedla za mizo lokala, v katerem je imel petek prej nastop. »Ta dan pa je bil dolg. Nastopal sem vse od Raven na Koroškem prek Cerkvenjaka do Odrancev. Bilo je pet nastopov, vsak je bil dolg kakšnih 70 minut.«

Da je tako priljubljen, je zares vesel. Vse se je začelo pred približno štirimi leti, med tisto zoprno pandemijo covida-19. Naredil je več zabavnih videoposnetkov s šalami o romski populaciji. Sprva je v svoje videoposnetke vključeval že znane šale, pozneje je začel pisati tudi svoje skeče. Njegov svak je na TikToku objavil nekaj tega materiala, število ogledov pa se je nenehno povečevalo. Postal je viralen.

Z Aljažem Poredošem, soavtorjem stand up komedije Čarno-Bejli

»Prvi nastop sem imel v Mariboru na večeru odprtega mikrofona oziroma Open mic. Pripravljenih sem imel petnajst minut programa, med občinstvom pa je bilo le 12 ljudi, od tega sedem komikov in trije natakarji. A kljub temu nisem obupal.«

Odskočna deska zanj je bil televizijski šov Slovenija ima talent. To ga je zelo presenetilo, saj takrat med ljudmi še ni bil posebno znan. »Šov je bil zelo dobra šola.« Kmalu so ga na svoje predstave začeli vabiti tudi drugi komiki. Že je stal na odrih s Perico Jerkovićem in Timom Vodopivcem. Še posebno ceni Admirja Baltića. Vse drugo je danes tako in tako že zgodovina – oder si je delil tudi z Vidom Valičem. Nadel si je posebno umetniško ime Andrej Bakreni, ki, kot reče, vsakega oboževalca spomni na Rome.

Hvaležen mami in okolju

Prepričan je, da se morata za sožitje med Romi in večinskim prebivalstvom potruditi obe skupnosti, še posebno v luči aktualnih dogodkov. Seveda je v torek beseda nanesla na to. »Čeprav sem Rom, nikoli nisem bil izločen iz družbe. Otroci so se vedno igrali z menoj, vabili so me na svoje zabave ob rojstnih dnevih,« prizna. »Lokalni prebivalci so nam torej dali priložnost, da se tudi Romi vključimo v družbo. To je edina rešitev za življenje v sožitju,« dodaja, da prav tega manjka na Dolenjskem in še kje drugje po Sloveniji. Po njegovem bi se morali dejavneje vključiti tudi sami Romi, ki pa žal različne oblike pomoči pogosto sprejmejo kot napad nanje.

Še s tremi sestrami je odraščal v precej slabih razmerah. »Mama je mene in sestre med počitnicami vedno priganjala, da smo z njo in očetom opravljali priložnostna dela. Bila sta sezonska delavca in tudi mi smo hodili pomagat. Ko sem bil star 15 let, sem bil jezen, ker so drugi uživali na počitnicah, jaz pa delal. Ampak zdaj se ji lahko zahvalim, da mi je vcepila delovne navade.«

Tri leta je že zaposlen v gradbenem gigantu Pomgrad in seveda bo za podjetje imel nastop na zabavi ob koncu leta.

Opisuje se kot družinski človek, ki ima zelo rad svoje tri otroke in ženo Bojano. Meni, da bo šel sin po njegovih stopinjah, saj že zdaj pri njem čuti žilico za humor. »Sosed ga je enkrat vprašal, kaj bo, ko bo velik. Odgovoril mu je, da bo vozil tovornjak, malo govoril fore in kradel baker kot oče!«

Aplavz do jutra

Andrej Bakreni je izučen mehanik in je bil sprva zaposlen v Slovenski vojski, saj je bila to njegova otroška želja. Tri leta je služil kot vojak, dve leti pa kot mehanik. V službi ga je prav eden od sovojakov spodbujal, naj se predstavi širši publiki. Nato je storil napako, je jasen, ko je zavoljo slabe plače slekel uniformo in odšel s trebuhom za kruhom na delo v Avstrijo. Pozneje, ko je iskal službo spet doma, je na lastni koži občutil, da je Rom. »Ko sem prišel na razgovor, sem pogosto začutil, da sem drugačen. Ko so po razgovoru rekli, da me bodo poklicali za službo, tega potem niso naredili.« Tri leta je že zaposlen na Pomgradu, in seveda bo za podjetje imel nastop na zabavi ob koncu leta.

Andrej Bakreni ugotavlja, da se slovenski obiskovalci njegovih dogodkov smejijo šalam o Romih, ne pa toliko šalam o sebi. Z Romi je enako. Na svoj račun se redko smejejo, na Slovenčev pa. Nedavno je nastopal v Kočevju pred številno publiko, bili so le pripadniki romske skupnosti, in je bilo »noro zabavno, aplavz pa vse do jutra«.

Poprime tudi za harmoniko ali kak drug inštrument s klaviaturo. V preteklosti je z bandom celo igral na porokah in drugih priložnostih, zdaj bi »se že dalo živeti le na račun stand upov«. Skoraj vsak dan gresta ura, dve ali več za priprave na nastope.

Čarno-Bejli z Aljažem

Redno sodeluje z Aljažem Poredošem, sta avtorja stand up komedije Čarno-Bejli. Nekateri mislijo, da je naslov povezan z barvo njune kože, drugi, da z nogometnim klubom Mura, a pravi odgovor je nekaj povsem drugega. »Aljažu je bistveno bližje črni humor, moj slog pa je drugačen. Povejmo, da bejli, torej bel.« Zdaj pišeta scenarij nove komedije. Običajno je tako, da ima vsak na voljo 20 minut za svoj del na nastopu, nato pa kot epilog sledi skupni 20-minutni nastop, nekakšen besedni dvoboj. Naš tokratni portretiranec se je preizkušal tudi pri naših južnih sosedih. Priljubljeni hrvaški stand up komik Goran Vinčić - Vinča je bil njegov partner na nekaj nastopih. »Ampak potem je nekako zmanjkalo časa, in tudi v hrvaškem jeziku vse moje šale ne zvenijo najbolj dobro.«

Če smo prej omenili Muro. Kako pa kaj nogomet? Romi veljate za dobre krotilce okroglega usnja, sem ga vprašal. »Seveda, da sem igral. Mali nogomet v rojstni vasi, v Kamencih, velikega za Črenšovce. Danes pa nimam časa, da bi si ogledal kakšno srečanje Mure. Pogosto imam ob terminih tekem svoje nastope.«

V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma s Perico Jerkovićem in Robertom Petanom

Teh bo do konca letošnjega leta vsaj 102. Še nobeno leto jih ni naštel toliko. Tudi če v zimski službi zaradi podnebnih sprememb, ki ne prinesejo snega, ne bo veliko službenih pozivov, to ne pomeni, da ne bo idej. Te namreč največkrat nastanejo, tudi posnetki, ki jih objavlja na družbenih omrežjih, prav v tovornjaku in v delovni uniformi. »Škoda le, da sem zadolžen za avtomatski posipni stroj, tako da nimam spremljevalca v kamionu. Zdaj je lahko kaj hitro dolgčas, če ni kaj zanimivega na radiu, pa sam rad seveda veliko govorim,« je za konec potarnal Andrej Bakreni. Si ju predstavljate z Aljažem? Tisti, ki ste ju že poslušali, veste: zagotovo bi bila to – polna kabina smeha.

Mimogrede: Erik izza sosednje mize v torek ni popustil, da nama ne plača zapitka. Andreja Bakrenega prepoznajo, tako mu kateri od gostov v gostilni, ko se ustavi na malici, plača malico ali vsaj pijačo. »No, vidite. Malo sem res že slaven!«