Preigravali, zabijali gole in molili

Ekipa je bila zelo raznolika – prihajamo iz različnih škofij in redovnih skupnosti –, prav ta pestrost nas bogati in povezuje,« je duhovnik Andrej Šegula slikovito opisal postavo Slovenije, ki je igrala na evropskem prvenstvu v futsalu za duhovnike. Kar 18 reprezentanc duhovnikov iz Albanije, Avstrije, Belorusije, Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Češke, Madžarske, Italije, Kosova, Malte, Poljske, Portugalske, Romunije, Srbije, Slovaške, Slovenije, Ukrajine in Kazahstana se je merilo za naslov evropskega prvaka. To je bilo že 18. tovrstno prvenstvo, potekalo je na Poljskem.

Ne le igrali, tudi molili in družili so se. Foto: KUL Lublin

Slikovita zasedba

Slovensko reprezentanco duhovnikov nogometašev Pax (zbrani delujejo, trenirajo in se srečujejo v okviru Društva PAX) so letos sestavljali: predsednik ekipe Tine Povirk, župnik v Šentvidu; trener Stanko Plantak; minorit p. Matei Senteš, župnik sodelavec za tri ptujske župnije; Goran Merica, župnik v Ljutomeru; frančiškan p. Tadej Inglič, gvardijan na Brezjah; Francesco Bertolini, ekonom mariborske škofije; Bernard Rožman, župnik na Brdu pri Lukovici; Andrej Šegula, predavatelj na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani ter duhovni pomočnik v Zadobrovi in Zalogu; salezijanec Mitja Franc Štefan, ki deluje v Veržeju; dominikanec p. Ivan Arzenšek, župnik v Petrovčah; Janez Ferlež, župnik v Štangi in na Prežganju; ter Klemen Jager, župnik v Rimskih Toplicah. Brez stroke ne gre, tudi duhovniki se tega zavedajo. »Naš trener je bil Stanko Plantak, ki nas je vodil in spodbujal. Znal je povezati ekipo in ohranjati dobro vzdušje tudi po težjih tekmah,« nadaljuje Šegula, ki velja za bolj izkušenega igralca.

Domačini so postali evropski prvaki. Foto: Vatican News

Vse ekipe so začele na predtekmovanju, sledili so izločilni boji. Na zmago, to je le šport, a za duhovnike so tovrstna tekmovanja mnogo več. »Doživel sem ga kot lepo prepletanje športa, duhovnosti in bratstva. Na igrišču je bilo čutiti tekmovalnost, zunaj njega pa pristno povezanost med duhovniki iz različnih evropskih držav,« nadaljuje Šegula. »Igrali smo v skupini s Hrvaško, Portugalsko in Malto. Proti Hrvaški smo izgubili z 0: 3, proti Portugalski z 2: 8, premagali smo Malto s 4: 0 in Srbijo z 2: 1. Za deveto mesto smo se pomerili s Čehi, a smo žal izgubili z 0: 2 in prvenstvo končali na 10. mestu med 18 ekipami. Kljub porazu na zadnji tekmi sem ponosen na našo borbenost in ekipni duh. Na igrišču smo dali vse od sebe, hkrati pa ohranili spoštovanje do nasprotnikov.«

Naša reprezentanca pri slovesni sveti maši Foto: osebni arhiv

Nove oblike evangelizacije

Dnevi na Poljskem so tekli hitro. »Posebej bi rad poudaril predvsem bratstvo med duhovniki. Z nekaterimi se poznamo že dolga leta, z drugimi smo stkali nova prijateljstva. Na igrišču je bila igra čvrsta in tekmovalna, zunaj njega pa iskrena, sproščena in bratska. Duhovna razsežnost je bila zelo pomemben del prvenstva. Vsak dan smo obhajali sveto mašo, posebno lepo je bilo romarsko obarvano bogoslužje pri Sv. Družini v Lublinu. Pomembna so tudi osebna srečanja. Vsak igralec je bogastvo zase. Skupaj sestavljamo krasen mozaik,« poudari dr. Šegula, ki se veseli, da bodo spet skupaj, prihodnje leto bo evropsko prvenstvo na Kosovem. Mimogrede: Slovenija je evropsko prvenstvo duhovnikov v futsalu gostila leta 2013, tisto je bilo sedmo po vrsti.

»Zame je Euro Priests več kot športni turnir. Je priložnost za srečanje Cerkve v malem – Cerkve, ki je raznolika, mednarodna in živa. Šport nas povezuje, skrbi za telesno kondicijo, hkrati pa odpira vrata pogovorom, prijateljstvu in novim oblikam evangelizacije. Takšna srečanja mi vedno znova potrdijo, kako dragoceno je bratstvo med duhovniki – tudi skozi preprost, a iskren boj za žogo,« v svojem slogu zaključi Šegula.