Posočje zgradilo novo življenje

Potres v Posočju leta 1976 ni spremenil samo krajine, ampak tudi ljudi in odnose med njimi. »Še po 50 letih v pogovorih ugotavljamo, kako močno se je ta travmatični dogodek usidral v kolektivno zavest,« pravi Karla Kofol, kustosinja in etnologinja v Tolminskem muzeju, kjer so pripravili vrsto dogodkov, s katerimi se spominjajo te največje naravne nesreče novejšega časa v njihovem prostoru.

Potres, ki se je zgodil 6. maja 1976 okoli osme ure, je ljudi pregnal iz hiš, tako da ob naslednjem hudem tresenju malo pred deveto uro niso bili v stavbah. Epicenter potresa, ki je prizadel pol Slovenije, je bil na italijanski strani meje, v Huminu (Gemone), kjer je zahteval 965 življenj. Pri nas na srečo smrtnih žrtev ni bilo.

»V tistem letu je bilo okrog 3000 potresnih sunkov,« pravi Karla Kofol o skorajda stalnem tresenju tal oziroma, kot pravi ena od tamkajšnjih legend, riba faronika je tisto leto zelo veliko mahala z repom in ustvarjala potrese. Najhuje je bilo v občini Tolmin – zdaj so to občine Tolmin, Kobarid in Bovec –, pa tudi v Idriji in Novi Gorici. Med majem in septembrom so ljudje že obnovili 453 hiš, obnavljali so jih še 915, 15. septembra pa je udaril nov potres z močjo 9 po Mercallijevi lestvici. Stare hiše, zgrajene iz kamna in povezane z apneno malto, tega niso vzdržale. Komisije so ugotavljale, da bo v nekaterih vaseh treba porušiti vse hiše.

Potres v Posočju, Breginje, 1976. FOTO: Nace Bizilj, Hrani: Muzej Novejše In Sodobne Zgodovine Slovenije

»Po drugem potresu je padla odločitev, da bodo nadomestne gradnje večinoma montažne in da morajo biti do zime vsi ljudje pod streho,« pravi sogovornica. Odločitve so se sprejemale hitro, ker časa ni bilo veliko. Pripravljeni so bili ureditveni načrti za infrastrukturo – kanalizacijo, vodovod … – in kakšen bo videz novih naselij, a ljudi niso veliko spraševali. »Če bi delali malo bolj počasi, bi lahko našli boljše rešitve, ampak zato do zime ne bi bili vsi pod streho in marsikdo bi se najbrž odselil drugam. Zdaj smo lahko pametni, ampak takrat je bilo treba ukrepati,« meni Karla Kofol.

Vas brez jedra

Vas Breginj je postala celo nekakšen simbol posoških vasi iz potresa, ker so jo prej zaradi posebne ljudske slovensko-beneške arhitekture poskušali spomeniško zaščititi. Po septembrskem potresu je bila praktično vsa uničena. Za prebivalce so na drugem bregu Bele postavili montažno naselje. S tem pa se je njihovo življenje temeljito spremenilo. »Zraslo je novo naselje, ki je bilo zasnovano popolnoma drugače kot staro in je imelo povsem drugačno zasnovo,« pravi Karla Kofol. V enem od pogovorov, ki jih organizirajo na temo potresa v Posočju, je neka gospa povedala: »V starem Breginju so bile hiše grajene tesno skupaj, iz njih smo prišli direktno na dvorišče oziroma v ograd, ki je bil skupen prostor. Nisi vedel, kje je meja med našo in drugo hišo, razen kar se sten tiče.« V novem naselju pa se je točno vedelo, kje je meja sosedovega zemljišča. »Pa si nisem upala čez,« je razložila nekdanja stanovalka starega Breginja. »Ustroj naselja in tudi komunikacija znotraj njega sta se z novo zasnovo vasi popolnoma spremenila,« pravi Karla Kofol.

Vas ni več imela jedra. »Nove vasi so bile grajene kot pravilno zasnovana spalna naselja, ki so bila brez pravih središč in zbirališč, kjer so se bili ljudje navajeni srečevati, pogovarjati in družiti,« pravi sogovornica. Počasi so se v nekaterih naseljih, kot sta Podbela in Breginj, oblikovali novi skupni prostori, na primer ob trgovini in osnovni šoli. »Ljudje so bili iztrgani iz njim znanega okolja in preseljeni v druge bivalne razmere, kar je od njih zahtevalo vrsto različnih prilagoditev. Imeli so novo streho nad glavo, a je bil način življenja popolnoma drugačen,« pravi etnologinja. Dobili so nove sosede, saj pri delitvi novih hiš stare vaške ureditve ni bilo mogoče upoštevati. To je pomenilo, da so vaščani morali vzpostaviti nova medsebojna razmerja in si zgraditi novo socialno življenje.

Od starega jedra Breginja je ostala le ena skupina hiš. FOTO: Simona Fajfar

Nove hiše so imele sodoben bivalni standard, torej kopalnice in stranišča, kar v starih hišah ni bilo pravilo, zato so v teh vaseh ostali. »Na italijanski strani meje je obnova potekala počasneje, ponekod skoraj 10 let, pri čemer so v vsakem kraju ohranili in po spomeniškovarstvenih smernicah obnovili vsaj nekaj objektov z značilno arhitekturo. Toda zato se je predvsem obmejni prostor z manjšimi vasmi močno izpraznil,« pravi sogovornica.

Povezana skupnost

Zanimivo pa je, da je vsa pomoč, ki se je takrat stekala v Posočje, ko je po teh vaseh dobesedno vrvelo od ljudi – pomagali so vsi, od vojske, civilne zaščite, tabornikov do delovnih brigad … –, prinesla tudi neko novo energijo v te kraje. »Direktor ene izmed posoških tovarn je povedal, da so delavci, ki so doma obnavljali in gradili nove hiše, kljub naporom tudi v službi bolj zagnano delali,« pravi Karla Kofol. Presenetljiva je neverjetna sposobnost hitrega organiziranja ljudi in tudi države. Že nekaj ur po potresu so predstavniki CZ in občine s pomočjo policije in različnih posameznikov zbrali informacije o stanju na terenu, da so lahko naslednji dan začeli primerno ukrepati. »Dan po potresu so začeli izdajati tudi tiskane informacije, sprva zgolj na enem listu papirja, ki so potem izhajale vsa do konca leta. Ljudje so tam našli vse pomembne informacije: kaj je sklenil štab v Tolminu, kaj je treba narediti, koliko šotorov bo kam prišlo in podobno,« pravi sogovornica.

Novo naselje, ki so ga postavili na drugem bregu Bele, je prineslo nov način življenja. FOTO: Simona Fajfar

Po naseljih so bili organizirani posebni vaški štabi, ki so prek posebej zadolženih aktivistov komunicirali z glavno potresno pisarno v Tolminu, tako da ni vsak posameznik sam iskal informacij in pomoči. »Prek njih so se sporočale vse potrebe, od tega, koliko šotorov potrebuje določena vas in kdo je potreben posebne pomoči, do razdeljevanja hrane in drugih nujno potrebnih dobrin. Na ramenih vodij vaških štabov je bila tudi komunikacija z gradbinci in drugimi delavci, ki so prihajali na pomoč, pa tudi razdeljevanje novih montažnih hiš,« pravi Kofoljeva, ki nadaljuje: »Vaški štabi so imeli zelo pomembno vlogo, ker so svoje ljudi v vasi najbolje poznali in vedeli, kakšne so razmere.«

Skupnost je bila neverjetno povezana in ljudi, ki so skrbeli za druge, je bilo veliko. Kofoljeva predstavi primer njenega sogovornika, ki je delal pri vojski in je bil zadolžen za obmejne karavle: »Po treh dneh šele sem prišel domov po prvem potresu. Utrujen. Mene ni nihče vprašal, ali sem jedel, kje sem spal, kako sem.« Skrbel je za druge in po treh dneh se je vprašal »Kaj pa jaz?« »Podobno so najbrž čutili tudi tisti, ki so bili vodilni v teh štabih. Prej so poskrbeli za vse druge kakor zase. Takrat je bila skupnost dejansko sposobna stopiti skupaj. Ne vem, ali smo danes, v času individualizma, tega še sposobni.«

Ljudje, ki so nekoč živeli skorajda drug ob drugem in si delili dvorišča, so bili razmejeni z mejami svojih parcel. FOTO: Simona Fajfar

Dobra energija

Med stiskami, ki jih razkrivajo pogovori po vaseh v Posočju, so tudi krediti. Obnova je bila res izpeljana predvsem z nepovratnimi sredstvi, ki so jih zagotovili iz vse Jugoslavije, a ljudje so vendarle morali za gradnjo hiš najeti tudi kredite. »Na Primorskem so imeli glede tovrstne pomoči slabe spomine,« pravi Kofoljeva, »zato je bil najem kredita, pa čeprav pod ugodnejšimi pogoji, težka odločitev.« Nihče namreč ni vedel, da bodo mesečna izplačila zaradi visoke inflacije v naslednjih letih pogosto nižja, kot je bila vrednost položnice.

Po prvem šoku in nesebični vsesplošni medsebojni pomoči pa so se že začele kazati tudi negativne lastnosti človeških nravi. Ob stresu, ki so ga povzročile novonastale razmere, ter neprestanem dežju, ki je dodatno oteževal bivanje in obnovo porušenih vasi, so nastajali različna nesoglasja ter izbruhi jeze in nemoči. V razmerah, kakršne so vladale, je bilo namreč vsem težko ustreči. A je bilo več solidarnosti in neke dobre energije, ki je ljudi povezala in jih v številnih primerih ohranila povezane do danes. »Lep primer so nekateri člani tedanje taborniške organizacije, ki so ob potresu pomagali v prizadetih vaseh,« razlaga Karla Kofol. Nekateri so bili v teh dneh le malo v šoli, saj so v prvih dneh po potresu skoraj vsako jutro odhajali na teren, kjer so potrebovali njihovo pomoč. »Eden izmed njih je rekel, da je bil to zanje pravzaprav odličen čas, saj je bilo vsak dan zanimivo, vsak dan se je kaj dogajalo. Čeprav je bilo pogosto naporno, je med njimi vladala neka dobra energija. Zaupali so jim odgovorne naloge, ki so se jih trudili čim bolje izpolniti, kar jim je vlivalo ponos in samozavest. A ne samo to. Fantje in dekleta, ki so takrat vsak dan skupaj delali in pomagali ljudem, so še danes družinsko in drugače povezani. Te vezi so se po 50 letih še ohranile.«

Nove vasi, tudi Breginj, ki so jih postavili po potresu, so bile brez vaškega središča in je trajalo, da so ljudje našli nove prostore za srečevanja. FOTO: Simona Fajfar

Tudi zaradi takšnih pripovedi in izkušenj v Tolminskem muzeju želijo, da se spomini ljudi na potres 1976 ne pozabijo. Dogajanje pred 50 leti je najbolj prizadeta območja močno zaznamovalo. Posledice danes niso vidne zgolj v videzu in ustroju vasi, temveč tudi v njihovem delovanju, organiziranosti vsakdanjega življenja in medsebojnih odnosov. Prej izrazito kmečka naselja so tudi zaradi potresa dobila bolj urban, delavski značaj.

Vse te spremembe, spomini in izkušnje so mladim, ki tu živijo, malo znane; časa in priložnosti za prenos tovrstnih izkušenj in spominov s starejših na mlajše je vedno manj. »Ohranjanje oziroma oblikovanje kolektivnega spomina na ta dogodek in podobne pa je pomembno. Skrbi za utrjevanje in povezovanje skupnosti, pomembno je tudi za prenos izkušenj in vzorcev delovanja, ki so oblikovali nekdanje skupnosti in nam lahko pridejo ob podobnih naravnih ali drugih preizkušnjah še kako prav,« sklene Karla Kofol.