Prekmurje v vseh slikarskih obdobjih

Igor Banfi je eden najvidnejših sodobnih slovenskih slikarjev, znan po obvladovanju svetlobe, melanholičnih krajinah in simboliki, ki se razpira med horizontom in tišino. Slikar, ki med svetlobo in temo išče resnico o človeku.

Njegove slike niso zgolj prizori, temveč prostori duše – notranje pokrajine, kjer se prepletajo spomin, samota in tihi komentar sveta, v katerem živimo. V prostorih Nove univerze v Ljubljani je trenutno na ogled njegova najnovejša razstava, ki nadaljuje ciklus Žalostne pesmi. Po mariborski postavitvi Žalostne pesmi se Banfi v prestolnici predstavlja z deli, ki nadaljujejo njegovo prepoznavno likovno poetiko, z motivi figure, drevesa, horizonta in, tokrat, simbolne hiše kot arhetipa doma. Ko se z Banfijem pogovarjaš o umetnosti, hitro začutiš, da zanj slikarstvo ni le poklic, temveč način bivanja, dialog med notranjim in zunanjim svetom, med svetlobo in temo, nostalgijo in sodobnostjo. Njegova dela, prepoznavna po močni simboliki in poetični atmosferi, že dolgo nosijo značilno melanholično lepoto, v kateri se zrcali pokrajina njegove duše in, kot pravi sam, tudi duh Prekmurja, iz katerega izhaja. »Z vsemi Prekmurci, ki živijo v tujini ali v Ljubljani, se pogovarjamo v glavnem v prekmurščini,« se nasmehne, ko ga ob ogledu razstave vprašam, kako se bova pogovarjala. »A opažam, da je naša prekmurščina ostala nekje v devetdesetih, medtem ko se je narečje doma nekoliko spremenilo. Spomnim se, da me je že prvi teden študija na Akademiji kolegica iz Ljubljane resno vprašala: 'A ti nas sploh razumeš – slovensko?'«

Vpliv Prekmurja

Čeprav ga vedno spremlja motiv krajine, Banfi poudarja, da ne gre za realno pokrajino. »Moj osnovni slikarski motiv je že dolgo krajina. S tem ne mislim določene pokrajine, je bolj notranja, krajina nekega duha. Tukaj se seveda naslanjam na pokrajino, iz katere izhajam, to je Prekmurje, duh kraja v slikarstvu. Moje odraščanje tam je bilo otroško idilično. Zelo rad se v spominu vračam tja, saj zaseda posebno mesto v moji duši, in kot takšno ima seveda posredni vpliv na moja dela. Že uporaba poudarjene horizontale na večini mojih slik – bodisi da je to ravnina horizonta ali ravnina jezera, v kateri se odslikuje zgornji del – priča o krajini mojega otroštva.«

V kritikah ga pogosto opisujejo kot umetnika, ki pokrajino preobraža v simbolni prostor. »V njem se pojavljajo elementi osamljene figure, drevesa, horizonta; to ni določena figura ali drevo, je alegorija ... figura pomeni slehernika med nami, ki nekako tava po slikarskem platnu. Drevo s svojo vertikalo predstavlja simbol rasti, kljub temu da je po navadi prikazano v poznojesenskem obdobju brez listja ... horizont pa se kot reminiscenca na rodno Prekmurje pojavlja v vseh mojih slikarskih obdobjih. Je nekakšna rdeča nit.«

Na njegovi zadnji razstavi je v njegovo ikonografijo vstopila hiša kot simbol arhetipa doma. »Ne kot točno določena hiša, ampak kot hiša, ki predstavlja simbol arhetipa doma. Po moje je motiv organsko nadaljevanje prejšnjih osamelih elementov v mojih delih. Takšna osamelost je žlahtna melanholija, ki se pojavlja že v delih romantičnih slikarjev; predvsem z evropskega severa in mi je bila vedno zelo blizu. Predvsem dela nemškega slikarja Casparja Davida Friedricha.«

Nasvet Mikija Mustra

V pogovoru izvem, da njegov prvi stik z umetnostjo ni bilo slikarstvo, temveč strip. »Želel sem si postati poklicni risar stripa. Kot petletnik sem prerisoval Mikijeve zabavnike in ustvarjal knjižice, podobne stripu. Moj oče je poznal Mikija Mustra in ravno on mi je kot prvi svetoval pri risanju stripa: kje začeti, kakšne čopiče za risanje uporabljati, da je tudi v stripu pomembno poznavanje anatomije in perspektive. V tistem času je bil študij slikarstva največji približek mojim željam. Prijavil sem se na sprejemni izpit, ga opravil in začel študirati v Ljubljani.« Njegov ustvarjalni proces ostaja zvest klasični tehniki: »Slikam z oljem na platno – vem, da je to za današnji čas morda počasno, smrdeče, a mi omogoča učinke, ki jih pri sodobnejšem in hitreje sušečem se akrilu ne morem doseči. Galerijski formati slik omogočajo slikanje s celim telesom: večje zamahe, širše poteze, curljanje barve v tem kontekstu ni več moteče, medtem ko lahko pri manjših formatih slikaš samo s premikanjem dlani ali prstov. S tem se doseže drugačen čustveni izraz velikih galerijskih formatov v primerjavi z manjšimi in intimnejšimi formati.«

S slikarjem se je pogovarjala Danica Lovenjak. FOTO: Igor Modic

Barvna paleta njegovih del je večinoma zemeljska, vedno s prisotnostjo svetlobe. »V novejših slikah je s temnejšimi niansami. Pred kratkim mi je bil izziv naslikati 'belo' sliko, kar ne pomeni da bi belo slikarsko platno preslikal samo z belo barvo, ampak da bi različne stopnje beline uporabil v sliki in s tem dosegel njeno barvitost.« Čeprav so njegove slike tihe in kontemplativne, v sebi nosijo tudi komentar sodobnega sveta. »Vsekakor je prav, da umetnik komentira svet, v katerem živi. To se je dogajalo že v zgodovini, dogaja se zdaj, se še bo. Moj komentar je bolj tihe sorte, skozi slike ne kričim o trenutnih problemih države, politike, sveta ali družbe ... Kdor želi, pa lahko v mojih slikah prebere tihi komentar o stanju duha, o osamljenosti v sodobnem svetu, iskanju navidezne sreče v virtualnem svetu, o izgubljenosti in odtujenosti v njem ali v iskanju topline doma.«

Slika z odtisi čevljev

Skozi zemeljske tone, melanholične pokrajine in igro svetlobe odpira vprašanja o osamljenosti, iskanju, vračanju in smislu bivanja. »Vsako ustvarjanje razstave ali posamezne slike mi predstavlja izziv in hkrati veliko zadovoljstvo. Gre dobesedno za radost dela, saj jaz zelo rad opravljam svoj poklic. Ko sestavljam razstavo, pazim, da kakšna slika ne izstopa preveč, ne po tematik ne po koloritu ali izpovednosti. Spomnim se, ko sem lani zapuščal Musée d'Orsay v Parizu, sem si rekel: 'Super, vesel sem, da sem tudi jaz slikar.'«

Humornih trenutkov ne manjka. »Anekdot je več. Ena je, da so kupci najprej vprašali za popust, a sploh niso vedeli za osnovno ceno dela. Druga je vezana na obisk v mojem ateljeju, kjer sem sveže naslikano sliko večjega formata sušil na tleh. Gospa, ki je prišla na obisk, je bila obuta v visoke pete. Mislila je, da je na tleh ateljeja pisana preproga, na kateri je stala. Razstavil sem sliko z odtisi ženskih čevljev.«

Zanima me, kam naprej. »Upam, da bom tudi čez deset let še slikal in razstavljal. Seveda pod pogojem, da bom čutil, da imam še kaj povedati, pokazati. Pojem umetnost samo zaradi umetnosti mi ni preveč blizu. V svoja dela vedno rad vpletem čustva in tako govorim o svojih notranjih duševnih zemljevidih in pokrajinah.« Njegove slike niso odgovor, temveč vprašanje, tihi odmev, ki se vrača h gledalcu. In v tej tišini, v dialogu med svetlobo in temo, se skriva njegova moč: iskrenost, ki ne išče pozornosti, ampak resnico.